Spopad pri Opozorilniku

Arejeva bolezen (odlomek)

Ares in Afrodita"A tako..." Marija se je stisnila k njemu. "A da bi midva... živela skupaj?" Še sam se je stisnil k njej. "Tako me je bilo strah zate!"

"Mene tudi zate. Nisem mogel drugače... Po našem zakonu morajo privesti vsakega pomiloščenega Dangoberca."

"Pomiloščenega?", se je zdrznila.

"Prisežem, nisem kriminalec. Znanstvenik sem. Lot, ki je bil pri tebi, oni visoki črnolasec, ki je kukal skozi vrata... On je Kreator, Hat tudi. Mi ostali smo Nadzorniki. Znanstveniki najvišjega ranga smo, vsi."

"Pa zakaj... potlej? Če si rekel, da ste bili izgnani? Zakaj?"

"Tukaj smo imeli laboratorij... Ustvarili smo med drugim tudi..." Are je odmaknil svojo glavo od njene in jo pogledal v oči. "Enkrat bi itak izvedela... Mi smo ustvarili adape, to je vas."

"Nas?" Marija je od začudenja odprla oči. "Vi ste... nas ustvarili?"

"Ja. Zagotovo, kot midva tukaj sediva."

"Daj no..?"

"Prisežem."


"Ah, daj no!"

"Čisto res."

Marija se je ozrla okoli sebe in se zamislila. "Potlej ste vi bogovi?"

"Ne, Dangoberci. Nismo bogovi. Samo boljšo tehnologijo imamo."

"Očitno," je zamrmrala.

Are je nekaj časa molčal, nakar je spet izbruhnilo iz njega: "Še ena malenkost je, sonček... Moja starša... Onadva nista tako mrtvo mrtva, kot sem rekel, da sta."

"A da nista?"

"No, ja... Zame sta..." Žalostno je zavzdihnil. "Moj oče je prišel z Dangoberci in je ranjen..." Marija se je z obema rokama prijela za lica. Are je zamahnil z roko: "Nič mu ne bo... Lot ga zdravi, zato mora oditi nazaj. Zaradi ranjencev, kar dosti jih imajo na MiaRju... Saj ga boš videla, mojega očeta.... Mama menda tudi prihaja... Nismo v dobrih odnosih."

"Jaz tudi ne s svojimi," je zašepetala.

"Tako da svojih zagotovo ne bom vabil na zavezo... Tudi na poroko ne..." Are je lezel k Mariji, počasi je naslonil svojo glavo na njeno ramo in pustil, da ga je božala po licu. Previdno jo je objel, stisnila se je k njemu. Olajšano je zadihal in se komaj zadržal, da se ni spet razvodenjeval. "Zaveži se z mano. Takoj sedaj. Lot naju lahko zaveže. Myr'S'Or, pa reci, če ne zveni dAres, Afrodita in Erosobro."

"Mirosor je kaj?"

"Tvoje ime po dangoberško. Myr in S'Or zraven... Lahko bi sicer obdržala svoje rodno ime, ampak ga nimaš, ker si adapkinja... Myr'S'Or pa res imenitno zveni... Marija pri nas pomeni Myr, ljubljena."

"Takoj zdaj? V tuji spalni srajci?" Marija se je odmaknila in pogledala po sebi.

"Ta je tvoja, spotoma so ti jo kupili, kajti Hat je nižja od tebe."

"V spalni srajci... naj se poročim?"

"O, ja! Z Dangobercem... Kaj praviš?"

"Takoj sedaj?"

"Jaz sem pripravljen in kar takoj se zaveživa, da si ne boš premislila slučajno."

"Joj, Are!" Marija je spet zajokala, ga objela okoli vratu in se stisnila k njemu. "Ti bi se poročil z mano?"

"In se tudi bom... No, se zaveževa po naše? Po vesoljsko?"

Pol ure kasneje je Are stopil iz avtoera, na rokah je nosil nosečnico, ki se je veselo hahljala. Sedmerica se je zastrmela v holomatriks, Lot se je naslonil na naslon in si pogladil lase. Are se je veselo smejal, ženska v njegovih rokah ga je objemala, njen zvonki smeh je napolnil hišo. Lot se je zdrznil, si spet pogladil lase in si počasi, natančno obliznil ustnice. Povesil je pogled in izpod vek poškilil proti Hat, ki si ji dala opravka s pospravljanjem mize. Zvonki smeh je postajal vse glasnejši, Hat se je zdrznila in nejeverno strmela predse. 

Are je vstopil skozi vrata, nagnil se je naprej, poljubil Marijo in veselo vprašal: "Lotko, bi bil tako prijazen in naju zavezal?"

Nadzorniki so se spogledali, se zasmejali in planili kvišku. "Arček! Saj nimamo ničesar pripravljenega!", se je okoli sebe oziral skodrani rjavolasec.

"Briga me, ničesar tudi ne rabiva!" Are je spet ves nasmejan poljubil Marijo. 

Marija se je veselo zasmejala, Kreator se je znova zdrznil ob njenem smehu. "Tukaj in sedaj?", je tiho vprašal. Are mu je veselo prikimal. "Prav, toda... Dolžnost mi veleva, da povem svoj zadržek."

Are se je v trenutku zresnil, Marija se je nehala smejati in se zaskrbljeno ozrla vanj. "Ker je adapkinja?" 

Ostali Nadzorniki so jezno pogledali Kreatorja, ki je mirno vstal, se poravnal in prekrižal roki na prsih. "Zadnji sem, ki bi odklonil zavezo zaradi takega razloga... Nekaj drugega je... In to te moram jasno vprašati, Are'S'Or."

"No daj, kar vprašaj," Are je pogledal v Marijo. "Nič ne maraj, sonček, naju bo pa Hat."

"Nisem rekel, da vaju ne bom zavezal. Moram vaju vprašati, pravzaprav... samo tebe, Are... Se zavezuješ z njo zaradi otroka?"

Are je prebledel. "Kakšno vprašanje je to, človek? A zato, ker bo otrok?.. Moj otrok..." Še bolj jezno se je zazrl v Kreatorja. "Zavezal bi se z njo v vsakem primeru, da smo si na jasnem. Ker jo ljubim, če te ravno zanima! In ja, ker moj otrok... Moj otrok bo vedel, kdo je njegov oče!" Stisnil je oči: "Moj otrok bo pač... In kaj potem?" Nasmehnil se je, njegov nasmeh je bil ciničen. "Se ti zelo pozna, Lot, da si bil devetnajst eronov na Dangoberju."

Kreator ga je nestrpno prekinil: "Če te smem vprašati... Bom pred njo, da ne bo kasneje nepotrebne zamere. Če ni skrivnost in se sme izvedeti, kdaj si naredil tega otroka?"

Are je ogorčeno, res izjemno ogorčeno, kot je ugotovil prejemnik pogleda, ošinil Lota z očmi. Jezen je name, pa kako, je nezmotljivo ugotovil Lot. 

"Žal mi je, da sem te prosil, Lot-An-El," mu je mirno, vendar s povsem neosebnim glasom, odgovoril.

"Če meniš, da sem vprašal, ker..."

"Me niti ne zanima več," ga je prekinil, pogledal nosečnico in se nasmehnil. "Samo za trenutek te posadim na kavč, sonček. Kake pol minute bo trajalo, da se skregam, nakar greva domov," je prijazno rekel. "Se bova zavezala kasneje, ni problema, greva mimo puščavskega zabavišča in se poročiva. In potlej obvezno na kosilo."

Vzravnal se je. Marija je začudeno opazovala, kako se je njegov vedno prijazni in nasmejani obraz zresnil. Pred njenimi očmi je stal človek, kakršnega ni poznala. Stisnila je odejo med prsti in premišljevala, kako naj čim hitreje odide. Očitno vsi niso zadovoljni z menoj. 

"Če se zavežem ali ne, Marija je moja soproga. Če ima kdo kaj proti, vaš problem. Kar se Dangobercev tiče, Lot... Kar sem obljubil, bom tudi opravil. Odpeljal jo bom domov in se vrnil, da opravim s flovitom. Potlej..."

"Arček, preden prepričaš samega sebe v moje nečastne namere, naj te še enkrat vprašam, je ta otrok tvoj?" Strogo ga je pogledal. Are mu je vrnil nadvse strupen pogled. "Are'S'Or, ponovno te bom vprašal, če ni skrivnost in se sme izvedeti, ali kaj veš, kdaj si ji naredil otroka?" 

Nadzorniki so nejevoljno zamrmrali, svetlolasec je tiho revsknil proti Kreatorju: "Kar je preveč, je pa preveč, Lot! Adapi namreč... Žališ jo, Lot."

"A veš ti kaj!", je planilo iz Marije, Are jo je nežno stisnil z levico za rame, utihnila je. Sedel je k njej in prekrižal nogi. Njegov obraz je bil spet nasmejan, očitno je bil izjemno zadovoljen, kakor je znova nezmotljivo ugotovil Lot. Previdno je potegnil nosečnico k sebi, se zahahljal in jo v naslednjem trenutku strastno poljubil. Njeni roki sta zamahljali, vendar mu je vsa pordela vrnila poljub in se ga počasi oklenila okoli kuštrave glave. 

Po dolgem, strastnem poljubu, ki mu je spet sledilo hahljanje, je Are zadovoljno mrmral nekam v njen vrat: "O ja, Lotko... Izjemno dobro vem... Kdaj in kako... sem ga naredil." Naslonil je glavo na Marijino, njegovi gosti lasje so jo pokrili. 

Ares in AfroditaO ja, dobro vem, se mu je smejalo. Četudi tega nihče od njega ni pričakoval, je nežno stiskal nosečnico k sebi, previdno jo je božal po hrbtu. Vsem na očeh se razčustujem, pa kako malo me briga. Mariji je bilo sprva neprijetno, toda zavetje toplega telesa in nežne roke so bile vseeno boljša možnost kot opazovanje čudnih dolgolascev, posebej najvišjega med njimi. Naslonila se je nanj in se skrila v gostih, črnih laseh. Bolje kot gledati vas, si je mislila. 

Pa kako dobro vem, kdaj sem ga naredil. V Areja so butnili prijetni spomini. Zaprl je oči in se pričel izgubljati v njih. Vprašala ga je, nekega dne, kje ti pravzaprav živiš. Najraje bi ji rekel, sonček, v zadnjih dveh letih več ali manj pri tebi. Ampak se je zadržal, kajti vedel je, kako pomembno je vprašanje zanjo. Koliko časa je moj sonček zbiral pogum, se mu je smejalo, ko ga je vprašala. In sta odšla do prikolice, ki naj bi bila njegov dom. Prikolica je bila itak samo holomatrika, v resnici sta stala sredi njegovega avtoera. Lahko bi ji sicer pokazal tudi svoj apartma, enega od mnogih, ampak... To ne bi bilo dobro, je vedel takoj, ko ga je vprašala, kje živi. Kajti Marija je bila skromna, zelo skromna. Komu nisi verjel, sebi ali njej, se je tedaj vprašal, ko jo je gledal vso zaskrbljeno. Njej pripisuješ, da bo planila po denarju in se spremenila v razvajeno bogatašinjo? Ali morda sam skrivaš lastno strahopetnost? Kaj, Arček, česa te je bolj strah? Da te ljubi ali da te ne ljubi? Premišljeval je, medtem ko je takrat opazoval njen zaskrbljeni obraz. Najbolj me je strah, ker jaz ljubim njo, si je priznal. Kakšen tepec si, Are, si videl, kako ji je bil avtoer všeč, si je očital, tokrat v sedanjiku. Tepec sem, si je odgovoril in se raje posvetil spominom. 

Prikolica je bila čista, urejena, samo začasno sem tu, dokler ne najdem kaj boljšega, ji je povedal. Jojmene, jojmene, Ares, je bila žalostna Marija, kar je še podkrepila z Ares, kajti Ares je bil samo v resnih pogovorih, kadar je hotela povedati kaj hudo pomembnega, ga je tako klicala, on ji je zagotavljal, da je to vse skupaj zgolj začasno, ampak res začasno. Nič hudega, je končno dejala, nič hudega. Vzemi svoje stvari in pridi k meni, mu je odločno ukazala. Kako to misliš, k tebi, jo je vprašal. Sonček, saj sem pri tebi pričel bivati preko vikendov, nato se je bivanje raztegnilo na vsak dan v tednu, si je mislil. Vse skupaj ga je pričelo zabavati. 

Lot je presenečen opazoval prijatelja, ki se sploh ni več oziral na svojo okolico. Njegovi prsti so previdno in počasi božali drobcen obraz, ki se je tiščal v njegove prsi. 

In strah me je tega, da me nekdo res ljubi, je takrat ugotovil. In pokorno odšel z njo, stvari bom odnesel kasneje, ji je rekel. Bova že nekako, ga je tolažila po poti. Ti spi na postelji, jaz bom na tleh. Najprej je mislil, da je ni dobro slišal. Kje naj spim, jo je vprašal. Na postelji vendar, mu je odgovorila, jaz bom na tleh. Obrnila se je k njemu. Ti imaš tako težko delo, je rekla. Odgovorno. Hudo odgovorno! In se moraš spočiti. Ni problema, navajena sem spati na trdem. Odprl je usta in strmel vanjo. Zakaj ne bi spala z mano na postelji, ga je zanimalo. A veš, mu je rekla, poročena pa nisva. Se ne spodobi, da bi kar vsak dan spala skupaj. No potlej, ji je odvrnil, bom jaz spal na tleh. In se komaj zadržal, da ni bušnil v krohot. Oh, sonček, saj vendar že spiva vsak dan skupaj. Samo kadar imaš ti tiste dni, grem dežurat, da nisi v zadregi, ko si menjaš vložke. Takrat se je moral ugrizniti v ustnice, da ni prasnil v krohot. Marija je bila olikana, večno v zadregi, besede menstruacija nikoli ni izrekla, zanjo so bili to tisti dnevi. Dežurni dnevi, se mu je smejalo.

Po poti domov sta premlevala, kje bo kdo spal, končalo se je seveda tako, da sta spala skupaj, na postelji. Marija je sicer imela lep namen, ampak se je le - ta izjalovil nekje med tretjim in četrtim nadstropjem, ko jo je Are pograbil za pas, jo dvignil k sebi in nosil k vratom stanovanja. In to zardevanju, ugovarjanju in otepanju navkljub. Resnici na ljubo je ugovarjala dve nadstropji, zardevala pa še dolgo po tem, ko sta premočena obležala sredi pomečkanih rjuh. Hitro jo je pokril, kajti vedel je, da bi se zgrozila, če bi ugotovila, da kaže gole prsi. Četudi v trdi temi. No, vsaj zanjo, se je nasmehnil. In je zaspal, pa kako trdno. 

Zjutraj se je zbudil in se čudil samemu sebi. Ni je slišal, niti najmanj. Zaspal je, res zaspal. Popolnoma zaspal. Previdno je dvignil glavo, nikjer nobene bolečine. Vstal je in se čudil, Marije nikjer, bolečine nikjer. 

Lot se je strateško nakašljal, vendar je hitro ugotovil, da je Are z mislimi povsem drugje. Z ogromnima dlanema je objemal nosečničino glavo. Lot se je popraskal po bradi in se ozrl k Nadzornikom. Vsi so gledali v strop, Hrm in Ap sta se še posebej veselo muzala. Hat si je dala opravka s čiščenjem štedilnika. Presneto, javno se razčustvuje pred nami vsemi! Kaj takega! In to Are, ravno Are!

Kakšen slab dan je bil tisto jutro, se je spominjal Are. Nepričakovano mrzel začetek poletja, veter je bril. Brrrr, se je namrdnil, ko je stopil na balkon, ni imel rad hladu. Pogledal je navzdol, Marije ni bilo nikjer, odšel je spet nazaj v sobo. Pogledal je okoli sebe, na mizi je ležal košček papirja, na katerega mu je z lepo pisavo (sonček, ti bi lahko zmagala v lepopisju, je pomislil vsakič, ko je zagledal njeno pisavo) sporočila, da ga je zaklenila v stanovanje (jojmene, jejhata, jo je oponašal in se hahljal samemu sebi, res hudo si me zaklenila, jejžeštano, prav mene lahko zakleneš), kajti odhaja h ključavničarju, da mu naredi ključe. Ob napisanem se je zdrznil. Ključe zame, je pomislil. Resno misli, da bi... spala na tleh zaradi mene. Odšel je v kopalnico, se stuširal in premišljeval. 

Odidi, preden se vrne, si je govoril, hkrati je vedel, da ne bo odšel. Kajti že od prvega dne, ki ga je preživel z njo, je sebe prepričeval, da je potrebno oditi, potlej pa... Nikakor ni odšel. Prišel bi še prej kot odšel, je vedno znova ugotovil. In kaj bi ji potlej rekel? Recimo pride nazaj pred tabo in rekel bi ji kaj? Poslušaj, sonček, malce sem se sprehodil skozi stene. Ali skočil sem s šestega nadstropja, malenkost zame, itak pristanem v avtoeru. Ma ja, zelo pripravno! Obrisal se je s tanko brisačo. Moram ji kupiti brisače kot še šika, je pomislil in vrgel mokro krpo v koš za umazano perilo. Kupujem te brisače že skoraj celo leto, prekleto! Hitro se je oblekel, kajti ona ne prenaša golote. Kako neumno, vidi me v spodnji majici in zardi, da je joj, kot da je to kaj takega. Samega sebe je hitro oštel zaradi grdih misli. In se nasmehnil. Godilo mu je, ko ga je skrivaj vsa pordela opazovala. Vedno znova mu je godilo njeno zardevanje. Ali pa ko je skrivaj ošinila kakega adapa, nato skrivaj pogledala njega in nezmotljivo divje zardela. Zadovoljno se je počohal po prsih, kako me moj sonček primerja z drugimi, neverjetno res.

Še enkrat je vzel listek v roke, kot da ne bi že vedel, kaj mu je napisala. Spotoma grem še v trgovino, da kupim kavo, ki jo ti piješ. Globoko je zadihal. Kavo, ki jo ti piješ. Marija je namreč pila kavo, ki je bila bistveno cenejša od tiste, ki jo je sam kupoval. 

Nasmehnil se je, sedel na stol in jo čakal. In vstal in pripravil zajtrk. In spet sedel in spet vstal. Le kod hodi po takem vremenu, se je spraševal. In je končno, končno(!), zaslišal njene korakce v veži, namesto da bi šla z dvigalom, je stekla po stopnicah navzgor. 

Ključavnica je zaškrtala, vstopila je vsa premražena, zadihana in tresoča, v rokah je stiskala ročaj vrečke. In ga vsekakor povsem raznežila. Trapica, ji je šepetal, zakaj hodiš ven po takem vremenu, poglej, kako si mrzla. Nakar je njenim otrplim prstom pomagal sleči jakno, ki ni zadržala navalov mrzlega vetra, jo hitro sezul in potisnil v kopalnico. Moraš pod toplo vodo, da se ne prehladiš, ji je šepetal, četudi mu je bilo povsem jasno, da je ne slači zaradi tople vode. Jojmene, Ares, se je upirala, ne moreš kar pri belem dnevu. Bom mižal, ji je šepetal in vlekel z nje tanko jopico. Jejžeštano, Ares, ne pri belem dnevu, vse se vidi, je obupovala. In sta nazadnje končala pod toplim tušem oblečena, Are je ni več prepričeval, vlekel je mokra oblačila z nje. Marija se je sicer še upirala, ampak nekako je tudi ona pričela mižati, pa ni bilo več tako jejžeštano pri belem dnevu. 

Zastokal je ob mislih na tisti dan. Kajti bilo je... Ni besed, je nekaj ur kasneje premišljeval na balkonu, veter in mraz ga nista več motila. Tresočih rok si je prižgal cigaret in se ovit v brisačo naslanjal na mrzlo steno. Marija je spala, iz notranjosti je v mrzel zrak puhtel njun vonj. Ni besed. Ob njenem nespretnem objemanju, zardevanju in hkratnem predajanju, se je zgodilo kar naenkrat. Povsem nepričakovano. Skušal se je upreti, pa... je dobro vedel, kam ga vleče. In se ni več upiral, čisto nič. Ona, ki ni upala rok spustiti pod njegov pas, je vodila njega, Prvega Nadzornika in Vrhovnega Kreatorja in tudi Prvega Generala, njega, ob katerem je stokalo tisoče in tisoče in tisoče Dangoberk in približno toliko adpakinj. Neverjetno res, je premišljeval v mrazu. Vsa uživanja ga niso pripravila na to, kar se je zgodilo. Povlekla ga je za sabo. Ona njega! Naravnost v belo svetlobo, ki se je raztreščila v njegovi glavi. Naravnost tja, kamor je mislil, da ne bo nikoli prišel. Ona to meni, lepo te prosim!

Frcnil je ogorek. Človek, kaj se je tebi krasno skisalo, je mlel v svoji glavi. Odkimal je in odšel nazaj. Sedel je na rob postelje in jo opazoval. Spečo, zavito v odejo, pordelih lic. Ona ti je to naredila, je vedel. Previdno je stegnil roko in jo pobožal po laseh. Samo njej je uspelo imeti Are'S'Orja, res imeti. Nekaj časa jo je še opazoval, nakar je odšel v kopalnico, si opral zobe in se že skoraj odločil, da jo zbudi, ji pove, da odhaja, ne bo vendar kar vlekel črte, lepo ji boš povedal, da odhajaš! Trdno prepričan, da res odhaja, je stopil iz kopalnice. Kaj pa drugega, ne bo me menda takole... Mene že ne, prestar sem... In grem! Kar šel bom, preden se preveč navežem nanjo. Nakar je pogledal vhodna vrata, zmajal z glavo in odkorakal proti postelji. Navsezadnje lahko še malce ostanem, se je opravičeval samemu sebi, legel, zaprl oči in spet zaspal. Res zaspal!

Ares, Afrodita in ErosNe da bi vedel, kaj ga je zbudilo, je previdno odprl oči. Spala je, bilo je popoldne. Če pohitiva, se stuširava, greva še lahko kupit brisače, je premišljeval. Eto, ko že živim tu še uradno, bom končno res kupil tiste preklemane brisače! Nejevoljno je pihnil skozi nosnice. Kakšna neumnost, Prvi Nadzornik premišljuje o nakupu brisač! Počasi se je izmotal iz njenega objema in obstal kot okamenel. Sklonil je glavo in jo povohal. Ne, to ne more biti res, ga je za hip zajela panika. Stegnil je levico, hlače so poletele k njemu. Izza pasu je izvlekel kanalnik in ga prislonil ob njen popek. Holostik se je razprl nad njim, zaprl je oči in se ugriznil v spodnjo ustnico. In znova pogledal, da je ponovno videl, kar je bilo jasno že prvič. Pospravil je kanalnik in legel nazaj. Z rokama si je pokril oči.

Kaj pa sedaj, kaj boš sedaj, tepec neumni, je tuhtal. 

V hipu se je odločil. Levica se je počasi pritihotapila pod njena ledja, desnico je položil tik nad rob svetlega trikotnika. Norec, je zasikal glas v njem, še hujši si od svoje matere! Da očeta ne omenjam, je dodal drugi glas. Temno je zardel, naglo je odmaknil desnico, z levico jo je prekotalil k sebi. Saj ne bi niti vedela, da se je zgodilo, se je opravičeval samemu sebi. Ti pa bi, je bil odločen glas Očeta v njegovi glavi. Nič boljši nisi od njiju dveh, sram naj te bo! Onadva sta te vsaj pustila živega, ti pa... takole! 

Stisnil je spečo žensko k sebi, zadovoljno se je ugnezdila in mu podtaknila mrzel par stopal naravnost med kolena. Oče bom, se je zavedel. Kaj pa ona, se je spraševal, se bo odločila za otroka? Komaj se je zbral. Potrudil se bom, Are sedaj pa brez neumnosti! Sonček, je šepnil v njeno uho, vstati morava. Greva jest, nabavit nove brisače, kupit sadje... In zelenjavo... In mleko... In vse, kar bi rada jedla. 

Nekaj je zamrmrala, se nasmehnila in mirno spala naprej. Aha, sonček... Kako boš ti lepo jedla sadje in zelenjavo in mlečne izdelke, si je rekel, vstal, se tiho oblekel, se po prstih zvlekel iz stanovanja in zdirjal po stopnicah navzdol. Oče bom, ojej, oče bom, je butalo vanj. Ozrl se je okoli sebe, zavil v ozko, pusto ulico in pustil avtoeru, da ga je pobral s tal. 

Petnajst minut kasneje je skočil na balkon, tiho stopil v stanovanje, odložil vrečke na mizo, se slekel in ulegel k njej. Zaspanka, bi vstala, je tiho vprašal. Namesto odgovora se je pritihotapila k njemu, mu spet zbasala mrzla stopala med nogi, porinila mrzel nos v njegove prsi in mirno spala dalje. No, očitno danes ni dan, ko bova kupovala brisače, je ugotovil, jo nežno pokril in sklenil, da bo brez vsakršnega stokanja prenašal pretirano toploto izpod odeje. Za crknit, kako jo lahko tako zebe, je premišljeval in stoično trpel vročino. Eto, sedaj pa imaš, je rekel cinični glas v njem. A veš, da imam res, se je nasmehnil samemu sebi. Pogledal je spečo žensko ob sebi. Imam več, kot sem kadarkoli upal, da bom imel. 

Brisače sta šla kupit šele čez nekaj dni, najcenejše seveda, kajti Marija pač ni razmetavala denarja za drage brisače. In še rumene, o groza!

 

 


Kazalo prvega dela sage Dangober z naslovom Spopad pri Opozorilniku

 

 


 

 

Kazalo knjige Dangober, Spopad pri Opozorilniku

Prvi del sage Dangober z naslovom Spopad pri Opozorilniku, ki je v knjižni izdaji izšel leta 2009, zajema naslednja poglavja, ki so razdeljena v tri knjige:

1. knjiga

Predgovor k adapški izdaji
Nepričakovano srečanje - 1. del poglavja, 2. del poglavja
Razporejanje
Spopad pri Opozorilniku - 1. odlomek iz poglavja, 2. odlomek iz poglavja
Opozorilnik
Uganka
Če se dejstva ne ujemajo s teorijo
Prevzem
Arejeva bolezen
Odpadniški Upravniki
Zavezateljeva novica
Častna beseda
Obisk
Tisti dan

2. knjiga

Flox/458
Velika družina
Rrrrrr
Slaščičarna
Trčki
Gumice
Družinski človek 
Metanje
Plačilo stave
Miti in legende
Nedelujoče vse
Rodbinske vezi
Arejeva pravljica

3. knjiga

Veliki Or - Velika Zmaga in Cenejši model (odlomka iz poglavja)
MiaR
Fob 310
Gospod Zese
Prvi pravi sorodnik
Sejeve karizmije
Domnevno uničeno orožje
Poker
Pogovor
Častni pretep
Rumena brisača

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information