Spopad pri Opozorilniku

Kontra abstrakten realizem (odlomek iz poglavja Nedelujoče vse)

Pozejdon"Ma pusti... Ni omembe vredno," je užaljeno zamomljal Ap. "Pobrkljali so vse, kar se je pobrkljati dalo."

"Prekleto," se nikakor ni mogel pomiriti Lot, "saj imate po njihovem več otrok in posilstev, kakor časti in nazivov!"

"Ma daj nehaj, človek... Udarilo nas je že tedaj... Hest ženska, Are razdvojen. Na, poglej si ta kip. Je to Are ali ni? Malce širša brada in je Are, a?"

Lot je sikal skozi nosnici. "Ampak piše Atena!"

"Jebi ga, kaj piše! Človek je v dvojini. Zato je Miha tudi rekel, da je končno našel svojo Ateno. Razumeš sedaj?" Ap je užaloščeno prhnil in nerazumljivo momljal sam sebi, njegova nejevolja je bila dejansko velika, posebej ko so vojaki zardevali ob prebiranju posilstev in grozodejstev, ki jih je domnevno zagrešil. "Ja, točno iz kože sem ga odrl!", je siknil prebledelemu Admiralu, ki je zeval široko odprtih ust vanj. "Prava škoda, da ti ga nisem shranil, kako bi šele potlej buljil!"

"Ampak da sem jaz boginja ljubezni..." Ditka je nežno smrkala predse. "Da se me adapi spominjajo... na tak lep način..." Skoraj je zajokala. "Boginja ljubezni... Kako lepo..."

"Da se ne boš razvodenela," je jedko pripomnil Set. "Boginja ljubezni... Pha! Kakšna neumnost!"

"Raje bodi kar tiho," Ditka ga je jezno pogledala. "Meni se to zdi izjemno lepo, ampak res izjemno lepo. Toliko, da veš!"


"Če bi še Set vedel, kaj je on za adape," se je zarežal Hest.

"Kaj denimo?"

Afrodita"Bog vojne in teme, Kognitus. Pri čemer naj te spomnim, da adapi ne vidijo v temi. Za njih je tema nekaj hudega, strašljivega, Set. Takega se te spominjajo." Hest je zadovoljno pogledal v Kognitusa. "Tudi ti, Ba... Balor, najstrašnejši bog smrti si."

"Tako?" Admiral se je naslonil nazaj in zaprl oči. "Verjamem, povsem verjamem. O meni si kaj boljšega ne morejo misliti." Admiral je odprl oči in žalostno pogledal Hesta. "Se Mat spominjajo?"

"Hat je Hator, boginja ljubezni, veselja in neba. Mat je Maat po adapško, boginja pravice in resnice. Zelo dobro so ju opisali, kajne? Ra-An-El je Ra, bog svetlobe. Še njega imajo bolj v čislih, kakor vaju." 

Nadzorniki so se veselo zarežali, Are se je komaj zresnil. Hat ga je strupeno pogledala. 

"Naša Hat je upodobljena kakor muuuukiiiicaaaaaa," je zatulil Hrm in se zložil od smeha. 

Hat je siknila skozi nosnici, Aleksander je naglo obrnil nekaj strani.

Lot je med režanjem, kajti Hat v obliki mukice je bilo zadnje, kar je pričakoval, pazljivo zrl v knjigo. Na vso srečo si sploh ni podobna! "To ni vse ista vrsta verovanj... Razumem ja, razvijali so se. Ena verovanja so starejša, druga mlajša... Saj nisi slaba, Hat, kakor mukica.... Oh, Apo je tudi tu... Moj Apo... Ijuuuu!", je nenadoma zgroženo vrisnil.

Aleksander se je zazrl v knjigo in se nasmehnil: "Ah, malenkost, zaradi las se niti niso pretirano vznemirjali." Utihnil je in pomignil proti Mariji. "Gole ritke imajo," je nagajivo dregnil Lota, ki je temno zardel in lovil sapo.

"Kaj ko bi nehali brati knjigo?," je ves rdeč prosil Poy.

Aleksander jo je že hotel zapreti, ko je Lot ponovno vrisnil: "Prekleto! Za rito...seksualne jih imajo!" Dangoberci so skoraj popadali v holomatriks, Nadzorniki so sikali skozi nosnice. 

"Ojoj! Jojmene! Ojoj!" Lot se je z obema rokama prijel za usta. "Po njihovo ste vsi mahnjeni na... ono drugo stran!"

"Ja, vsi od prvega do zadnjega," je pritrdil Aleksander, se komaj zresnil in nadaljeval, "kar izhaja iz družbe v tistem času. Takrat je bila homoseksualnost povsem sprejemljiva in celo zaželjena."

"No, saj... No, saj..." Lot se je komaj zbral. "Vsemu pač ni treba verjeti... Niti najmanj! Ja, Hat je čisto lepa mukica torej... Ares... Za druge še nekako razumem, ampak zate! Celo krilaviste si imel ob sebi! Poglej to podobo! Krilavisti ti sedijo na ramenu in serjejo po hrbtu!"

"Krilavisti pač serjejo, Lot, navsezadnje sta jih sama z Rajem ustvarila seroče... Prav posebnega vtisa na Marijo s tem imenom nisem naredil, kajne sonček?" Marija je nežno zardela. "Veš, kako sem ugotovil, da sem Ares, nasilnež, da imam otroke z Ditko in vse ostalo, kar se pač pripisuje mojemu imenu?" Marija je odkimala. "Pred nekaj eroni sem šel na sprehod... Tedaj sem se sprehajal po nekaj adapških let skupaj."

"Are je obredel skoraj vso Adapijo. Ko je bil bolan, je odhajal na sprehode," je pojasnil Ap, se usedel in pričel piti čaj. "Pametna ideja, smo ugotovili. Prej mu je družbo delal Lot, kasneje je Lot odšel na Dangober. Ni bil sposoben delati, zakaj bi ležal in gledal v zrak, ko je bilo toliko zanimivega okoli nas? In je pričel odhajati na te svoje sprehode."

Are je prikimal in nadaljeval: "Pridem do mesta, kjer so imeli preročišče. Dokaj slavna prerokinja v tistem času je sedela na tleh in se omamljala s parami. Iz zemlje so prihajali strupeni plini, naravnost iz razpoke. Babura je zjutraj sedla tja in vdihavala pline, do opoldneva je bila tako zadeta, da je že lahko prerokovala. Šokiran sem bil, resnično, ko sem to videl... In menda naj bi jo usmerjal pri tem Apček... Zgrozil sem se, res zgrozil! Kaj je sedaj to, sem si rekel, Ap zate še ve ne, ženska. Ravno tedaj sta tičala s Petro skupaj v laboratoriju in se učila, kje pa je imel čas za neumnosti!"

"Kako sem bil šele jaz presenečen, ko mi je povedal." Ap je zmajal z glavo. "Petra je bila jezna name, hudo jezna. Da si jih še podžigal k temu, mi je očitala, škodljivemu in zavajajočemu početju," je bil žalosten. "Hudo je bila jezna name, res hudo jezna!" Oprl se je z rokama ob boke in razlagal Mariji: "Komaj sem jo prepričal, da nimam nič z vsem skupaj! Komaj! Kisala se je skoraj dva tedna name! Si predstavljaš! Ne kriv ne dolžan sem trpel pomanjkanje vsega, ni hotela več kuhati, ti povem... Oprosti, Are, kar povej dalje..."

"Apa ni bilo v tistih krajih po uničenju Pete Postaje dalje... Namreč pod svetiščem, točno na tistem mestu, je včasih stal njegov laboratorij. Od tam tudi gejzir, uničena oprema se še vedno ni ohladila, hlapi so bili posledica razpadanja naših naprav. Precej strupena stvar za adape, ti plini, ti povem... Kako so adapi povezali Apčka s tem krajem, se mi približno dozdeva." 

Aeg, Sa in Håa so se spogledali in takoj povesili pogled. 

"Skratka babi se je po nekaj urah tako bledlo, da je blebetala brez konca in kraja, povsem nepovezano. In potem je bilo tako, precej hitro sem ugotovil, če je kaj pametnega uspela izblebetati, je bila to prerokba, če je udarila mimo in navadno tudi je, je bila to napačno razumljena prerokba."

"Ti govoriš o..."

"Prav o njej, sonček. Kakšna babura je bila to!" Are je zmajal z glavo. "Še jaz nisem imel v najslabših časih bolj obupne frizure, kot jo je imela ona ves čas. Ustrašil si se je, ko si jo videl, ti povem... Kar čepela je nad ono razpoko, se zadevala s plini in čebljala. In stopim notri, fuj, kakšen vonj je bil to... Odurno, ti rečem... Pogledam po stenah, cel kup slikarij. Gledam nekaj časa, gledam spet in ogorčeno razberem, kako sem nasilen in skratka..." Are je žalostno pogledal Marijo. "Da sem nasilen, bi še prenesel, ampak da sem izgubljal vojne! In to jaz, sonček? Bivši General..."

"Neaktivni Prvi General," ga je takoj popravil Admiral s holomatriksa.

"Kakorkoli, nobene vojne nisem nikoli izgubil in tudi nobene bitke. Hočem razložiti baburi, da to res ni tako, nakar ona mene pobulji. Povsem z belim, ti povem! Strašljivo, kako je ta ženska znala obrniti oči. Dvigne takole roko in pokaže mimo mene na nekoga, ki je pravkar vstopil. Obrnem se in vidim nekega možiclja, ki se je prav ponižno plazil noter s svojim spremstvom. Prerokinja, se je slinil. Prav slinil, namreč zaradi tistih plinov ti je slina kar udarjala na usta. Povej mi, kakšen bo izid vojne. Naj grem v vojno, jo je spraševal, ali naj sklenem mir. Skleni raje mir, mu rečem, kaj se boš boril, še meča nisi sposoben dvigniti. Baba me povsem zignorira, pogleda v možiclja in mu reče, če boš šel čez Halęs boš uničil veliko državo. Kaj ti je to Halęs, vprašam možiclja in mi odvrne, da je to meja med njegovo državo in državo, ki jo namerava napasti."

Marija je široko razprla oči in pogledala v Areja, ki ji je prikimal. "Saj je imela prav," je šepnila, povsem presenečena nad slišanim.

"Malo jutri! Kar sem možiclju tudi rekel. Človek, pomisli, sem ga pregovarjal, baba ne ve, kaj čveka. V vsakem primeru, če hočeš napasti drugo državo, moraš prečkati mejo. Je tako? In med tvojo in drugo državo meja poteka pač po reki, lahko bi tudi po gorskih vrhovih ali sredi njiv. Nekje pač meja poteka in ravno ni neka silna skrivnost za domačine, kje poteka meja tvoje države, kajne? Ampak možicelj se je tresel od veselja in zagotovil baburi, da jo bo poslušal. In jo tudi je, na svojo veliko kasnejšo žalost. Ki tudi ni dolgo trajala. Ubili so ga in to izjemno hitro."

"Toda Are, imela je prav!"

"Poslušaj no, Marija..." Are je zmajal z glavo in spet podal žličko čaja v njena usta. "Če pride do vojne, je najmanj ena država uničena, če ne celo obe. Drugače ne gre. In kaj je tukaj preroškega, lepo te prosim?"

"Pa je, izgubil je vojno, njegova država je bila uničena. Čisto prav mu je napovedala!"

"Saj ti pravim, najmanj ena od držav mora pasti v vojni, če ne, sta lahko uničeni tudi obe. Tako pač je, sonček, na žalost. Ni potrebno biti prerok, da napoveš posledice vojne. Nekdo bo zmagal, nekdo bo poražen, vojaki bodo mrtvi, ranjenih bo še več, civilisti pobiti, ženske posiljene, zavladala bo lakota v državi, ki je izgubila vojno. To ve vsak, tudi brez zadevanja s plini."

"No, ja," se je končno strinjala, "s tega stališča imaš povsem prav."

Ares"Skratka, odskaklja možicelj ves vesel ven, dvigne pred svetiščem roki v zrak in kriče napove vojno in zmago. Nisem mogel verjeti, da je tako butast! Kralji naj bi bili namreč pametni." Are je stresel z grivo las in nadaljeval. "Obrnem se k baburi in ji resno rečem, posveti se kanček še meni, ker se izjemno motiš. Nisem izgubil nobene bitke in nobene vojne. Babura spet obrne strašljivo oči, zavije z belim vame, spet dvigne desnico, prežveči lovor, ga pljune iz ust naravnost pred moje noge in sikne, črv človeški si... Ne mi reči, pravim jaz njej nadvse preteče, ona spet prične prežvekovati lovor. Bi ti malce spremenila te svoje napise in slikarije, lepo prosim, bi popravila mojo podobo v javnosti, sem ji vljudno predlagal. Ona pa nič, spet pljune lovor predme, nakar iznenada grozljivo krikne. Noro, ti povem, kaj me je prešokirala. Žveči spet in pljuva, vztrajno! Jebat ga, oprosti Marija, ampak res sem to rekel, se obrnil in odšel proti vratom. Nakar se babura oglasi med strahovitim kašljem, očitno je požrla preveč žvepla. Vojak, mi izkašlja, v tvoji hiši vlada nered. Verjetno, sem ji rekel, že nekaj let nisem pospravil, ker me ni bilo doma. Potlej pospravi, mi reče. Bom, sem ji odvrnil, takoj ko se bom vrnil. Tudi prah bom pobrisal, bodi brez skrbi. Potlej sem se le obrnil, že skoraj obupan sem ji rekel, poglej si za začetek moje lase, prerokinja. Kajti vedno sem veliko dal na svoj izgled, veš ti to, sonček." 

Marija se je veselo muzala. Are je bil dejansko edini moški, ki ga je poznala in ki je res skrbel za svoj izgled. Še bolj kakor vsaka ženska. Redno je praznil hladilnik in si potlej na lase nanašal zelenjavne maske, na obraz jogurt, si nadvse vestno prečesaval lase, najprej z glavnikom, nato še z dvema različnima krtačama, da so se lasje svetili, natančno je pregledal konice las in močno nergal, če je odkril kako scepljeno, si z limono mazal nohte in se vsak teden manikiral. Nakar je pričel maske, take in drugačne, nanašati še nanjo, kar se je vedno končalo... Marija je temno zardela, Are jo je namreč vedno znova prepričal, da potrebuje masko, nakar je sledila masaža, nakar... sta pred ali po tuširanju, če ni že prej maske zlizal z nje, končala v postelji, največkrat večkrat zapovrstjo. 

Are se še vedno ni mogel pomiriti, očitno ga je nekdanja prerokinja hudo razočarala, kakor je Marija hitro ugotovila. Mahal je z žličko v rokah in razburjen pripovedoval: "Rečem ji, poglej me in mi povej, kako me moreš predstavljati kot sicer lepega moškega, ampak tako nizkega, najmanj dve glavi sem višji, kot na tvojih slikarijah. Ramena imam širša in boke bistveno ožje." Zagrabil je knjigo in pokazal Mariji svoj kip. "Prosim, je res ali ni res, da sem v resnici celo bolj postaven kot ta kip?" 

Marija se je ugriznila v ustnico in molče prikimala. Are je položil knjigo pod Ditko in ves čas jezno razlagal: "Nakar ona reče meni, pri čemer je pričela žvečiti nov šop lovorja, zvezde se bodo poravnale in tedaj posadi svoj vrt. In pazi, da ga boš prej, preden se luna pomrači. Nisem mogel verjeti, ona to meni!" 

Are je nekajkrat globoko vdihnil in se pomiril. "Zamahnem z roko, se pomirim, ji spet pojasnim, da me povsem napačno predstavlja v javnosti. Nakar ona zavrti oči na belo, pljune predse in zahrope, kot bi pravkar nameravala umreti. V tvoji hiši vlada nered. Zasadi svoj vrt, zasadi svoj vrt, je blaznela. Prerokinja, posvetiva se moji celostni podobi, sem spet poskušal, ona je mlela o vrtu. Nekaj tisoč cvetov se ti bo pojavilo na vrtu, je mlela, kar naenkrat. Kar naenkrat! In med njimi bo seme zla! Seme zla, je kričala! Prerokinja, rečem že povsem živčno razrvan, poglej moje lase, presneto! Vsaj lase mi narišite preko riti, kot se to spodobi! In lepo skravžljane, v enakomernih kodrih, ne takole razmršene in bistveno prekratke!

Ogorčeno je zagrabil pramen las in ga pomolil Mariji pred oči. "Vidiš ti te lase, sonček?! Kažem ji lase, ji dopovedujem, da imam in daljše in lepše lase... Ji pojasnim, kaj je to celostna podoba v javnosti, kako je to hudo pomembno... Nič! Nakar ji rečem, prerokinja, se bom maščeval, da veš! Kar poglej si na lastni steni, kaj počnem občasno! Pobijam na grozovite načine, da boš vedela!

Pihal je predse. "Ona nič! Nič! Prosim te! Kje so moje kocine, prerokinja, kaj? A si videla kip? A si ga videla? In celo na slikarijah, nikjer niti ene same kocine po prsih, kot da sem defekten, prekleto!"

Marija je stisnila ustnice in se trudila, da ni bušnila v smeh. Are je razburjeno mahal s pramenom las pred njenimi očmi. 

"In nič!", je bil vse bolj ogorčen. "Ona zarjove nazaj, črv človeški si, pospravi svojo hišo in zasadi vrt, preden se luna pomrači, zavije z očmi in se zloži vznak. In sem povsem izgubil živce, prerokinja, te bom usekal s pomirjevalcem, boš ti videla, kaj je to strela nebeška, če mi precej ne narišeš vsaj spodobnih las in odnehaš s temi traparijami, kako menjam strani in izgubljam bitke, sem zarjovel nanjo. Sem bil že na tem, da vklopim holomatriks skupaj z obveznim odmevom in jo pošteno prešokiram, nakar prične trzati, kazati nekam za moj hrbet in med kašljanjem komaj izdavi, ona, ki je sveta, upira prst vate, nje se boj, najsvetejše! Ma pojdi se solit, ji rečem in sem šel ven iz tistega slabega zraka. Zunaj skače možicelj in napoveduje vojno, stopi k meni in mi ponudi, če se mu pridružim, tak visok in krepak, kot sem, moram biti dober vojak. Rečem mu, človek moj dragi, pojma ti nimaš, kdo sem, tudi če ti povem, opažam, da mi itak nihče ne verjame, kar pa se vojne tiče, pusti me pri miru. Izgubil si jo, še preden si jo pričel. Nisem, mi trdi in prebere popisan zvitek, poglej, tukaj bo bitka, vse je napovedala in jaz bom zmagal. Če je kaj pametnega danes rekla, sem mu odvrnil, je to, naj grem pospravit svojo hišo. In sem šel počasi domov. Ostalim sem potlej rekel, ko sem se vrnil domov in pospravil hišo... Nič ne rečem, prahu je bilo povsod dovolj, ampak vrt ni bil zanemarjen, je Hat skrbela zanj!... No, rekel sem jim, nima smisla, da se ukvarjamo z neumnostmi, jih bo že minilo. In jih je res, sčasoma."

"Kaj pa tisti človek? Zakaj si mu rekel, da je izgubil vojno, še preden jo je pričel? Kako si vedel, da jo bo izgubil?" Marija je bila še vedno zatopljena v njegovo zgodbo, četudi se je močno trudila, da ni izbruhnila v krohot.

"Tepec, hočeš reči?" Are se je nagnil k njej. "Kot sem ti rekel, izgubil je vojno, še preden jo je pričel. Ker je bil neumen kolikor je bil dolg in širok!"

"Pa zakaj?" Marija se je zdrznila, njegov obraz je bil hudo jezen, zresnila se je. Niti najmanj se ne šali. Bi jo res usekal s svojim orožjem, verjetno je pomirjevalec orožje, je zgroženo pomislila. Pazljivo, ispod priprtih vek si je ogledala Arejev obraz. Res bi jo, je ugotovila, čisto res bi jo... Živčno je prepletla prste in se odločila, da bo raje tiho.

"Pa zato, sonček, ker je babura poslala sla v kraljestvo, ki ga je nameraval napasti. Ti so ji poslali voz zlata in drugih dragocenosti, ona njim sporočilo, kje in kdaj jih bo tepec s svojo vojsko napadel. Vnaprej so vedeli, kje ga bodo počakali in sesuli. Babura je bila namreč silno izrojena, ti povem da res. Ravno toliko zraka je še dihala v tistem smradu, da je točno vedela, od koga lahko izmolze bogastvo. In imela ga je, draga moja! Pa kakšnega! Vidiš, pošiljala je ljudi v smrt, izigravala ljudi drugega proti drugemu... Na koncu se je stegnila sredi tistega svojega zlata, postala je legenda, mladih ljudi, ki so umrli zaradi njenih blebetanj, nihče več ne omenja!" Are je zmajal z glavo. "Včasih prav pomislim, da je bila bolj dangoberška, kot mi vsi skupaj."

"Iju!", je znova zgroženo vrisnil Lot. "Iju!", so za njim zgroženo vrisnili vojaki. Nakar so vsi po vrsti pričeli glasno frkati, frrrrr, frrrrr, frrrrr.

Are je nagnil glavo nazaj in stoično otresel z lasmi. "Sem že preživel... Že erone trpim... Strahovito trpim!" 

Mariji ni bilo jasno, kaj je povzročilo tako hudo trpljenje in zgražanje. Pogledala je v holomatriks in zardela. Dangoberci so nepremično strmeli v... tisti del telesa na kipu boga vojne, medtem ko so se vojakinje veselo režale in se dregale s komolci. 

Aeg se je pogladil po glavi. "Nič hudega, to je vendar umetnost."

"Veš da res, če Nadzornikom izklešeš miniaturnega... lulčka," je ogorčeno izdavil Admiral.

"Kontra abstraktni realizem."

"Kaj?" Are se je nagnil naprej. "Me hecaš ali kaj? Ko sem to videl, me je skoraj vrglo, nakar sem si rekel, v redu, pač... Bom pač tiho... Trpel sem molče nekaj eronov, nakar sem bil ves srečen, adapi so pričeli obešati krpice preko tistega dela telesa. Krasno, si rečem ves vesel, končno so dojeli. Toda to so v resnici počeli iz povsem drugih razlogov, ker niso več dopuščali golote namreč. Na, sedaj pa znova cela Adapija strmi v... Grozljivo... In sedaj bo strmel še ves Dangober s kolonijami vred!" Apatično se je zazrl predse. "Da popravilnic ne omenjam," je bil vse bolj apatičen. "In Foba 705, tam se bodo še posebej sladko režali!"

"Kontra abstraktni realizem," je vztrajal Aeg. "Stvar je povsem jasna, vas so spoštovali in iz tega spoštovanja izvira prikaz. Dlak vam niso poudarjali, kajti le kako naj umetnik izkleše v kamen tako krasne dlake, kot jih imate vi? Pazi, to je vendar ročno delo. To ni izdelano z rezkalnikom, očitno z nečem tolčejo po kamnu." 

"Kakšno ročno delo?"

"Admiral, to nikakor ni narejeno z rezkalnikom. Natančneje poglej površino kipov!" Admiral in Kognitus sta začudeno zapiskala in nato oba hkrati prikimala.

Nadzorniki so se brez izjeme takoj zazrli v svoje prsi, odmaknili uniformo in se pogladili po kocinah. 

"V kamen brez rezkalnika pač ne moreš izklesati tako voljnih dlak, kot so vaše, hkrati je kontradiktorno, da bi bile lahko dlake v kamnu mehke, ker ne morejo biti, jih pač na kipih ni."

"Čisto res," se je strinjal Hrm.

"Kako brez rezkalnika?", se je še vedno čudil Kognitus. "Površina že, toda oblikovati nohte in celo žile brez rezkalnika? S čim potlej, če ne z rezkalnikom?"

"S kladivom tolčejo po dletu, kipi so res ročno izdelani, rezkalnika še vedno ne poznajo," je bil Are še vedno apatičen, četudi ga je čohanje po dlakah na prsih nekoliko pomirilo.

"Na, vidiš, ne gre za žalitev. Nadalje, vsi ste skromni in menda se ne boste pred adapi hvalili s svojimi lulčki? Če ga katera hoče videti, potlej ne bo menda izvedla primarnega preizkusa na kipu? Menda ga bo na vas! Ste jim kdaj odrekli, ste kdaj kaki človekinji odrekli..?" 

Aeg je utihnil, Nadzorniki so hitro odkimali, Marija je skrila pordeli obraz za svojimi dlanmi. 

"Stilizirana podoba pač, ki še bolj poudari... Ja, šele na tak način je vidna lepota vaših teles."

"In Ditka je zavaljena potlej zakaj?", se je privoščljivo režal Set.

"Ker je na ta način umetnik poudaril lepoto njenega telesa. Poudaril je njene boke in s tem optično dvignil njene prsi, pokazal na lepoto njenega vratu, ko ji je spel lase... Skrivnostno jo je okoli bokov ovil v krpo in poudaril njen prečudovit profil... Neverjetno elegantna in lepa je."

"Strahovito sem si všeč," se je zasanjano smehljala Ditka.

"Saj pravim, kontra abstraktni realizem. Z odsotnostjo so poudarili prisotnost, česar ni na kipu, je v izobilju prisotno v ali na izvirniku. Izjemna umetniška poteza, resnično!"

"Serješ, Aeg!"

Hermes"Niti najmanj, Set... Poglej Hrma! Adapški umetnik se je namesto čistega realizma, namesto vizuelnega navajanja očitnih atributov, kot so denimo dlake, odločil, da slavi lepoto Hrmovega telesa preko občutene figuralne pozicije ujetosti v prostor in čas, ki je abstrakten, kajti lepota kipa je večna in ne trenutna, od tod tudi oznaka kontra abstraktno, saj je kip antagonizem ujetosti v prostor in čas, je namreč sam po sebi, če želite sam na sebi, večen. Umetnik se je poslužil elementarnih strukturnih prvin linij in v nosilec vidnega polja vtisnil poteze telesa, ki sledijo umetnikovemu fizičnemu in kognitivnemu vstopanju in stapljanju z lepoto Hrma, ki jo je spretno ulovil v kamen." 

Hrm se je vse bolj zadovoljno gladil po kolenih. 

"Odsotno je še najbolj prisotno. Poglej te kipe, zdi se, kot da bodo pravkar spregovorili. In pri tem gre samo za kamen, brez vsakršnih dodatkov. Goli kamen, ki izžareva lepoto, ki govori o modrosti in moči upodobljenih... Če bi jim dodajali dlake, bi z njimi zakrili estetski položaj mišic. Poglej si Hrma, ki si zapenja sandale, to prefinjeno gibanje, to lepoto, ki kipi iz hladnega kamna, ta močan hrbet, ki čaka, da se vzravna... Izjemno, res izjemno! Če bi mu dodali lase, bi z njimi zakrili hrbet... Ne bi prišel do izraza... In njegov hrbet, to vsi vemo, je izjemno lep."

"Ono cunjo so mu pa lahko vrgli preko noge?", se je posmehoval Set.

"Neverjetno domiselna poteza, o lepoti desne noge, prečudovitem loku njegovih mišic nad kolenom, lahko ugibamo. In Hrm ima krasne noge, dolge, močne, mišičaste, izjemno lepa kolena ima, kar se vidi na iztegnjeni levi nogi... Kadar Hrm skrči nogo, ko se svetloba poigra z njegovimi nadkolenskimi mišicami, je to prizor, ob katerem človekinjam zastane srce." 

Marija je začudeno strmela v Hrma, ki si je sedaj že zavihal hlačnice in si božal kolena, se muzal in smehljal samemu sebi. 

"Kamen tega ne more dočarati, zato je umetnik zakril ta izjemen, neprecenljiv detajl. V kamnu ne bi mogel poustvariti lepote njegovega pokrčenega kolena, zato je skromno priznal svojo nemoč in počastil Hrma s tem, da mu je koleno zakril."

"Čisto res, dlake zakrivajo dramatično napetost mojih mišic," je božal koleno Hrm, "četudi sem z dlakami v živo lepši... Kip bi bil povsem zgrešen, če bi mu dodali dlake, čisto res."

"Tako misliš? Tako si razlagaš kipe in slikarije?" Are je bil že bolj zadovoljen, kakor je ugotovila Marija.

"Ja, vse je jasno. Hat ni slučajno mukica. Mukica je v primitivnih kulturah životrn, od katerega je odvisno preživetje. Dangoberci smo sicer uničili lastne ostanke preteklosti, še vedno se najdejo pričevanja o mukicah, ki smo jih sami nekdaj imeli. Mleko mukic je bilo včasih tudi pri nas izjemno cenjeno, posebej v primerih, če mati ni mogla dojiti otroka. V tem primeru so otrokom dajali mleko mukic pomešano s prekuhano vodo."

"Tega nisem vedel," je kimal predse Håa.

"Adapi so Hat počastili v obliki, ki je njim pomenila tedaj največ. Mukica je pomenila preživetje njihovih otrok in kaj je največ, kaj je tudi naša vrednota? Otrok vendar! Popolnoma jasno za vse, ki želijo videti." 

Marija je poškilila v holomatriks, Dangoberci so pritrjevali njegovim besedam s kimanjem, Hat se je zadovoljno smehljala. 

"Naj zaključim, izjemno sem zadovoljen z videnim in si bom dal ob priliki izdelati ravno tak kip. Hočem biti kratkih las, brez dlak, da ne bo okrnjena lepota mojega telesa, namesto preverjenih atributov želim, da kip izžareva mojo moč in splošno znano eleganco. Kaj praviš, Br?"

"Postavila ga bova v stanokomoro!"

"In zraven še tvoj kip..." Aeg je pokleknil k Br in se zazrl v njen vrat. "Prečudovit vrat imaš, dragica, le kadar imaš lase pod čepico, se ga vidi. Prava škoda da je večinoma zakrit." Obliznil jo je po goli koži, oba sta se veselo zasmejala. 

Kazalo knjige Dangober, Spopad pri Opozorilniku

Prvi del sage Dangober z naslovom Spopad pri Opozorilniku, ki je v knjižni izdaji izšel leta 2009, zajema naslednja poglavja, ki so razdeljena v tri knjige:

1. knjiga

Predgovor k adapški izdaji
Nepričakovano srečanje - 1. del poglavja, 2. del poglavja
Razporejanje
Spopad pri Opozorilniku - 1. odlomek iz poglavja, 2. odlomek iz poglavja
Opozorilnik
Uganka
Če se dejstva ne ujemajo s teorijo
Prevzem
Arejeva bolezen
Odpadniški Upravniki
Zavezateljeva novica
Častna beseda
Obisk
Tisti dan

2. knjiga

Flox/458
Velika družina
Rrrrrr
Slaščičarna
Trčki
Gumice
Družinski človek 
Metanje
Plačilo stave
Miti in legende
Nedelujoče vse
Rodbinske vezi
Arejeva pravljica

3. knjiga

Veliki Or - Velika Zmaga in Cenejši model (odlomka iz poglavja)
MiaR
Fob 310
Gospod Zese
Prvi pravi sorodnik
Sejeve karizmije
Domnevno uničeno orožje
Poker
Pogovor
Častni pretep
Rumena brisača

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information