Spopad pri Opozorilniku

Flox/458 (odlomek iz knjige Dangober, Spopad pri Opozorilniku)

StvarjenjeNadzorniki so se že pripravili, da bo Lot vzkipel. Kajti ni bilo ravno običajno, da bi kdorkoli dvomil v njegove besede, na tak način niti najmanj. In Lot je znal zelo hitro utišati vsakogar, če je že komu padlo na pamet, da bi mu ugovarjal, takole na vsakih deset eronov se je celo znal pripetiti kak tak dogodek. Celo zelo grobo je Lot utišal drugega, navadno Glavnega Senatorja, Admirala ali Kognituse. 

Široko se je nasmehnil: "Res, ne lažem. Rojena si na Adapiji, ki je tehnološko zaostala. Tehnološko zaostala pravim, pri čemer ne mislim nič slabega. Mi smo pač starejši, ustvarili smo vas in bi bilo izjemno čudno, če bi bilo obratno, namreč, da bi bila Adapija tehnološko bolj razvita kot Dangober. Če sem iskren, počenjate isto, kakor mi. Pogovarjate se preko naprav, kakor mi. Potujete z napravami, kakor mi. Bolj primitivnimi od naših vsekakor, ampak... Imate pa jih." 

 

 

 

Marija je prikimala, četudi je ob tem spet nejevoljno pfnila

"No, če čez deset tisoč let ne boš znala uporabljati holomatriksa, potlej naj ti kar bo nerodno."

"Kot da bom jaz kdaj toliko stara... Oh, gospod Lot, nehaj, no!"

Lot je pokazal z levico na prvo celokomoro. "Po porodu boš ležala v njej. V drugi bo otrok. Floksirali te bomo."

"Kaj me boste?" 

Kognitus je samo odkimal in ogorčeno pogledal Admirala, ki se je odločil, da preventivno tokrat ostane v tihem stanju. Medtem so vojaki še vedno zevali v holomatriks.

"Floksirali. Vbrizgali ti bomo celivo, ki podaljšuje življenje. In kasneje se boš tudi vbistvovala."

"Seveda," je nejeverno zamrmrala, "ravno čakam, da se bom." 

Vojaki so se šokirano spogledali in še vedno odprtih ust spremljali dogajanje. 

"Ojojoj," je zajavkal Kognitus, ki ni več mogel biti tiho. 

"Zaveži!", je revsknila nanj Ditka. 

"Ojej, glede Floxa mu ugovarja! Njemu!", je vseeno še bolj ogorčeno javknil. 

Val CamonicaZdaj, zdaj bo Lot dokončno popenil, je zadovoljno čakal Admiral in se nadvse priliznjeno nasmehnil ter milo, pa kako milo, pogledal nosečnico. Šobica mala, kako zlahka se te bom znebil. Na njegovo žalost Lot niti najmanj ni kazal znakov jeze, kakor je hitro in razočarano ugotovil. Sfižila mi je ranjence, očitno je sfižila še Lota, še pred njimi mi je skisala sina!

"Vsekakor čakaš, kaj drugega pač ne moreš početi." Lot je stegnil roki nadse in brkljal po označbah na holomatriksu. "Verjetno ni bilo časa, da bi ti pojasnil. Arček, kar delaj, midva imava druge načrte... Aha, sem že našel." Pogledal je Marijo, vstal, ji dvignil glavo in mirno sedel na kavč, položil njeno glavo v svoje naročje in jo, začudeno, kot je bila, prijel za roki. "Sedaj ti bom pokazal, kaj je to vbistovanje. Osnovni prikaz vsekakor, ne bova se trudila s podrobnostmi. Kajti razčistila sva, če se ne motim, da pri teh letih nisi sposobna uporabljati naših naprav. Je tako?" Nosečnica je ubogljivo, vendar vseeno jezno prikimala. "Razložil sem ti, kako dolgo traja šolanje in pravkar nadaljujeva z učenjem. Človek se uči celo življenje, drugače nima smisla, da živi. Posebej ne tako dolgo. Kajne?"

"Tega pa res ne bi vedela," je komaj slišno, vseeno pa izjemno trmasto, odgovorila.

Lot je skoraj prasnil v smeh, zadržal se je in nadaljeval: "Zato ti jaz kot starejši povem. No, sedaj bova nadaljevala z učenjem. Namesto, da te prepričujem, da boš živela dolgo, si bova ogledala osnovno prezentacijo vbistovalnika."

"Ni treba! Hvala!"

Namerno jo je ignoriral, preprijel je s svojimi dolgimi prsti njeni drobceni dlani in ju dvignil kvišku. Odločno je zadržal njene prste med svojimi, pri čemer je nejevoljno priprla oči in mu namenila nadvse jezen pogled skupaj z ogorčenim pffff. 

"Medtem ko Nadzorniki delajo, se bova midva učila. Lahko leživa in se smiliva sama sebi, pa se ne bova. Kajne da ne?" 

Pred Marijo se je razprla drugačna holomatrika, Lot je krožil z njenimi rokami in ji pojasnjeval osnove vbistovanja. Are se je popraskal po glavi in strmel vanju, Lot je z mehkim glasom pripovedoval, Marija je široko odprtih oči in ust strmela v strop, kjer so se odpirale matrike druga za drugo. "Joj... Kar notri zlezete? V to? Kaj je to? Naprava?"

"Hajček, milečanski Senator, se bo moral v kratkem vbistovati. Če hočeš, si lahko ogledaš cel postopek. No... V višino pasu bomo namestili pregrado." Marija je spet zardela, Lot je hitro nadaljeval: "Bistvo te naprave, ki ji rečemo vbistovalnik je popolna obnova celotnega telesa."

"Oh... Oh," je šepetala vznemirjena nosečnica, Hat se je nasmehnila in posvetila holomatriksu, preko katerih je dajala navodila, Nadzorniki so se spet vrgli na delo. 

"Vse, kar je v glavi, spomini, znanje, čustva... Skratka, popolnoma vsi zapisi, se shranijo v drugi napravi, ki je del vbistovalnika." Lot je stegnil nosečničino roko predse in se dotaknil prozorne stene vbistovalnika, ki se je razprla. "Midva ne greva noter, samo opazujeva na holomatriksu. Precej dolgo traja, preden se ga človek privadi. Tebi gre odlično. Moram te pohvaliti, res odlično... No, to je vtiskovalnik. Midva z Arejem imava trajno okvarjene vtisnike. To je del..."

"Možganskega tkiva," mu je hitro pomagala Hat.

"Ja, recimo... V vtisnikih je shranjeno to, kar smo... Znanje, spomini... In vse to se prenese v to napravo, ki ji rečemo vtiskovalnik."

"Ojej... Ojej," je šepetala Marija. "A boli to vaše vtiskanje?"

"Niti najmanj. No, preskočiva naslednje faze, ker bi te spravile v zadrego, skratka oseba, ki se vbistvuje, zleze v vbistovalnik. Br, to je tista črnolaska, ki leži na celilniku, je izboljšala tehnike vbistovanja do te mere, da poseg sedaj kratko traja in je izjemno zanesljiv. V osnovi gre za to, da se iztrošeni deli telesa obnovijo, popolnoma obnovijo. Vtiskovalnik služi za primer, če bi prišlo do napak. V tem primeru se izdela klon, v katerega se vstavijo spomini konkretne osebe. Kakorkoli, v vsakem primeru je potrebno vbistovanje ponoviti vsakih sedem tisoč let, ker se telo iztroši. Med tem časom za njegovo nemoteno delovanje skrbi posebno celivo, Flox/458. Vnašanje tega celiva v telo se imenuje floksiranje."

"A tako... Ojoj! Ojej!" 

Lot je pokukal navzdol, nosečnica je sama od sebe s prsti tipala po holomatriki in odpirala različne dele vbistvovalnika, se čudila in vse bolj veselo nasmihala. Kognitus in Admiral sta jo opazovala široko odprtih ust, vojaki so presenečeno zijali vanjo. Marija je še kar naprej brskala in zadovoljno ohala. Vmes je nekajkrat občudujoče pogledala Br, se ji široko nasmehnila in se, preden se je Kreatorka znašla, spet posvetila odpiranju matrik.


Lot je počakal, da je odnehala z raziskovanjem. "Dangoberci ne moremo živeti večno. Obnavljamo si telo, vključno z možgani. Zato živimo tako dolgo in smo zdravi. Podaljšujemo si življenje, brez floksiranja in vbistovanja bi umrli."

"Oh... Tako je to..."

"Ja..." Lot je počasi vstal in namestil Marijino glavo nazaj na vzglavne blazine, jih poravnal in jo nežno pokril. Spet je sedel nazaj na stol. "Floxa nisem izumil jaz, samo izboljšal sem ga. Are ti verjetno ni povedal, kako sem izumil izboljšani Flox/458?"

"Prosim te, nikar!", je zaprosil pordeli Aeg.

"Aegček, glej v tla," se je namuznil Lot in pomežiknil Mariji. "Dangoberci namreč niti ne vedo, kako je bilo v resnici. Kažejo jim zgodbovalnike..."

"Filme," je takoj pojasnila Hat.

"Če ti praviš, bo že tako. Zgodbovalnike, v katerih je vse izumetničeno... V zgodbovalniku," Lot je stegnil desnico predse, se ves radosten zazrl v strop in nadaljeval, "v približno takem položaju, ves srečen, stegujem roko, si vanjo zabijem vodilo z novim Floxom in kriknem, življenje za Dangober!" Pogledal je Marijo. "Popolna neumnost, ti povem... Si zaspana?" Nosečnica je odkimala, se prevalila na bok in se udobneje namestila. "Potlej ti bom povedal, kako je bilo v resnici."

"Nikar, lepo te prosim," je iz svoje celokomore šepnil osupli Kognitus.

"Še kako bom." Lot se je udobno namestil in stegnil noge daleč predse. "Namreč, ko sem izumil izboljšani Flox..." Zastal je. "Pred mojim Floxom je obstajalo celivo imenovano Flox 458. Iz spoštovanja do znanstvenikov, ki so ga razvili, se moj Flox imenuje Flox/458. Osnovni Flox je delno izničeval posledice presevanja, ki so nastale po Veliki Vojni in podaljševal življenje... Are ti bo vse razložil ob priliki. Moj Flox, ki je v uporabi še danes, je življenjsko dobo bistveno podaljšal, še več," nagnil se je k Mariji, "pomladil sem se!"

"Daj no... Pomladil?" Marija je nekaj časa premišljevala, nakar je rekla, četudi ne več tako trmasto, kakor na začetku pogovora: "Da ti meni ne nakladaš, a? Pomladil, lepo te prosim!" 

Vojaki so se nemo tlesnili z levico v čela in debelo pozijali, Admiral in Kognitus sta še širše razprla usta. Ugovarja Prvemu Kreatorju, je pomislil Kognitus. Njemu osebno! Kar naprej mu ugovarja! Kaj takega! Kaj takega! In vztrajno vztraja v tem početju, prekleto! On njej o Floxu, ona ugovarja in to ves čas ravno glede Floxa! Sedaj bo pa popenil, obilno bo popenil. Obrnil je glavo, Admiral se je že znašel, milo se je smehljal nosečnici in ji v svojih mislih mahal v hrbet. Marija je žalostno odhajala preko adapške zelene trave, milo točila grenke solze... Admiral je bil prezadovoljen. 

"Natanko tako." Lot se je nasmehnil, Admiral je bil znova razočaran. "Bil sem star, izjemno star..." Marija je zmajala z glavo in pfnila predse. "Prisežem, komaj sem se še vlačil naokoli. Imel sem raznorazne bolezni, starostne bolezni, komaj sem videl, zob več nisem imel."

"Daj no..." Nakar je sledil nov pfffff.

"Res... Bil sem starček, sključen in mahedrav starček, ki je čakal na smrt. In ker nisem mogel več delati v laboratorijih, sem delal doma, v svoji hiši. Takrat sem jo še imel, takrat si je skoraj vsak še lahko privoščil svojo hišo. V kleti sem imel manjši laboratorij. Čakal sem v bistvu na smrt, sprejemal občasne obiske. Znanstveniki so mi, ker so mislili, da je le še vprašanje časa, kdaj se bom stegnil, nosili priznanja in se postavljali z menoj po informatriksih. Kadar me je grabilo po sklepih in nisem mogel spati, kar se je dogajalo vse pogosteje, sem odhajal v klet in delal."

"Ojej..." Marija, ki je, ne da bi hotela, padla v zgodbo, ga je sočutno gledala.

Vau, kaka šoba, kako se lahko tako krasno šobi, se ji je nasmehnil. Samo malce potisne spodnjo ustnico naprej, jo zatrese, kako krasne šobice ima moja hči! 

"Svoje življenje sem posvetil zdravljenju. Bil sem že tedaj znan in ugleden znanstvenik. S svojimi dosežki sem odpravil mnoge bolezni, moja celiva so pripomogla k temu, da je več otrok preživelo rojstvo, kakor pred mojimi odkritji. Dangoberci smo izumirali zaradi posledic presevanja."

Marija je napeto spremljala pripoved. "Zdravila si izumljal?"

Lot ji je prijazno prikimal. "Pri nas se je, po naravni poti, vedno rojevalo več človekov kakor človekinj. In od triindvajsetih Dangoberk sta zaradi posledic presevanja porod preživeli le dve. Izumirali smo. Dangoberke so postajale redkost, vsaka človekinja je bila dragocena. Iz teh časov izvira naš odnos do njih, prej smo jih... Niso nam bile pretirano enakopravne. Zakonsko že, v resničnem življenju niti najmanj. Šele strahovite posledice presevanja so nas spametovale, vsaj večino. Človekinje so umirale, otroci prav tako. Nosečnice so nam umirale pred očmi, dan za dnem, Marija... Ena za drugo... Izumirali smo."

"Oh! Ne morem verjeti," se je zgrozila. 

Noro, kako zgovorne oči ima, kako me gleda!

"Ja... Dangoberci so prelahko pozabili, kakšni časi so to bili. Skratka, imel sem okoli devet tisoč vaših let, novo floksiranje ni bilo več možno. Tedaj smo namreč še umirali. Kak milieron ali dva... Leto ali dve in bi me pobralo. Moj brat, Ra, je bil sicer boljšega zdravja, kakor jaz. Aeg je bil senilen starec."

"Senilen pa res ne," je protestiral Aeg in dvignil glavo.

"Glej v tla in miži! Sarček, serapinški Senator, je mlajši od mene, imel je grbo. Jaz tudi, še večjo, bi rekel."

"Kot da je to pomembno," je vrisnil Sa užaljeno.

"Håa, milečanski Senator, je bil skoraj slep, predvsem pa dementen do konca. Admiral je čakal na smrt, komaj se je še vlekel naokoli, Set je po cele dneve ždel na svojem vrtu. Preživel je skoraj vse svoje otroke, umirali so mu pred očmi. Ni več mogel niti hoditi. Bili smo starčki."

"Ne verjamem... Daj no!"

"Govorim resnico. Skratka, na vso srečo sem vedno vklapljal spremljavce, drugače kasneje ne bi mogel ponoviti postopka. Redno sem pozabljal, kaj počnem... Hudo, ampak res hudo, sem postajal pozabljiv." Lot se je nasmehnil, nagnil naprej in pobožal nosečnico po svetlih, skodranih laseh. "Bil sem starček. Trgalo me je po sklepih in sem odšel v svoj lab. Bolečine so bile nevzdržne, celiva niso pomagala. Brkljal sem in brkljal, nekaj mešal. In najverjetneje, druge razlage nimam, sem spet pozabil, kaj počnem. In sem izdelal novi Flox, samo jaz tega nisem niti vedel."

"Čakaj malo," se je oglasila Br, "tako se pa mi nismo tako učili!"

"Verjamem, dragica," ji je odgovoril Lot, "menda sem skoraj mlad in vesel skakljal po laboratoriju, šepetal samemu sebi, kaj počnem, komentiral sam s sabo, Ra je pojasnjeval drugim, kaj počnem, Aeg in Sa sta mi vmes navdušeno ploskala, itak nista bila kot Senatorja sposobna razumeti Raja, pri čemer je Håa veselo vzklikal, medtem ko sta Kognitus in Admiral kleče vila roke in prisegala pri MoA, da mi bo uspelo..." Zmajal je z glavo. "Niti najmanj. Mislil sem, da sem izdelal celivo proti bolečinam. S tem namenom sem odšel v lab, kajti nevzdržno me je bolelo!"

"Neeeeee! Neeeeeehaj!", je bila tokrat nejeverna Ditka.

"Srčece, prisežem! Tako me je trgalo po sklepih, da sem komaj še živel. Nisem imel česa izgubiti in sem sklenil, da bom novo celivo preizkusil na sebi. Drugače bi ga moral preizkusiti najprej na luskavistih, potlej na prostovoljcih." Nasmehnil se je Mariji. "Pazi, to je bil osnovni Flox... Ta, ki ga boš dobila ti, je bistveno bolj izpopolnjen in ne povzroča bolečin. Moraš to vedeti, preden nadaljujem." 

Marija je prikimala. Lot je zarotniško nadaljeval, kot bi govoril samo njej in nikomur drugemu. "Komaj mi je uspelo, da sem si vdel vodilo."

"Injekcijo," je spet vpadla Hat s pojasnilom.

"Nenadoma me je presekalo. Skoraj bi umrl od bolečin... Komaj, ampak res komaj sem se odvlekel v posteljo... Zvijalo me je, trgalo..." 

Vstal je s stola, se zvil, kajti navsezadnje ga je telo še vedno peklensko bolelo, zavijal z očmi in hropel. Spet se je vzravnal, Marija pa tudi na blazinah. 

"Umiram, sem si rekel, napočil je moj čas. In kot je bilo tedaj v navadi, sem sklical... Komaj, ti povem, kajti bolečine so bile strašanske, svoje rodnike in prijatelje sem sklical, da me pospremijo na zadnji poti."

"Za adape je zadnja pot pogreb," je pripomnila Hat.

"Očitno je to za nas umiranje," je prikimal Lot in spet pogledal Marijo. "Tedaj smo imeli ene take naprave, klicniki smo jim rekli.

"Kot telefon z zaslonom," je spet pojasnila Hat.

"Če ti praviš, bo že držalo. Komaj mi je uspelo preko klicnika poklicati Aega... Ta revež, ves star in betežen, me gleda in mi reče, Lotko, kaj si jedel? Spet kaj pekočega? Kolikokrat sem ti rekel, ne jej pekoče hrane?!"

Br se je tiho zahahljala, Aeg ni vedel, kam bi sam s sabo. "Če je prdel! In kako glasno!", se je branil v zadregi. 

Marija se je z odejo pokrila preko ust in skrivala smeh. "Komaj sem jih sklical, ti povem... Res komaj... Håa denimo... On je prišel zadnji..."

"Iskal sem hišo," je izmomljal Milečan.

"Stanoval je pet hiš naprej od moje," je zmajal z glavo Lot in s pogledom ošinil Marijo, ki se je pritajeno režala pod odejo. "Starčki, veš... Eden bolj senilen kakor drugi." Pokleknil je pred kavč in ji med pripovedovanjem nemoteno nežno pretipal trebuh, česar nosečnica, zatopljena v njegovo zgodbo in smejanje, sploh ni opazila. 

"Pridejo, končno, tulim od bolečin, oni posedejo po ležalniku... Håa je prišel, sem že rekel, kasneje. Niti ni vedel, zakaj je prišel. Sosedje so ga prijazno usmerili. Svoje hiše itak ni več našel, še spominjal se ni več, da jo ima, kam gre, tudi ni vedel in so predvidevali, da morda odhaja k meni, morda tudi ne, tiste dni je Håa odhajal na nepričakovana mesta in senilen, kot je bil, vedno znova srečeval nove znance. Mene, ker sem bil njegov sosed, je vsak dan na novo spoznal najmanj trikrat. No, edino Set, njega so pripeljali v vozičku, je izgledal še najbolj normalen, do trenutka, ko me je vprašal, kdaj bo večerja?

Ditka se je zasmejala, Kognitus je nekaj zamrmral in zardel. 

"Izgubljeni, ti povem... Zvijam se v bolečinah, sicer so me vprašali, kako sem, potlej so se pričeli pogovarjati med seboj!" Lot je jezno pogledal v holomatriks: "Pomisli ti to! Še tiho sem moral biti, da so mleli o svojih protezah, kako jim izpadajo lasje, kako težko odvajajo vodo... Neverjetno!" Marija se je tresla pod odejo. "Prav pomislil sem, da je skrajni čas, da končno umrem... Že zaradi njihovega čvekanja.... Kake so to razdirali tam ob meni!"

Admiral je razprl oči. Lot je med prsti skrival kanalnik in si med pripovedjo ogledoval otroka in podatke, ki so mu brzeli pred očmi. Ni sicer razumel, kaj natanko vidi, vseeno mu je bilo jasno, kaj Kreator nemoteno počne med svojim pripovedovanjem. Obliznil si je ustnice, Hat je izza priprtih vrat pregledovala Marijino stanje in se nejevoljno mrščila. Br je položila dlan na tla in si še sama dovolila natančen pregled. Kreator kot Kreator, je nejevoljno pomislil, vedno te uspejo prevarati!

"O čem naj bi se pa pogovarjali?", je jezno revsknil Sa. 

"In so odnehali..." Lot je pogledal Marijo, ki je pokukala izpod odeje, odmaknil roke, kanalnik si je zadel za pas in se široko nasmehnil. "Bil sem že skoraj srečen, ko so drug za drugim utihnili, ampak veselje nad tišino ni trajalo dolgo." Nagnil se je naprej. "Zaspali so na mojem ležalniku! Aeg, njega še posebej pomnim, je potegnil z mene odejo, si jo lepo namestil pod glavo, odprl usta in veselo smrčal."

"Dragica, star sem bil," je v zadregi momljal Aeg, Br se je smejala v oporišča pod sabo, Ditka je cvilila v celokomori. 

Poglej si jo no, je premišljeval Admiral, Br še kar... Pa kaj, prekleto, jo tako zanima na matriki? Hotel se je nagniti naprej, varovala so ga zadržala. Kaj zijata s Hat tako vneto?

"Njima je to smešno." Lot nalašč ni hotel opaziti, da se Marija, ki se je spet pokrila preko glave, zvija od smeha pod odejo. Ogorčeno je nadaljeval. "Sa in Ra sta bila že kar predrzna. Sa je izmaknil mojo blazino, si jo zbasal pod glavo in jo veselo slinil... Poglej, takole!" Lot je potegnil odejo z Marije, nagnil glavo, iztegnil jezik iz ust, Marija je vrisnila od smeha. "In na drugi strani Ra... Fino je razširil roki, nič ga nisem motil, tak umirajoč... Kje pa! Še izrivati me je pričel! Z lastnega ležalnika, si moreš misliti!" 

"Ojej," je med smehom stokala Marija.

Poglej ti hinavce! Vklopil je holomatrično diagnostiko, je ugotovil Admiral, Hatine oči so švigale po matriki, v varnem zavetju vrat je brzela s prsti po senzorjih, nazadnje se je nasmehnila, četudi kislo, Br si je obliznila ustnice in ji nemo, živčno prikimala, Lot jima je skrivaj pomežiknil. Delovni pogovor, kaj, spet tiste vaše male kreatorske skrivnosti, za katere predmet popravila zadnji izve, če sploh kdaj! Skrivaj je pogledal po celilnici, očitno se ne zavedajo, kaj ti trije vmes počno. Poglej ga, Aega! Zraven nje sedi in pojma nima, kaj mu Br počne z desnico po tleh! Kakšni hinavci so ti Kreatorji, kako zahrbtno si ogledajo celega človeka in to mimogrede!

"Pojma nimaš, kaj je to umiranje!", se je navidez jezil Lot. "Håa in Admiral sta se zložila nekam dol pod noge, k Aegu... Edino Set, nič ne rečem, edino Kognitus se ni slinil po mojem ležalniku... Zato pa," Lot je zmajujoč z glavo pogledal v holomatriks, "je smrčal na svojem vozičku! Joj, kako ta človek smrči!" Lot je nagnil glavo nazaj, široko odprl usta in zahreščal, Marija se je med napadi krohota zvijala na kavču. "Takole je tulil v zrak... Prekleto, kot bi žagal celo hišo! In ko sem mislil, da huje ne more biti, je pričel rjoveti še Sa!" Lot je nagnil glavo naprej in globoko zasmrčal, Marija je zacvilila in zacepetala z nogama. "Ležal sem tam, stisnjen med njimi, onadva sta rjovela in žagala... Če ne bi imel prej nobenega namena umreti, bi me zagotovo najkasneje tedaj popadla želja po smrti! In me tudi je! Takrat že drugič!"

"Lot, pa prav sedaj, ko implantirano," se je hahljal Ap v ranjenca, ki se mu je med smehom zvijal pod rokami.

Nazca"Nakar se je Ra prevalil in me skoraj pomečkal pod seboj. To je bilo že preveč, ti povem!" Lot se je navidez presenečeno ozrl po holomatriksu in pogledal smejoče Dangoberce. "Smešno, kaj?!" Vojaki so gledali v tla in se režali. Lot je zmajal z glavo. "Nobenega spoštovanja, ti povem... Kar režijo se, glej ti njih! No, ni bilo druge, moral sem vstati." Lot je sedel in nato počasi vstal s tal. "Kajti nisem več imel kje ležati... Ti povem, lahko bi gladko umrl, še opazili ne bi!" 

Marija je bruhnila v krohot, Lot je počakal, da se je nekoliko umirila in nadaljeval z zgodbo: "Nekako sem se skotalil preko brata, Raja... Nič ga ni motilo, on se je še udobneje razširil, Sarček pa z druge strani... Vstanem in kaj doživim?! Še danes ne morem verjeti! Ra odpre oči in mi reče, Lotko, greš na potrebo? Daj, spotoma mi prinesi vodo!"

Vojaki so zatulili od smeha, Lot je počakal, da se je smeh umiril. "In spi naprej! Si lahko misliš?!"

"Ne!", je zahlipala Marija.

"Neverjetno, res... Plazim se ob steni proti čistnici..."

"Kopalnici," je med smehom pojasnila Hat.

"Kar reži se, Kreatorka!", je bil navidezno jezen Lot in spet nadaljeval. "Odprem vrata in stopim noter... Nakar sem zarjovel kot norec! Kakšna nesramnost, meni, umirajočemu, je nekdo ukradel ogledalo!" Hat se je vrgla na bok in smejoč obležala na postelji. "Smešno, kaj?!" Lot je ogorčeno pogledal Marijo in se sključil. "Kot starček sem imel ogledalo nameščeno precej niže," vzravnal se je, "in ga enostavno nisem več videl. Poglej me, kako visok sem! Ni čudno, da ga nisem niti opazil!" 

"Joj, ne!", je stokala Marija in se trudila, da se ne bi spet glasno zakrohotala.

"Kaj sem pa vedel, da sem pokončen in brez grbe," je jezno nadaljeval Lot in se spet prepognil naprej. "Končno ugotovim, da je ogledalo bistveno niže, se pogledam vanj in zarjovem. Znova!" Zmajal je z glavo. "Kakšen sem bil... Lasje so mi odpadli, v ogledalu sem videl po celi glavi nekakšen puh... Kar pršel je od mene... Laski, nekakšni laski... In koža!.. Če bi ti to videla... Levil sem se huje kot vsak luskavist... Kar frčalo je od mene..."

"Prosim te, to pa že ne more biti res," se je smejala Ditka.

"Af, bil sem prepričan, da sem v zadnjem stadiju. Blede se mi, sem si mislil. To bo to, sedaj bom umrl, namesto v postelji v čistnici... In sem zaprl oči in jih spet odprl. Se podrgnil po obrazu, kosi odpadle kože so kar leteli od mene... Pogledam v roke in," Lot se je zazrl v roki, "nobenih peg, nič zgubane kože. Joj," sem zavriskal od sreče, mladim se!" 

Pogledal je proti Mariji. "Oni pa nič, da veš! Spali so! Samo Aeg se je malo počohal po zadnjici, to je bilo tudi vse!" Lot je zastal in zadovoljno pogledal v režeče obraze na holomatriksu. "To bi bil zgodbovalnik, kaj?", je tiho rekel, Dangoberci so se zvijali od smeha. "No, sem si rekel, počakajmo, kaj bo... In sem sedel na čistko..."

"Straniščno školjko," je v blazine hlipala Hat.

"In sem pač čakal... Set je smrčal, Sa skupaj z njim... Precej nevzdržno, ti povem. In nič ni kazalo, da bi odnehala. Nekajkrat sem celo vstal, odšel k njima, ju ruknil. S čimer sem dosegel povsem nasproten učinek. Še bolj sta žagala in rjovela! Čakam in čakam, spet sem se odšel pogledat v ogledalo. Tisti laski po glavi so že pričeli temneti, moja koža se je neprestano levila..." Lot je sedel k Mariji na kavč. "Nisem mogel verjeti samemu sebi... Spet mlad! Sicer ves posvinjan od lastnih odpadkov, ampak... mlad!"

"A res?"

"Živa resnica," ji je prikimal. "Nakar sem še malo počakal, oni so veselo spali, kaj pa drugega... Umri ti, Lotko, do jutra boš že opravil z umiranjem, ko se bomo naspali!" Zmajal je z glavo. "Popolnoma sem se olevil, celo počistil sem za sabo, prezračil... Bilo je že jutro, oni pa kar... spijo. No, sem jih šel pa budit... Sedaj pazi ti to okoli bujenja!" Lot se je nagnil k Mariji in jo prijel za ramena: "Tako sem prijel Sarčka in ga rahlo stresel, Sa neha smrčati, odpre oči in zarjove. Odrinil me je in zakričal, nekdo je vdrl k Lotu!"

"Kot da sem jaz kriv," je opravičujoče momljal Serapinec.

"In se hitro spravi pokonci, kakor se pač starec lahko... Aeg, še danes ne morem verjeti, odpre oči, nekaj časa je trajalo, da je sploh dojel, da je zbujen, me zagleda in hoče nekaj reči... Čakaj malo! To ti moram nazorno pokazati." Lot je izvlekel vodilo in si ga potlačil v usta, nagnil glavo in ga izpljunil, da je poletelo preko celega dnevnega prostora in zarožljalo po tleh. "Bolje bi mu bilo, če bi bil tiho. Od presenečenja je izvrgel lastno protezo preko postelje naravnost na tla. Še dobro, da se ni med spanjem zadušil z njo!" 

Marija se je z obema rokama držala za trebuh in se režala. 

"Nakar nastopi Balček. On je namreč vojak. Strumno skoči z ležalnika, če temu lahko rečeš skok z ležalnika, prej starčevsko opotekanje, opleta okoli sebe in pohodi Aegovo protezo. Aeg ogorčeno zarjove nanj, človek, polomil si mi zobe! Nakar..." Lot se je končno zasmejal. "Joj, po tolikem času še danes ne morem verjeti. Admiral vzame iz žepa svojo protezo in mu jo ponudi, na, Senator, izvoli, vzemi mojo!

Marija je vrisnila, Ditka je lovila sapo v celokomori, Br je si je izklopila blažilce in visela preko oporišč, ni in ni se mogla več zresniti.

"Nesebično, ti povem! In predvsem ceneje! Kajti njegova proteza je bila že povsem dotrajana. Bolje kupiti novo sebi kakor Aegu! Da pa bi kupil dve novi, tega pač od njega ni možno pričakovati." Lot si je obrisal solzne oči. Komaj je uspel nadaljevati. "Rajček se je udobno namestil po ležalniku, niti najmanj ga nismo motili, odpre oči, me pogleda in reče, Lotko, dobro izgledaš za mrtveca... In zaspi nazaj!" 

Lot je zmajal z glavo in si otrl solzne oči. "Håa se je nekako prebudil, pogledal me je in vprašal, kje pa sem?

Nadzorniki so viseli preko celopultov in se krohotali skupaj z ranjenci. 

"Håa namreč še kasneje, ko sem ga floksiral, ni vedel, kaj se dogaja. Šele ko se je olevil, je pričel dojemati, kdo in kje je." Lot je sedel na stol. "Najboljši je bil pa Set... Zbudi se on," Lot je oponašal mežikajočega Kognitusa, "me pogleda povsem zaspano, si natakne očala, si me spet ogleda in reče, Lotko, s tem celivom boš zaslužil ogromno kreditov!" Lot je pogledal smejočo nosečnico. "Ne kako lepo, da si živ, krasno da nisi umrl... Kredite boš zaslužil! Ne morem verjeti, še danes ne." Skomignil je z rameni. "Kognitus, kaj hočemo!" Počakal je, da je smeh potihnil. "Odšel sem v klet, komaj uspel ugotoviti, kaj sem pravzaprav počel in izdelal Flox še za njih. In pazi... Medtem, ko se je Aeg zvijal od bolečin, je uspel prodati Flox produkciji CyBxr. In proizvodnja je stekla, še preden so moji rodniki in prijatelji prišli ven iz moje hiše. Čez pet dni je steklo prvo množično floksiranje, spet mladi Senatorji so izsilili kredite za novi Flox za vse prebivalce Dangoberja."

"In ti si nemarno obogatel," je pripomnil Set.

"Da njih ne omenjam! Aeg je vsem njim, ker je bil Flox preizkušen na njih, zagotovil delež od dobička. Pogajal se je z mano, si moreš misliti, sredi tuljenja od bolečin?! Rešujem ga gotove smrti, on se pogaja z mano za kredite!"

"Kaj morem, če sem dober pogajalec," je šepnil Aeg in temno zardel ob pogledu na smejočo Br.

"In oni so tudi obogateli skupaj z mano... Poleg njih še Ze'S in Vew'S, tudi njiju sem floksiral. Ne sicer tako kakor jaz, ampak od vsakega floksiranja dobijo kredite. Jaz največ, del oni." Lot je zmajal z glavo in spet pogledal Marijo. "Popolnoma slučajno sem uspel zmešati popolno kombinacijo celiv brez stranskega učinka. Verjetno ker sem bil že povsem senilen in nisem vedel, kaj pravzaprav počnem... No, hočem reči..." Prijazno se je nasmehnil in poravnal blazine pod nosečnico. "Hočem reči," je spet pričel, "če te kaj slučajno zanima o umiranju, me mirno vprašaj. Imam naravnost bogate izkušnje prav s tega področja." Spodbudno ji je prikimal. 

 

Kazalo knjige Dangober, Spopad pri Opozorilniku

Prvi del sage Dangober z naslovom Spopad pri Opozorilniku, ki je v knjižni izdaji izšel leta 2009, zajema naslednja poglavja, ki so razdeljena v tri knjige:

1. knjiga

Predgovor k adapški izdaji
Nepričakovano srečanje - 1. del poglavja, 2. del poglavja
Razporejanje
Spopad pri Opozorilniku - 1. odlomek iz poglavja, 2. odlomek iz poglavja
Opozorilnik
Uganka
Če se dejstva ne ujemajo s teorijo
Prevzem
Arejeva bolezen
Odpadniški Upravniki
Zavezateljeva novica
Častna beseda
Obisk
Tisti dan

2. knjiga

Flox/458
Velika družina
Rrrrrr
Slaščičarna
Trčki
Gumice
Družinski človek 
Metanje
Plačilo stave
Miti in legende
Nedelujoče vse
Rodbinske vezi
Arejeva pravljica

3. knjiga

Veliki Or - Velika Zmaga in Cenejši model (odlomka iz poglavja)
MiaR
Fob 310
Gospod Zese
Prvi pravi sorodnik
Sejeve karizmije
Domnevno uničeno orožje
Poker
Pogovor
Častni pretep
Rumena brisača

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information