Srečanje z ministrom – prvi odlomek iz knjige Sigma 100

Prva nagradna igra je končana. Dva izvoda knjige (ko bo seveda izšla) Sigma 100 dobita Amedeja M. Ličen, ki je uganila na FB (odgovor: minister za obrambo) in uporabnik adap (odgovor: Da ni slučajno ex notranji minister Mate???). Absolutni zmagovalec prvega kroga je adap, kajti res gre za notranjega ministra. Fiktivnega vsekakor, kajti vsak podobnost z živečimi in mrtvimi osebami je čisto naklučje in vsi tudi vemo, da se noben minister (za notranje zadeve) ne more obnašati, kot se vede fiktivna oseba. Kot obljubljeno objavljam prvi odlomek iz novega kriminalnega romana Sigma 100. Evo ga :)


Rožnatosrajčnik jo je odločno porinil naprej. „Gospod minister je že na poti.“

V Maji je kuhalo od jeze. Ta si pa dovoli, si je mislila. Vseeno se ni upirala. „Glavni inšpektor je sporočil, da bi danes morala odpotovati. Pa sem si drznil in kar sam odšel po vaš denar,“ ji je pomolil koverto. „Pravzaprav me je Bojan, vaš prijazni sodelavec, obvestil, kje ste vplačala potovanje. Njemu niso želeli izplačati celotne vsote, meni so jo.“

Požrla je naval besa, molče vzela koverto in jo spravila v torbico. „Načeloma bi vas moral razorožiti,“ je še sam sedel.

„Načeloma imam dovoljenje za nošenje orožja,“ mu je brž zabila.

„Načeloma res, vendar...“ Ozrl se je okoli sebe, nato se je nagnil k njej. „Tukaj nismo ozvočeni. Minister je posebej zahteval neozvočen prostor, kjer prihoda in odhoda ne zaznavajo kamere. Ta sestanek se nikoli ne bo zgodil.“

Hotel ji je povedati še nekaj, vendar se je brž odmaknil od nje in strumno vstal. Ponižno je sklonil glavo in odmaknil stol od mize: „Izvolite, gospod minister.“


Mater, ta je pa res večno nadrkan, je pomislila Maja ob pogledu na namrščenega petdesetletnika, ki je brez pozdrava pristopil k mizi. Nikoli ji ni bilo jasno, kot je ugotovila, ko ga je končno imela pred seboj, ji morda tudi nikoli ne bo jasno, kaj točno je obsedlo tega človeka. Obsedenec, totalni obsedenec! Lase je imel kratko postrižene in ko ga je prvič videla na televiziji, je menila, da to pač zato, ker postaja plešast. Vendar ne, v živo je bil še strašnejši kot na ekranu. Ko je njegovo glavo obisjalo sonce, je s tistimi kratkimi, skoraj krtačastimi lasmi prišlo do izraza njegovo večno nagubano čelo, izpod katerega je s sivimi očmi strogo strmel v vse in vsakogar pred sabo. Je obseden ali ima čir na želodcu, je premišljevala. Čir ni, zaradi njega bi trzal z ustnicami in bistveno bolj trpeče bi izgledal. Ne, želodec ga ne boli, dvanajsternik tudi ne bo, ampak zakaj, prekleto, vedno vzdržuje ta nadrkani izgled?

Prav grozil je z zamislijo, da pravkar namerava odvreči suknjič, si strgati srajco, da bi gumbi frčali daleč naokoli in, tako si je predstavljala, bi namesto spodnje majice pokazal svetu kako kamuflirno majčko, ki bi dokazala, iz kakega bojnega testa je narejen, kako je vedno in povsod pripravljen za akcijo, samo še čaka na primeren trenutek in bo zaštartal v akcijo skupaj z vsemi policaji, ma kaj z njimi, sam, brez njih bi bil sposoben vzeti zalet in se s svojimi širokimi rameni pognati v masivna lesena vrata, jih razsuti do najdrobnejše iverke in pometati vsemogoče kriminalce policajem pred noge. Zakaj ta človek sploh nosi obleko, če se premika, kot bi nosil uniformo, ji ni šlo iz glave, ko je do nje dospel vonj njegove vodice po britju. Osladen vonj, verjetno zaradi tega, ker se poti. O, mater, pa bolje bi bilo, če bi smrel po švicu kot po teh... Vijolicah? Prav osladen vonj, kot bi se namazal s kitajsko sladko – kislo omako... Potem je šele dojela. Menda! Sredi noči ga je Štef ruknil pokonci. Ni se oprhal, potem se je še dodobra prepotil... Mater, še vedno ima na sebi vonj ženske. Njegova žena? Pošikila je proti tlom in si ogledala rjave čevlje. Ni bil ponoči v ženini postelji, te čevlje je imel zvečer pri poročilih. Težek, osladen vonj... Verjetno je usekan na baročne. Ja ljubitelj baroka bo. Težek vonj, težki joški, to mu je všeč.

Sedel je in razširil noge. Zanesljivo mu spodnjice nagajajo in si zrači rit, je ugotovila. Mater, mora biti to nesrečno, ko platnene hlače zamenjaš za mešanico bombaža in viskoze, potem pa, ker te na vsakem koraku snemajo in spremljajo novinarji, na rit niti ne smeš natakniti bombažastih gat, kje pa, natakniti moraš tiste viskozne boksarice kožne barve, da se skozi hlače ne vidijo robovi spodnjic. Pa po tej vročini. Ja, verjetno zato izgleda nadrkan. Ja, ne bo čir, ni to refluks. Spodnje gate ga bašejo. Ja, zanesljivo. Jeba, totalna jeba, ko se ti rit kuha. Se ta človek sploh kdaj nasmehne? Če se, se takrat, ko si sname gate z riti.

„Si jo pregledal?“

„Jasno,“ se je gladko zlagal rožnatosrajčnik.

Prijatelj ali sovražnik? Zakaj mu laže? Poškilila je proti rožnatosrajčniku. Ni ji bilo jasno zakaj, ampak navadno se ni niti spraševala, zakaj jo nekaj zanima. Močna bedra in boksarice iz bombaža. Temno sive barve kot njegova obleka. Neoborožen? Ne, taki so oboroženi, ampak kam, majko milo, jo je vtaknil. Skoraj 190 cm v višino, nabildan, nedvomno cel ljubi dan nateguje uteži, torej... Mišice, ki so napihnjene s stereoidi ali, kot se temu danes reče, s prehranskim dopolnilom in dvigovanjem teže, niso nevarne. Hitro počijo... Močan pa je. Je tudi hiter? In kam, prekleto, kam, je vtaknil pištolo?

Rožnatosrajčnik je stal in z levico se je popraskal po prsih. Zakaj se praska? Izpuščaj ali mazolj... Zanesljivo si depilira prsi, to je tem bodibojlerjem tako všeč. Depilacija, solarij in olje, ne morejo brez tega.

Levico je spustil ob boku. Bil je le trenutek, ko se je suknjič premaknil preko ledij. Zanimivo, pištolo nosi na ledjih. Kakšen pas bi to bil? Narejen po naročilu zanj? In zakaj, prekleto, bi nekdo nosil pištolo nad ritjo? Verjetno zaradi kroja suknjiča. Ljudje pričakujejo pištolo za pasom ali nad bokom, na rebrih, morda na riti, ne pa nad njo. Levičar? Povesila je pogled. Desničar? 7.62 kaliber ampak kakšen? Škorpion češki? Nak, predolga cev. Opa, še ena nad levim gležnjem. Ja, vojaški specialec, kajti samo ti so močno usekani na tetejce. Glej me, mama, nosim občutljivo pištolco in si še vedno nisem razgonil stopala. Ja, ampak kje ima tretjo? Oh, ne potrebuje je, ima za pasom nož. Poglej ga, v kako finem toku ga ima, skoraj ga ne ločiš od pasu. Primerno za vsako priliko, jasno, to ti je oni nazobčani na vzmet. Vam v restavraciji niso dali dovolj oštrega noža? Zakoljite zrezek z našim vojaškim nožem, katerega držalo je praktično neuničljivo, rezilo pa izdelano iz najfinejšega jekla, primerno nazobčano tako za rezanje zrezkov kot za sekljanje človeških vratov. Z našim nožem lahko prebijete železno ploščo, razrežete lesena vrata, prerežete tudi kako žico. Držalo je neprevodno in vas ne bo ubila elektrika, lahko pa tudi sami preverite in če preživite, dobite drug nož zastonj. Pokličite takoj, vaš klic je brezplačen.... Ma ja, bivši vojaški specialec, pa to je samo za v gmajno poslat. Na tisti njihov poligon, kjer so tako srečni. Hop, hop, hop in cel dan tako... Pa tetejca, ja, brez tetejca pa nikamor.

Varnostnik v sivi obleki je sedel skupaj s šefom kabineta za sosednjo mizo. Kot dva skobca sta zgolj s pogledi prepričevala mimoidoče, da se je trenutno najbolje ogniti kavarnici. Ta v svetlo sivi obleki je pa navaden kmetavzar, ker samo kmetavzarji nosijo pištole kalibra 45 v javnosti. Poglej ga, še malo in mu bo levica sama od sebe stala pravokotno v ramenu, tak buhtelj si je stlačil na rebra. Desničar! Ma kje bo ta izvlekel pištolo, ta jo nosi samo, da jo kaže. Jako si mi jak, opa! Vsakomur je jasno, da ima tam spodaj, pod suknjičem veeeelikoooo pištolo. Ubogi natakarici je že bilo. Kot zajec, ki ga sredi noči osveti žaromet, je stala pred vohodom v kafič kot pribita in izbuljenih oči strmela v varnostnikova rebrca. Spusti pogled nižje, punčka, si je mislila Maja, navsezadnje je želja vsakogar, ki razkazuje kaliber 45, da primerjaš dolžino njegovega orodja z dolžino njegove pištole. Eni to počno z nosom, drugi ne morejo in si omislijo pištolo. A veš, miška, kratek nos, kratek one, velika pištola, ni važno, kakšen je one.

Zavzdihnila je in nedolžno pogledala ministra. Rožnatosrajčnik se je premaknil za njegov hrbet in zavzel naravnost teatralen položaj nekoga, ki je vedno na preži. Nataknil si je temna očala, jasno, še ponoči vidi z njimi, si je mislila, verjetno si jih natakne še za v posteljo, verjetno se še brije z njimi. Ma daj, še tisti bumbar od šefa kabineta naj izvleče kak hud mobilnik, pa ste kompletni! Jebemti, pa kdaj se bo ta država naučila, da so najboljši varnostniki zadovoljni državljani? Pa pred kom te ta dva branita, a?, je spraševala ministra v svoji glavi. Še pred samim seboj te ne moreta. Mater, vsak, ki te povoha, bo ugotovil, da se goniš ženi. Ni treba za to nobene tajne službe. Ampak ja, naj ti bo, samo da si pomemben.

Minister je zamahnil z roko, rožnatosrajčnik je brez besed odšel v notranjost in se iz nje spet prikazal s pladnjem z dvema skodelicama kave, ki ju je spretno položil na mizo. Natakarica je izkoristila priliko, stekla za šank in se tam tresla, kar je varnostnika še dodatno spodbudilo, da je odmaknil rob suknjiča. Očitno uživa, ko se ga bojijo. Ojej, kako si ti en strašen fantek. Pištolico imaš!

Minister si je teatralno odkašljal. „Nimam rad dolgih govoranc.“

Ja, od česa pa potlej živiš?

„Takoj bom prešel na stvar,“ si je svečano odkašljal, dvignil rokav na levici in obrnil zapestje tako, da je videla uro.

Kar daj, preidi na stvar. Opa, uro mi je pokazal. Huda reč, to bo zanesljivo tista za 300 m pod gladino, ki stane tam okoli dveh jurjev. Pa jebo si ti svojo karmo, če boš šel res 300 m pod gladino. Prav rabiš uro za 300 m. Ma ja, ta še ni dojel, kaj so mu prodali. Kaj prodali, prej podarili. Kretenčina, navadna kretenčina! Kdorkoli ti je dal to uro, ti je povedal nekaj drugega. Jebala te ura za 300 m pod gladino. Jebo ti samega sebe, če nisi dojel, da te bodo žrtvovali, če bo treba. Kamen pa za vrat, potem pa te uvrstijo v rubriko nerešeni zločini. Kot da te bo kdo iskal, ko boš razkazoval uro 300 m pod gladino.

„Vi boste vodili preiskavo...“

„Če dovolite, gospod minister..“

Utihnila je. Rožnatosrajčnik se je obrnil tako, da ga je videla le ona. Nasmihal se ji je, nakar si je naravnost z užitkom obliznil ustnice in v trenutku ji je bilo jasno, kaj opazuje. Njene prsi. Spustila je levico do kolena in mu pokazala sredinec. Rožnatosrajčnik se je zarežal in pokazal svoje zobe, bele in neverjetno lepo oblikovane, po čemer je sklepala, da so mu jih v mladosti divje ravnali z aparatom, kajti brez aparata noben človek ne more imeti tako poravnanih zob. Tega so pa nažuljili v usta. Ta je pa trpel, ko je bil otrok. Ni čudno, da je šel med specialce. To je vse posledica travm iz otroštva.

„Nisva se dobro razumela, gospa Sardin. Kaj vam je in kaj vam ni, me ne zanima. Preiskavo primera dvojnega umora oziroma zadeve Osmanagić Novak boste prevzela, pa če se vlačite naokoli po vseh štirih. Ne zanima me tudi, če se stegnete po dveh tednih, kolikor imate na voljo, da primer rešite.“

Predrzno je pogledala ministra. „Na bolniški sem...“

„Ali pa se vam zna pripetiti še kakšna neprijetnost,“ je minister nadaljeval, ne da bi počakal, kaj namerava povedati.

Pizda ti materina! Pa ti prav izzivaš tisti potop na 300 m!

„Kakšna neprijetnost?“

„Če sem dobro razumel, ste bila včeraj pred izbiro ali greste v suspenz ali na dopust. Osumljena ste...“

„Že kar osumljena?“

„Osumljena ste jemanja podkupnine.“

„Res? In kdo bi me po vašem podkupoval? In kako to, da sem osumljena? Se vam ne zdi, gospod minister, da je osumljenec oseba, proti kateri se vodi uraden postopek pred pristojnimi organi in da za to, da nekoga označite z besedo osumljenec ni dovolj, da moj šef...“

„Za pofuklja mi je malo mar,“ jo je spet grobo prekinil. „Mogoče je vam kaj več do njega, gospa Sardin.“

Trmasto ga je pogledala. „Ko sem imela razmerje z vašim svakom, gospod minister, sem bila trdno prepričana, da se ločuje. Tako mi je rekel in verjela sem mu. Celo več, pokazal mi je...“

„Svojega tiča?“, jo je spet grobo prekinil.

Dvignila je glavo in mu odločno pogledala v oči. „Ne bom se opravičevala, ker sem verjela njegovim lažem. Verjetno tudi veste, da sem prekinila najino zvezo. Jaz in ne...“

„Poznam take, kot si ti,“ je prešel na tikanje. „Ministrov svak je pač dober ulov. Žal je z vsemi vami tako...“ Nesramno se ji je zarežal. „Pofuka vas in potem pride domov k moji sestri.“

„Verjetno res,“ se je z njim nepričakovano strinjala. „Kar pa ne pomeni, da bom prevzela preiskavo in prikrivala dokaze...“

„Štef je kurac od človeka ampak vseeno moj svak. Zvlekla ga boš iz dreka. Drugače pa...“ Srebnil je svojo kavo. „Drugače boš še pred večerom aretirana ti sama. Nekdo pač mora biti kriv in meni dol visi, kdo to bo. Štef pa ne bo.“ Zavrtel je skodelico na podstavku. „Ima dva otroka in ljubko ženičko, ki je za povrh moja draga sestrica. In kar je najhuje... Osmanović in Novak sta vedela, kje je tisto.“

„Tisto kaj?“

„Denar iz Adriabenza, ki ga nismo nikoli našli. Govori se...“ Cmoknil je, si vzel nekaj sekund za povečevanje napetosti, nato šele nadaljeval. „Govori se, inšpektorica, da ti veš, kje ta denar je.“

Oh, smo le prišli do bistva. Končno in hvala ti!

„Jebi ga, minister,“ se je nesramno odzvala, „zapri me, pa ne boš tega nikoli izvedel. Ker če denarja niste našli do sedaj, je vprašanje, ali imaš boljšega od mene, da ti ga lahko najde. Kar zapri me in išči naprej sam. Me hudo zanima, kaj boš našel.“

„Morda bom izvedel, če boš prosjačila za zdravila. Pojma nimaš, kaj vse se dogaja v zaporih.“

Zakrohotala se je, kar je presenetilo ministra. „Še kakšna grožnja ali sva končala s pogovorom?“

„Nisva še. Nisem te še prepričal. Pazi, da se ne razjezim.“

„Uf, se že bojim,“ mu je oponesla Maja. Rožnatosrajčnik za ministrovim hrbtom je gledal nekam predse. Ni je več izzival. Škoda, pa prav luštno bi se lahko zabavala, je pomislila. Kaj je, rozica, se ne bomo nič več oblizovali.

„Pazi, da se ne razjezim in potem bo pa tvoj oče nastradal.“

O, jebemti vse po spisku naprej in nazaj. O, mater... O, mater... Zaprla je oči. Upočasnila je svet okoli sebe. Kadar si na tem, da se razjeziš, globoko vdihni, umiri se, izdihni in premisli, kaj boš rekla, jo je učil oče. Ampak rekel ji je tudi, če ti kdo grozi z nečim, kar ni grožnja, ga mirno usekaj. Ampak usekaj ga tako, da bo bolelo. Ni treba vedno užgati s pestjo, včasih besede bolj bolijo. Z obema rokama se je uprla ob rob mize. Misli, prekleto misli, je ukazala sama sebi. Pomiri se. Samo pomiri se. In se tudi je.

„Kaj boste pa storili, gospod minister?“, je dejala z glasom, ki se je še njej sami zazdel, kot da ni njen.

„Boš ti že videla.“

„Ga boste vrgli ven iz groba?“

Rožnatosrajčnik je pogledal v tla in molčal, minister se je zmedel.

„No....“

Še eden, katerega karma zahteva, da mu je uravnam, je nezmotljivo ugotovila. Nimaš ti zastonj tiste ure za 300 m pod globino, ti povem, da je nimaš. Izzivaš ti, stari, hudo izzivaš. Samo ni ti jasno, koga izzivaš. Mater prava škoda, da ne vidim aure, ziher ima luknje v njej. Ja, prav kliče, da mu naravnam karmo v smeri podgane... Hrčka morda? To bo, ta si na vsak način želi postati hrček, ki se bo gonil po valju in zabaval otroke.

„V redu, minister, če si prišel po dogovor, ga boš tudi dobil. Prevzela bom preiskavo, ampak...“ Na prst si je navila pramen las. „Včasih je bolje, če človek ne išče, ker lahko najde tudi tisto, česar ni iskal.“

„Mi groziš?“

„Nak, samo opozarjam. Štef mi je povedal, kaj je bilo najdeno na kraju zločina. Nek zapis pogovora menda, nek zelo zanimiv prepis prisluha, na katerem tvoj Štef naroča operativcem, naj obdelajo Dularja. Mogoče bi tisti denar moral iskati pri njem.“

Minister je temno zardel. „Če ga je sunil on, potlej...“

„Potlej je še vedno mož tvoje ljube sestrice in jaz zgolj njegova priležnica. Je tako?“ Nesramno se je nasmehnila. „Za začetek hočem, da se vse obtožbe, kajti menda sem že kar osumljena, proti meni umaknejo. Hočem, da mi Štef preda vso dokumentacijo v zvezi s temi nezaslišanimi obtožbami proti meni.“ Minister je odprl usta. „Nisem še končala,“ ga je utišala. „Nadalje hočem proste roke. Zahtevam popolno sodelovanje celotnega oddelka in vseh, ki jih bom potrebovala.“

„Še kaj?“

„Ja. Pričakujem, da mi boste v eni uri dostavili potrebna pooblastila.“

„Ja? Da me slučajno nimaš za neumnega?“

„V tem primeru...“ Vstala je in si oprtala torbico. „Hvala za pogovor in če me boste želeli aretirati, sem doma. Moj oče je pa na Žalah, ne bom vam pobegnil.“ Priliznjeno se je nasmehnila. „Tudi moja mama vas čaka na Žalah. Pa moj stric. Drugih sorodnikov nimam. Lahko pa pošlješ svojega šefa kabineta, da ga povleče mojemu sosedu.“

Minister je planil s stola in usekal z dlanjo po mizi. „Dal ti jih bom. Pa si obriši rit z njimi.“

„Hvala.“

Ozrl se je za svoj hrbet. „In dal ti bom tudi njega.“

Rožnatosrajčnik je prebledel. Trznil je z zgornjo ustnico. Buba fantka njegov ego, kaj?

„Vozi jo naokoli in bodi ves čas z njo.“

„Gospod minister...?“

„Noč in dan!“

Do konca je izpil kavo in trdo položil skodelico na mizo. „Nimam rad, da me kdo izsiljuje. Ampak slučajno te potrebujem, gospa Sardin. Moj mandat bo trajal še dve leti in kakor kažejo analize javnega mnenja, bomo dobili tudi naslednje volitve. Pričakujem, da boš dala odpoved takoj, ko končaš s preiskavo.“

„Ko bom končala z bolniškim staležem, jo bom pa res,“ mu je krotko zagotovila. „Kajti služba, v kateri delam pod osebo, ki je pofuklej, kot ste sami rekli, gospod minister, me ne zanima več.“

„Če najdeš denar, ti bom on povedal, kam ga nakaži.“

„On kdo?“

Minister je pomignil proti rožnatosrajčniku, ki je še vedno bled molče poslušal njun pogovor. Ne da bi kaj pisnil, je stiskal ustnice. Nagnila je glavo. Opa, ta pa si ni brez razloga nabacil očala na nos. Kajti bil je to res besen pogled, opa, stari, pa ti sploh ne prebavljaš svojega ministra. Ampak nič čudnega, kdo bo pa zijal v to nadrkano bitje. Daleč si ti meni od servilnosti, stari. In tako blizu hinavščine.

Ne da bi pozdravil, je minister odšel, varnostnik in šef kabineta sta ga spremljala.

Zdaj so nadrkani že trije. Pa poglej tega šefa kabineta, je opazovala hrbte odhajajočih. Pa kako mu uspe tako hoditi? Ga žuli čevelj ali kaj je s tem modelom? Ali pa si je nesrečno obul nogavico in ga žulja rob? Ima morda krčne žile in ga muči elastika? Kdo bi vedel.

„Ooooo... Pizda!“, je ušlo rožnatosrajčniku.

„Pizda? Premila oznaka zanj.“ Sedla je nazaj, izvlekla zdravila iz vrečke in si pričela prebirati navodila.

„Kaj bova sedaj?“

„Nič. Berem navodila za uporabo zdravil.“

„Enega krepkega, gospodična,“ je rožnatosrajčnik pomahal natakarici, „in kozarec vode.“

Eksal je oba kozarca, naslonil glavo med roki in strmel v mizo. „Pizda... V kurcu sem.“

„Bo že držalo,“ se je mirno strinjala z njim in med prebiranjem indikacij in kontraindikacij srebala kavo.

Vprašanje, kaj s tem rožnatosrajčnikom. Ma ja, noč in dan. Nič, ko ga jebe, se je odločila. Bom že premislila, kaj naj z njim.

 

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information