Muke gospe Mrkič (prvi odlomek iz nastajajoče knjige Mag in Mafalda)

Spoštovani obiskovalci in obiskovalke. Medtem, ko obiskujem ordinacijo za ordinacijo, čakam na izvide in zanemarjam lastno spletno stran, ugotavljam, da je najhujši del zdravljenja ravno čakanje. Vmes, ko le lahko, pišem novo knjigo, ki jo bodo poklicani najverjetneje uvrstili v fantazijski žanr. Glavne osebe so mag, ki se je ravnokar rešil prekletstva, razočarana Mafalda, ki jo je pravkar nogiral mož in seveda njene sosede, ki vestno spremljajo Mafaldino propadanje po ločitvi. Predstavljam vam prvi odlomek iz knjige z delovnim naslovom Mag in Mafalda iz poglavja Muke gospe Mrkič.

Gospe so se odločile, da je šloganje propadlo, zatorej so se posvetile pereči problematiki Mafaldine norosti. Ravno ko so se že skoraj strinjale, da pokličejo dr. Grozniča in od njega zahtevajo, naj k Mafaldi pošlje psihiatra dr. Veličkoviča ali pa jo enostavno zapre v norišnico, kot se to ob takih prilikah spodobi, so ugotovile, da je samo še ura in pol do večerje, ko se bodo njihovi možje vrnili domov.

Na vso srečo nobena izmed njih ni imela majhnih otrok. Njihovi otroci so študirali, torej jih je bilo potrebno, kot se to v urejenih družinah spodobi, poklicati v internat in se pogovoriti z njimi. Resnici na ljubo so bili ti pogovori zelo kratki. Njihovi študenti in študentke so odrezavo odgovarjali, da je vse v redu in da se čez dan itak ni zgodilo nič.

Teme, ki je vse grizla, tega dne iz prijaznosti niso želeli načenjati. Govorilo se je, da je hči gospe Strehar zanosila in da bo prekinila s študijem. Ampak ker je bila z njimi tudi gospa Strehar, je bilo vsem jasno, da bo o tej temi potrebno spregovoriti, ko je ne bo zraven. Pa tudi Mafalda in njeno noro vedenje je bilo bolj zanimivo.

Zbrane so sklenile, da naj obe najbližji sosedi, Mrkičeva in Dobričeva, še naprej budno spremljata dogajanje in če bo kaj novega, naj to sporočita v socialno skupnost. Gospe iz Podjablane so se zavedale, da v sodobnem svetu nekaj pomeniš, če imaš svoj profil v socialni skupnosti Omreženi, ki je združevala večinoma šolane državljane iz urejenih družin in z vsaj solidnimi prihodki če ne že izjemnimi. Druge socialne skupnosti na medmrežju so bile tudi za reveže in s takimi se niso želele družiti v realnem življenju, zakaj bi se torej v virtualnem.

Oblikovale so svojo skupino Podjablančanke, katere administratorka je bila gospa Mrkič. Če se je želela kaka gospa iz Podjablane včlaniti v to skupino, pa je gospa Mrkič ni osebno že poznala, je morala najprej poklicati gospo Mrkič po telefonu, se ji najaviti, se oglasiti pri njej na obisku in če je bila gospa Mrkič zadovoljna z njeno predstavitvijo, ji je odobrila vstop. Kajti drugače bi vladala anarhija, je gospa Mrkič vedno dejala svojim prijateljicam. V Podjablani je vse več priseljencev in treba je prej preveriti, kdo ti ljudje so. Zaradi mene, tako je dejala svojim prijateljicam, imajo lahko lepe hiše, ampak imajo jih v Podjablani in tukaj se ve, kako se je treba vesti in kdo je kdo. Ne bomo menda dovolile, da se bomo šle neko demokracijo, potem nam bodo pa prišleki vsiljevali svoje navade. Denimo ona gospa Mesec je strašno prijazna učiteljica, ampak kar petkrat sem jo morala opomniti, da če je v Velikem mestu psa sprehajala kjerkoli je želela, v Podjablani tega istega cucka ne bo vlekla po Glavni ulici. Ker nam, v Glavni ulici, še nobeno ščene ni brskalo po travi in tudi njeno ne bo. S čimer so se ostale članice zelo strinjale in izglasovale, da gospa Mesec ne more postati članica skupine Podjablančanke, dokler se ne reši svojega psa. Česar ta ni storila in je še naprej vodila psa na sprehod, res pa, da nikoli več v Glavno ulico.

Članice skupine Podjablančanke so slovele po predstavitvah novih oblek in drugih pridobitvah v gospodinjstvu. Denimo gospa Slamomlatič je ravno pred tremi dnevi na svoj profil naložila fotografije svoje nove kuhinje. Sicer nikomur ta kuhinja ni bila posebej všeč. Gospa Brundek je v zasebnem sporočilu gospe Mrkič zapisala, da je profano kičasta, vseeno so zavoljo olike označile njene fotografije kot da so jim všeč.

Kajti v skupini Podjablančanke je veljalo kohezijsko pravilo, kot ga je poimenovala gospa Mrkič. Kohezivnost kolektiva je bil izraz, ki ga je njen mož, gospod Mrkič, pogosto uporabljal. Zaradi kohezivnosti kolektiva je nujno, da prirejamo skromne zabave za rojstne dni. Slavljenec nas povabi na skromno večerjo, kjer se kot ljudje pogovorimo in medsebojno povežemo, je razlagal svoji ženi, zakaj ga do zjutraj ne bo domov. Glede na plačo, ki jo je prejemal, je gospa Mrkič ugotovila, da kohezivnost vsekakor deluje, zato se nikoli ni vtikala v te kohezivne zabave, ki so trajale od popoldneva do naslednjega jutra.

Kohezivnost v skupini Podjablančanke je pomenila, da je vsaka članica skupina dolžna klikniti na povezavo „všeč mi je“ ob zapisu druge članice oziroma se všečniti.

Tako se bo krepila naša kohezivna povezanost, je gospa Mrkič razložila vsem novim članicam in tudi stare nekajkrat opozorila, da se ne smejo izogibati svoji dolžnosti, da opazijo in povšečajo zapise drugih.

Toda kohezivnost ni vedno delovala v smer, kakršno si je gospa Mrkič ob ustanavljanju skupine Podjablančanke zamislila. Ko so članice skupine povšečale slike kuhinje gospe Slamomlatič, je ta še cel dan utrujala s pisanjem, kako lepo se odpirajo vrata, kako krasne barve je kuhinja, kakšne gospodinjske aparati si je omislila in kakšne si še bo. Naslednji dan je pa že izzivala. Zapisala je, da ima zanesljivo najboljšo kuhinjo v Podjablani in temu zapisu dodala nov album slik, na katerih je razkazovala najnovejše okovje za omarice.

Njeno vedenje je zahtevalo odločno reakcijo, zato je gospa Brundek javno napovedala, da je naročila novo kuhinjo tudi sama, gospa Mrkič pa takoj za njo. Njuni kuhinji sta bili precej dražji od kuhinje gospe Slamomlatič, kar je slednjo prepričljivo in končno utišalo. Sicer ne ena in ne druga nove kuhinje nista potrebovali, vendar kot je v zasebnem sporočilu gospa Brundek zapisala gospe Mrkič, cilj opravičuje sredstvo. Kot obe vodilni mnenjski voditeljici tako v skupini Podjablančanke kot tudi v sami Podjablani si nista smeli privoščiti, da ima katera izmed njunih prijateljic več in bolje kot onidve, še manj, da prevzame pobudo na področju opremljanja kuhinj. Si pa veliko upa ta Slamomlatička! Kaj bo temu sledilo, se je v zasebnem sporočilu gospe Brundek spraševala gospa Mrkič, morda to, da nam bo na zid skupine obešala še slike spalnice? Prehitiva jo, je predlagala gospa Brundek, prevzeti morava pobudo. Zatorej sta obe objavili, da barva njunih novih kuhinj ne ustreza več barvi njunih avtomobilov, iz njunih kuhinj pa se vendar vidi naravnost na dovoz pred hišama, kjer imata parkirana avtomobila. Nedopustnega mešanja barv in uničevanja harmonije ne bom tolerirala, je na zid skupine Podjablančanke zapisala gospa Brundek, zato grem še danes naročit nov avtomobil kovinsko sive barve, ki se bo ujemal z novim hladilnikom. Gospa Mrkič se je odločila za avtomobil črne barve, za novega terenca s pogonom na vsa štiri kolesa, ki bo zanesljivo premagoval ravnino Podjablanovja ter se hkrati ujemal z ročaji novih omar.

Na, pa se Slamomlatička nič več ne oglaša, je zadovoljno ugotavljala gospa Mrkič. Gospa Brundek je odgovorila, da je njen mož popenil, ampak ker je to predvidevala, je plačala vse skupaj, preden je prišel domov. Enako tudi z moje strani, ji je odgovorila gospa Mrkič, katere mož je zvečer ob novici o menjanju kuhinje in še avtomobila skorajda doživel živčni zlom. Protestno je odšel spat v sobo najstarejšega sina, ampak gospa Mrkič je vedela, ker je to prebrala v knjigi 101 nasvet za uspešen zakon, da je so moški nagnjeni k temu, da posedajo pred televizorjem v zguljenem fotelju obuti v razpadle copate ter da po naravi zavračajo spremembe, kar izhaja iz kamenodobnih časov, ko jih je povsem vrglo iz tira, če so se mamuti odločili namesto na ravnini pasti travo ob reki ali kaj podobnega. V primeru, ko žena zahteva novo kuhinjo in avto, je prebrala v knjigi, lahko pričakuje, da se ji bo mož uprl, jo opozoril na stroške, toda če mu daš prostor in čas, da se spiha, potem bo zjutraj krotek kot mucek in bo zavoljo ljubega miru v hiši pristal na plačilo.

Gospa Mrkič je ravno hotela, kot vsak večer, vsem prijateljicam natipkati modro misel iz svoje priljubljene knjige, s pomočjo katere je izboljšala svoj zakon in svoje duševno počutje, ko jo je zmotilo sporočilo o novostih na strani.

Poglej jo, spet jo meče, je zazijala ob novem albumu gospe Zlatič. Gospa Zlatič je bila edina črna ovca v skupini Podjablančanke. Izkoriščala je načelo kohezivnosti ter imela na svojem profilu cel spisek prijateljev, za katere ostale članice skupine Podjablančanke niso vedele, ne kdo so in ne kaj so. Temeljito so pregledale seznam njenih prijateljev in ugotovile, da jih cel kup sploh ni iz Podjablane temveč iz Velikega mesta. Za nekatere se pa niti pod slučajno ni vedelo, od kod so, saj so v svoj profil kot kraj bivanja vpisovali neumnosti kot denimo vesolje. Da onih primerkov, ki uporabljajo izmišljena imena, ne omenjamo, je bentila na sestanku vidnih članic skupine Podjablančanke gospa Mrkič. In zdaj, da ne bi prišlo do kakšnih nepotrebnih težav, bomo najprej pustile, da si teh prijateljev nabere vsaj še tisoč, je dejala gospa Brundek, nato jo bomo pa druga za drugo odstranjevale s svojih seznamov. Če bo pa kaj rekla, ji bomo odgovorile, da ne všečuje zapisov drugih članic skupine.

Da bi bila mera polna, se je gospa Zlatič pred kakimi petimi meseci s samosprožilcem fotografirala na postelji oblečena samo v pižamo in obuta v debele, črtaste nogavice. Njene fotografije so požele val odobravanja. Skoraj vsi iz njene skupine prijateljev so drug za drugim klikali nanje, ji pisali, kako si luštna, teta Zlatič, dobro jutro, super postavico imaš, mater, imaš dobre noge, ful se dobro držiš, zgledaš kot študentka in podobno. Gospa Brundek je poslala sporočilo gospe Dobrič, a si ti videla to grozoto. Gospa Dobrič ji je odgovorila, da se ve, da s takimi slikami v izložbah vabijo koga in kam. Gospa Smejavnik pa je na njuno ogorčenje, kajti spodobnim Podjablančankam se tak besednjak res ne poda, zapisala, jaaaaaaaaaa, tetka, kaaaavaaaaaa in k zapisu dodala še kopico srčkov in nasmeškov.

Vsem se je strgalo, je suho komentirala gospa Mrkič.

Že takrat so jo gospe iz skupine Podjablančanke želele izključiti, vendar je gospa Mrkič predlagala, naj še počakajo. Novega dedca lovi, jim je zapisala v zasebnem sporočilu označenem kot zelo zaupnem, in če jo bomo izključile, ne bomo vedele, na katerega se je spravila. Gospa Zlatič je bila ločenka, njeni trije otroci so že študirali, po ločitvi je živela sama v eni od največjih hiš na Glavni ulici. Uboge gospe so se strinjale, kajti gospa Zlatič bi se zlahka spravila na njihove može, zatorej so sprejele skupno odločitev, bolje preventiva kot kurativa.

Gospa Zlatič je po prvem pižama albumu skoraj vsak teden vsaj enkrat objavila novo serijo fotografij. Jaz na bazenu, je pisalo v naslovu enega od albumov, v katerem je razkazovala svoje telo v kopalkah. Moje tačke, je bil naslov spet drugega albuma, v katerem je razkazovala svoje noge. Rožnata romanca, je bil naslov najbolj razvpitega albuma, v katerem se je v rožnati kombineži in debelih nogavicah v slogu filmskih zvezd iz tridesetih let fotografirala na postelji. Takih albumov je v petih mesecih izdelala malo morje in število njenih prijateljev v socialni skupnosti je že prebilo vse meje spodobnosti, imela jih je že skoraj tri tisoč. 

Medtem, ko so zavestne gospe reševale pereč problem Mafaldine norosti in onesnaževanja Podjablanščice, se je Zlatičeva spravila v novo spodnje perilo črne barve in naložila v nov album, Simfonija v črnem, izjemno obupne fotografije, na katerih se je valjala po svojem tepihu v dnevni sobi in pri tem grizljala korenček.

„O, ti lumpa pokvarjena,“ je zagodrnjala gospa Mrkič in brž preverila seznam vseh, ki so že kliknili, da so jim fotografije všeč. Imena svojega moža ni opazila, je pa že nekaj časa sumila, da se v socialni skupnosti pojavlja pod imenom Žalostni Ed. No, ampak tudi Žalostni Ed ni kliknil, da so mu fotografije všeč. 

„Ravno prava boš ti za nalogo, lumpa perverzna,“ se je brž odločila gospa Mrkič in poslala Zlatičevi zasebno sporočilo, v katerem ji je na kratko opisala, kaj počne Mafalda.

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information