Ustvarjanje javnega mnenja (odlomek iz Sigme 100)

Kriminalni roman Sigma 100Od tedaj je oba opazovala in si beležila njune navade. Nakar je pričela opazovati še ostale sodelavce. Čisto tako, brez nekega pametnega cilja jih je pričela opazovati in molče, sklonjene glave nad mizo polno papirjev, poslušati njihove pogovore. Po dveh mesecih ji je postalo jasno, da ni problem v tem, da je edina ženska med operativci. Problem je bil v tem, da ni spadala mednje in ne bi spadala mednje niti, če bi bila moški. Molčala je, po cel dan je samo še molčala. Razen tistega, kar je bilo nujno in vezano izključno na delo, ni govorila več skoraj z nikomer. Po poti na terenske oglede je molčala, molčali so tudi oni. Če je bila kaj izrecno vprašana, je odgovorila, drugače si je raje beležila svoja opažanja. Molčala je.

Čez nekaj mesecev je postala neke vrste inventarja in njihovi pogovori so postajali vse bolj pogumni. Tiho, v varnem zavetju svoje pisalne mize, je pričenjala razumevati, kdo ima kakšen nadimek, kaj ni nadimek ampak kodno ime, ki so si ga izbrali za katero od preteklih operacij, kdo ima družino, kdo je nima, kdo vara ženo, s kom jo vara, s katero bi spal, pa mu ni uspelo, kdo kaj rad je, kje se giblje, v katere lokale zahaja, od koga dobiva informacije.

Počasi, kot bi sestavljala mozaik, je izvedela o njih vse. Tudi stvari, za katere bi bilo bolje, da bi jih sodelavci prikrili pred njo. Vedela je mnogo, mnogo preveč. Včasih se je zabavala, tako sama pri sebi in ugibala, bo ali ne bo uganila, kdaj bo kdo recimo stopil v pisarne. V nekaj mesecih se je že tako uigrala, da se ni zmotila za več kot tri minute. Nakar so njene uganke, ki si jih je zastavljala, postale vse bolj zapletene. Kdo bo šel najprej po kavo, kdo bo najprej prižgal računalnik, kaj bo naredil vmes. Po slabem letu je, ne da bi ji bilo treba dvigniti pogled, natančno vedela, kaj počnejo sodelavci, koliko časa zdržijo pri določenem delu in kaj počno, kadar, to je bilo sicer zelo pogosto, ne delajo za službo. Poznala je vsa njihova gesla, ki so jih uporabljali za dostop do mreže, poznala je gesla, ki so jih uporabljali za elektronska plačevanja, podaljševanja rokov v knjižnici, vedela je, kdo se s kakim nadimkom dolgočasi na forumih in večkrat jih je, medtem ko so oni menili, kako premetava papirje in tipka poročila, prav nemarno provocirala z nadležno nasprotnimi mnenji med njihovim oblikovanjem javnega mnenja, kot so imenovali svoje udejstvovanje v debatah na posameznih spletnih straneh.

Ničesar niso opazili. Zgodilo se je, da se je kdo od njih celo glasno razburjal, ko je prebral njene odgovore. Nekajkrat so ji celo pokazali, kaj tam neka budala piše in če bo s tem, ta budala, nadaljevala, jo bodo že odkrili. V takih primerih je le pokorno kimala, nekajkrat zavzdihnila in si mislila, da IP številka pač ni dovolj za razkritje avtorja, posebej če ta dostopa na strani preko servisa za skrivanje prave številke. Ni sicer idealna zaščita ampak povsem dovolj za njene sodelavce. Bila je prepričana vase, tako zelo prepričana, da je točno vedela, da jim niti na pamet ne bo prišlo preverjanje prometa preko strežnika Službe Le kdo bi iskal budalo, ki jih zafrkava na spletnih forumih, za sosednjo mizo?

Občasno in z užitkom si je torej redno privoščila kak obilen komentar, ki je njene sodelavce spravil v bes. Bentili so, pisali „kretenu“, ga skušali sprovocirati. Spet drugič jih je iztiril kak drug udeleženec debate, s katerim so se šli igro mačke z mišjo. Eden je naivnežu pritrjeval in si pridobil njegovo zaupanje, ostali so ga napadali. Najbolj naivni so že po nekaj urah sporočili malodane vse svoje osebne podatke, nekateri so se upirali nekaj dni. Večinoma so razkrinkali vse nasprotnike. Nekega jutra je celo ujela krohotajočo debato, kako so „pizduna“ prestrašili točno pred vhodom v blok, da jih je kleče in ves poscan prosil milosti.

Nekaterih "kretenov" niso prepričali in ne ugotovili, kdo se skriva za nadimki. Takrat so izvlekli svoje zadnje orožje, tajnico. Ime ji je bilo Jerica Sirotič, klicali so jo, če jih seveda ni slišala, Jerica Sirota. Jerica Sirota je bila daleč od pravljične Jerice. Bila je obilna babura s kratkimi lasmi, ki so ji natupirane štrlele v zrak. Vsak ponedeljek je Jerica Sirota prikorakala v službo s „frišno“ frizuro, zavoljo katere je celo noč trpela z železnimi navijalkami po glavi. Zakaj je vztrajala pri navijanju tistih redkih, scufanih las, Maji nikoli ni bilo jasno. Kakor ji ni bilo jasno, kako se ni našel še noben proizvajalec majic ali puloverjev, katerega izdelek bi Jerica Sirota navlekla preko svojega obilnega vampa. Ta ji je redno kukal izza odpetih gumbov obvezno pretesnih bluz. Morda je pogled na trebuh ljubke študentke spodbudno deloval na moško okolico. Pogled na vamp Jerice Sirote in rob njenih ogromnih spodnjic nikakor ni bil spodbuden. Jerica Sirota je vztrajala na številki 48, četudi bi zlahka prihranila svoji okolici vampasto grozo že s tem, ko bi občasno obiskala oddelek za močnejše postave in si kupila bluzo primerne številke, na kateri gumbi ne bi razpadali pod pritiskom sala.

Jerica Sirota je oboževala samo sebe, ko so jo operativci klicali na pomoč. Sedla je za računalnik, si nataknila očala in pričela z oblikovanjem javnega mnenja. Njen besednjak je bil primitiven, celo prostaški. Delala je slovnične napake, zavoljo katerih je imel komandir dve tajnici. Prva, Leja, je delala. Druga, Jerica Sirota, se je delala, da dela, kar je počela zelo glasno cel delovnik. Jerica Sirota nikakor ni mogla dojeti, da za ločilom sledi presledek, da pred „ker ki ko da če vejica skače“,  da podredni stavki dopolnjujejo glavne stavke ter da vejica brez presledka ni pravo ločilo za ločevanje odstavkov. Maji so se njene besedne zveze, ki jih redno uporabljala, zdele prav slikovite glede na nivo Jeričinih mentalnih sposobnosti. Jerica Sirota je nadvse rada uporabljala izreke, recimo „sit lačnega ne razume“, „zdrav bolanega ne razume“ in s tem se je nabor njenih besednih zvez pravzaprav končal, če odmislimo, da je vsake toliko poklicala še boga na pomoč.  Sogovornike je rada žalila, uživala je v tem, ko je nekomu med debato nekaj podtaknila. Maja jo je opazovala. Krogi pod pazduhami so se širili, ko je Jerica Sirota z debelimi prsti tolkla po tipkovnici, nosnice so ji plale kot psu, ki je zavohal pasje brikete.

Sodelavci so jo glasno spodbujali, jo trepljali po hrbtu in se cinično nasmihali v ekran. Jasno, le kdo bi si ob prostaških izpadih polpismene babure mislil, da za tem lahko stoji poltajna državna služba? Nihče.

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information