Spopad pri Opozorilniku

Velika Zmaga (odlomek iz poglavja Veliki Or)

Olimpijske igre, motiv z grške keramikeVojaki so osuplo, nemo strmeli vanj. Mariji se je na trenutke zdelo, kot da nihče od njih več ne diha.

"Pol Dangoberja je prenehalo dihati, dobesedno je sesula tisto polovico planeta, na katerem je počila... Udar je bil tako silen, da je še na nasprotnem koncu planeta povzročil strahovit potres, stavbe, podobne vašim, takrat smo še imeli približno take, četudi bolj dovršene, so se rušile, jezera, kajti mi nimamo slanih morij, so podivjala, njihove vode so preplavile mesta ob bregovih, reke so podivjale... Kar še ni bilo najhuje... Vojna se je končala z Veliko Zmago, od katere je zmagovalce bolela glava. Šele kasneje so ugotovili, da je levičansko orožje povzročilo presevanje. Veliki Or denimo natanko tedaj, ko je končno prišel domov in je njegova soproga, Kyc'L'Or, rjovela ob truplih petih mrtvih otrok, medtem ko je šesti ves iznakažen kričal v njenem naročju. Pomoči pa od nikoder, kajti Dangoberci so prvih nekaj ur po eksploziji kot muhe cepali drug za drugim, ceste so bile polne trupel, ruševin... Niti se ni ona mogla prebiti do pomoči, niti pomoč ni mogla priti k njej, rjovela je tam, reva uboga, ob truplih otrok in se trudila rešiti šestega... Dva otroka sta preživela, ravno tisti dan sta bila na obisku pri starih starših. Presevanje, to jih je pobilo te njene otroke."


"Sevanje?"

"Ne, presevanje, kar je bistveno hujša in pogubnejša oblika sevanja kakor sevanje po atomski bombi. Naj ti povem statistično, kaj se je zgodilo. Po Veliki Vojni je preživela manj kot polovica prebivalcev, zaokroživa številke, blizu tristo petdeset milijard. Dangober je namreč velik planet, večji je kot Adapija. Ko so erone kasneje izdelali prvi Flox, ki je izničeval, vsaj deloma, posledice presevanja, je bilo Dangobercev šest milijard. Ko je erone kasneje Lot-An-El izdelal svoj Flox, je imel Dangober manj kot osemsto milijonov prebivalcev."

"Kaj?", se je zgrozila Marija.

"Kakor si slišala. Izumirali smo, Flox, prvotni Flox, je zgolj zadržal naše propadanje, ni ga pa preprečil. Lotov je bil prvi res učinkovit. No, Velika Zmaga je hitro postala Veliki Poraz. Oblastniki so si kopičili kredite, celo zapirali znanstvenike in jih na vse možne načine silili, da so opravljali nečloveške poizkuse, preko katerih bi prišli do celiva, ki bi zaustavilo umiranje. Človekinje so umirale druga za drugo, otroci še hitreje kakor one. Otroci so se rojevali, če sploh, deformirani. Redko kdo je bil zdrav, zdrav otrok je bil skorajda blagoslov, pravi čudež. Zato pri nas, Marija, ni pomembno, čigav je otrok. Dangober je počasi, toda zanesljivo propadal. In bolj ko je propadal, močneje se je petnajst rodov oklepalo oblasti. Namesto resnice o Veliki Vojni so si izmišljevali pravljične pripovedi, prav kakor je napovedala pokojna Kyc. Še danes jih otroci v obliki igric igrajo v šolah." 

Admiral je jezno zatulil, vojaki so, presunjeni nad pripovedjo, nemo strmeli predse. Kajti večina njih ni nikoli slišala take verzije dogodkov, Veliki Or je bil vzornik njim vsem, junak, ki je rešil Dangober... Ne pa navaden pijanec, ki ga je, po Arejevih besedah, uničil. Set je jezno sopel, vojaki so se sključili in molčali.

Are se je nasmehnil, razširil roki in doživeto zastokal: "Veliki Or, povej nam, kaj naj storimo?" Nakremžil se je in zagodrnjal z globokim glasom: "V boj, v boj bratje in sestre! Če bo treba, bomo žrtvovali svoja dragocena življenja za Dangober." Poščegetal je Marijo. "Na pamet vem, veš, smo se morali naučiti. To je naša Temeljna igra o Veliki Vojni. Junaki stojijo na bojnem polju, nasproti njih so zločinci milečanski! Nakar nastopi Esev, Hrmov neobstoječi rodnik. Veliki Or, dovoli mi, da ti napolnim orožje. Veliki Or ga strogo pogleda in reče, tvoje ime ne bo pozabljeno, Esev. Naj ti roka ne zadrhti, naj ti misel ne zastane, vzemi orožje v svoje nedorasle roke, ubij sovraga, da bo pomnil tisti dan, ko je roke položil na petnajst najboljših med Dangoberci! Nakar mu Esev poda orožje, vzame svoje, ustreli in pade po tleh. Kajti, kot reče Veliki Or po njegovem padcu, mlade prsi so prestregle ubijalski naboj, namenjen meni, Velikemu Orju, maščevalcu nedolžnih in nemočnih. Nato si silovito raztrga srajco in pokaže prsi... Tudi kazanje prsi je postalo navada, ampak o tem kdaj drugič. V Učilišču sem vlogo Velikega Orja tradicionalno igral jaz, posebej rad sem kazal svoje oprsje prisotnim človekinjam, kar cvilile so do zadovoljstva nad videnim. Povzorčkane kocine, saj razumeš?" 

Olimpijske igre - motiv z grške keramikeAre je prinesel njeno dlan k svojim prsim, jo obliznil po vratu in teatralno nadaljeval: "Udarite, sovragi prekleti, sovražniki svobode in življenja, sem, pri tem pokaže v smer svojega srca, v te junaške prsi, ki se vam upirajo. Potlej zatuli mladi Elev, ki v resnici nikoli ni živel, pazi Veliki Or, izstrelki letijo proti nam in vsi sodelujoči v igri se morajo nagniti na levo. Verjetno si že opazila, da Dangoberci, ko nekaj napeto poslušamo, nagnemo glavo na levo in rahlo odpremo usta. No, v igri moraš odpreti usta na stežaj in se nagniti na levo, ker si namreč hudo začuden." 

Are je zagrabil Marijo, jo poščegetal, da je vrisnila in zabrcala z nogama in ju prevalil na levo. 

"Naj ti mimogrede, povsem za informacijo, omenim, da so tedanji milečanski izstrelki, ki so po udarni moči in hitrosti prekašali izstrelke ostalih vojska, leteli v atmosferi hitreje od hitrosti svetlobe. Toda take podrobnosti naj te ne motijo, nas tudi ne. Skratka, hrabri Dangoberci nagnejo glave na levo in se izognejo hudobnim milečanskim izstrelkom, ki so nekako upočasnili pred junaki, le mladi Ronov je padel."

Are je pokazal s prstom na holomatriks, General militarke A1 se je veselo režal. "Njegov prednik, očitno je imel otroke v najstniških letih. Drugače naš Ayček ne bi bil njegov potomec." 

General je sedel v naslanjač, vojaki ob njem so cvilili od smeha. 

"Veliki Or se vzravna in dvigne roki kvišku. Ne joči mati Ronka, tvoj sin je padel kot junak, že jutri njegovo ime poznal bo Dangoberec vsak. Ne joči mati Ronka, ne toči več solza, največ kar more, junak za Dangober da. In ostali preživeli, igralci vsekakor, zatulijo, življenje za Dangober! To je tudi sicer naš priljubljeni moto, ob vsaki pomembnejši priložnosti ga vzklikamo. Rimal je pa tekst namenjen materi Ronki verjetno zaradi tega, ker se bolje sliši, ona sama niti ni bila zainteresirana za žalovanje, kajti itak tisti Ronov fant nikoli ni obstajal." 

Marija je zacvilila od smeha in skrila svoj obraz v soprogove kosmate prsi. 

"Nakar sledi nov napad Milečanov... Tisti manj uspešni učenci so bili vedno Milečani in sami Milečani seveda tudi, ne glede na učni uspeh. Ob vsakem jubileju Velike Zmage Milečane natančno spomnimo, da so njihovi predniki zločinci oni pa njihovi potomci, nič boljši od svojih prednikov. Manj uspešne učence pa spomnimo, da če se ne bodo potrudili, so enako vredni kot sami Milečani, torej so vredni nič! Na drugi strani telovadnice so se Milečani in drugi manj uspešni vzdignili s tal in grozeče tulili proti nam. Nakar Ronov zatuli nanje, umira namreč in mu je vseeno, če v zadnjih zdihljajih nadira Milečane. Pridite sovragi prekleti, naj umrem, umrl bom kot svoboden in ponosen človek, ne kot izrod kakršni ste vi! Nakar oni še glasneje zatulijo, ampak Veliki Or jih pogleda in utihnejo kot miši. Potlej se v zgodbi pojavi junak Rljev, to je Setov in Sarčkov prednik, ki trese umirajočega Ronovega in ga milo prosi, naj vseeno ne umre. Junak Ronov kljub prošnjam in prepričevanju izdihne, kdo bi vedel, ga je pokončal Rljev med stresanjem ali Milečani, morda oboji, definitivno nima več teksta v nadaljevanju zgodbe. Končno, kajti dolgo časa je treba čakati nagnjen v levo, da umre." 

Are je zagrabil Marijo in se skupaj z njo postavil pokonci, nosečnica se je hahljala v njegove prsi. 

"Dangoberci, krikne Rljev... Na, poglej Kognitusa, kako divje piha predse..." Are se je zlobno nasmehnil Kognitusu, ki ga je besno gledal. 

"Kajti niti Rljevi niso v resnici imeli svojega rodnika med dejansko padlimi na bojišču. Dangoberci, prične Rljev s krikom, po tistem, ko preneha treskati Ronovega, Dangober bo jutri svoboden, ko mene več ne bo, preko mojega telesa trava rasla bo. Nakar ostali zrecitiramo, naj raste trava modrozelena v spomin, naj kadarkoli jo Dangoberec pogleda, ve, kdo je umrl v tleh pod njim. Zakaj bi Dangoberci hodili po grobovih mrtvih in ali to morda pomeni, da je bil Rljev tako debel, da so ga komaj uspeli zakopati, da je bil namesto groba hribček, mi ni bilo nikoli jasno." 

Kognitus je jezno vrisnil: "Dovolj, Are'S'Or!"

"Čakaj, no! Menda bi moral name kričati Admiral, šele potlej ti. Navadno je tako." Are se je zahahljal, vojaki so se vse bolj odkrito smejali, še Milečani so postajali boljše volje. 

"Preden nadaljujem z igro naj ti povem, da ravno iz Velike Vojne izhaja naša opazna navada, sikanje skozi nosnice v kombinaciji s sikanjem skozi usta ali brez tega, odvisno od količine jeze, ki jo izražaš. Prej menda nismo sikali skozi nosnice, sedaj to redno počnemo, kajti sikanje je simbol zdravja in zdravega izražanja jeze." 

Marija se je režala v njegove prsi. Ni in ni mogla pogledati vojakov v holomatriks.

"Kar ni smešno, da boš vedela," ji je teatralno očital. "Kar pomisli, kako bi izgledalo, če skozi nosnice sikne nekdo, ki ima zamašen nos!"

"Ne, prosim te," je sopla.

"Ultimativna žalitev bi bila izvreči smrkelj v drugega..." Vojaki so se grabili za trebuhe in se režali. "Skratka, sika se samo, če si zdrav in imaš povsem suh nos, nikakor drugače. Če si prehlajen, ne smeš sikati, pa bodi še tako jezen! Naj se vrnem na igro. Ta je izjemno dolga, traja in traja. Naj ti iz nje nadaljujem na mestu, ko ostaneta od petnajsterice na nogah samo Veliki Or in junak Arijev. To so rodniki po moji materi, ostale lahko mirno izpustiva, kajti niso mi rodniki in njihovih imen ti ni treba poznati. Kdaj drugič ti bom zrecitiral celotno igro. So sicer ti ostali tudi povezani in z Ariji in z Orji, ampak tokrat jih preskočiva. Skratka vse skupaj, preden pomrejo do te mere, da ostaneta samo dva, traja skoraj štiri ure. Veliki Or namreč vmes, med grozečimi kriki Milečanov z druge strani telovadnice, razpreda o filozofiji vojne, ekonomiji, o vprašanju življenja in smrti, erotike in uživanja nasploh, svoboščin in pravic, spiše celotno dangoberško ustavo, v veljavi je še danes, vse pomembnejše zakone, ki so v veljavi še danes, prav tako, napove osvajanje drugih planetov in obnovo porušenega Dangoberja. Elev fant pa, ki je bil med prvimi zadet, se vmes ves čas prebuja iz omedlevice in kriči, za svobodo Dangoberja! Življenje za Dangober!"

Marija se je tresla od smeha. 

"Ni smešno, veš... Poglej, kako sta se v zgodbo vživela potomca junakov, Admiral in Kognitus... Presneto, dobre implante jima je izdelal Lot... Recimo če bi ti takole škripala in stiskala zobe, bi ti plombe takoj izpadle... Ti povem, da bi." 

Marijin in Ditkin smeh je istočasno preplavil holomatriks, Br se je od smeha valjala na celilniku, Aeg je ležal ob njej na tleh in se glasno krohotal. Lot je jokal v svoji roki. 

"No, torej... Mimogrede sonček, saj bom rekel Lotu, naj ti izdela implante zob. Kaj pa vem, če te bom kdaj zjezil, boš lahko škripala z zobmi..." 

Vojaki so se smejali vse glasneje, kar je Kognitusa in Admirala spravljajo v še hujši bes. Tit si je našel delo blizu člobotov, ki so mu prijazno dovolili, da se je skrit za njihovimi telesi nemoteno smejal. Tû je jokal v zavoje celiv. 

Olimpijske igre - motiv z grške keramike"Ostaneta samo še dva. Arijev fant, tak krepak je moral biti, kajti Ariji so tradicionalno veliki in močni, ravno kakor Orji. Čeprav so kip Velikega Orja izdelali v resnici po Balčku, sam Veliki Or je bil majhen in droban. No, ker sem bil sam najvišji v Učilišču, je navadno tisti, ki je igral Arijevega, stal poleg mene na pručki, sicer ni pručka ampak preskočiva malenkosti. Zgodba namreč govori, da sta stala čelo ob čelo na bojišču. Kako jima je to uspelo, čelo ob čelu, pa hkrati še gledati na bojišče, mi ni bilo nikoli jasno. Ampak junakom uspeva marsikaj, ni tu druge razlage! Milečani so bili samo nekaj korakov oddaljeni od njiju, verjetno so si vzeli odmor za malico in malce zastali, da sta se ta dva lahko trkala s čeli. Dobro sem moral paziti, da tisti na pručki ni izgubil ravnotežja in me res treščil naravnost v čelo ali padel dol z nje vznak... Nakar sledi dialog obeh. Butneta čelo ob čelo, kar je simboličen znak naše sposobnosti umišljevanja, ravno tedaj sta jo odkrila namreč, prej nista vedela, da kaj takega obstaja. Verjetno spet zaradi Milečanov, sovragov, ki morajo v igri pogrbljeno razkrečeni, grozeče, kot v upočasnjenem posnetku, hoditi proti preživeli dvojici in crkavajočemu Elevemu. In ob tem grozilno momljajo, da se vidi, kako resno ju nameravajo ubiti. Torej, oh, Veliki Or, krikne Arijev, ostala sva samo midva. Okoli naju najboljši, mrtvi v cvetu svoje mladosti, naj njihovo žrtvovanje ne bo zaman. Nikakor, zarjove nazaj Veliki Or in jaz sem se posebej potrudil, da sem onemu drugemu skoraj prebil bobniče, njihova smrt ne bo zaman. In stegnem roko kvišku, imam rešitev, ki je sicer ne bi uporabil. Uporabi jo, rjove nanj Arijev, če naju poteptajo, bo svoboda umrla skupaj z nama. Nakar se ponovno prebudi že nekajkrat umrli Elev, ki skratka umira skozi celotno igro, takole na obroke bi rekel." 

Are je pogledal navzdol, Marija se je tresla od smeha. Lot je na kavču visel z glavo proti tlom in se grabil za trebuh. 

"Šepeta, zato se Veliki Or skloni k njemu, on ga zagrabi za hlače in se privzdigne k njegovim kolenom. Takoj, ko Veliki Or pokaže Milečanom svojo rit, ga kaznujejo! Milečani z dobro merjenim izstrelkom ubijejo Arijevega, ki krikne življenje za Dangober in se zvali na vedno znova umirajočega Elevega. Sovragi prekleti, naj vaše ime pozabljeno bo, dokler bo Dangober stal, zatuli Veliki Or. Nakar mora nastati popolna tišina, Dangoberci namreč vedo, da Elev sedaj res dokončno umira, sedaj resnično več nima nobenega teksta razen tega šepetajočega dela."

Pogledal je navzdol. Marija je zlezla pod njegovo uniformo in se skrita hahljala naravnost v njegova rebra.

"Zelo ganljiv dialog..."

"Uuuuuu!", je vriskala, vojaki so si z obema rokama zatiskali usta, da niso še sami preglasno režali.

"Šepeta ubogi Elev. Veliki Or, ko me več ne bo, poskrbi za Dangober. Bom, glasno obljubi Veliki Or. Vodi naš narod k napredku in blagostanju. Prisegam, priseže Veliki Or. Milečani, nekaj korakov oddaljeni, medtem verjetno spet malicajo, nikamor se jim namreč ne mudi, grozljivo razkrečeni čakajo. Ali pa je tudi njih pričel zanimati govor umirajočega, kdo bi vedel? Pokaži človekom in človekinjam pot v svetlejši jutri. Pokazal jim bom, zatuli Veliki Or, Milečani naperijo vanj orožje, nakar umirajoči Elev s skrajnimi močmi... Pa verjemi sonček, ni to tako enostavno, če se moraš oklepati nog in dvigovati trup kvišku, preko tebe pa leži mrtev Arijev, ki mora biti po definiciji eden od najvišjih in najmočnejših, Dangoberci takrat povsem obmolknejo," je šepetal Are, preko holomatriksa se je slišalo vse glasnejše krohotanje vojakov, "ne kakor ti, ki se norčujejo iz naše najpomembnejše igre. Skratka, Elev mora obrniti oči čisto na belo, da se res vidi, da sedaj končno namerava odnehati. In povsem tiho zahrope, hrop, hrop, hrop, za Dangober, za boljši jutri. Stegne dlan na levo, jo stisne... Kajti pazi, nihče po Veliki Vojni ni mogel ugotoviti, kako je pravzaprav izgledalo levičansko novo orožje. Nakar se zabliska, Milečani popadajo po tleh, Veliki Or, on je namreč imun na vsa orožja, dvigne kvišku, natančno pravokotno na mrtvega Ela, iztegnjeno levico in zatuli, zmagali smo, Dan Velike Zmage je prišel. Nobena žrtev ni bila zaman, razen milečanskih! Bratje in sestre, vodil vas bom v boljši jutri. Celo Milečane bom vodil! Naj nihče ne dvigne roke nad bratstvo in enotnost med nami, naj nihče ne rovari in se ne dotika bratstva med nami! Branili bomo Dangober, branili bomo bratstvo in enotnost kot zenico svojega očesa! Ne vem pravzaprav, zakaj konča svoj govor na tak banalen način, ampak kaj hočemo, Dangobercem se odtrga, ko ga vedno znova poslušajo. Še pred tem sledi, pri čemer Veliki Or vztrajno dviguje roki kvišku, naša himna, ki jo je ob priložnosti Velike Zmage prvi odpel Veliki Or, spomnil se jo je ravno v tistem trenutku."

Vojaki so skočili na noge in se ponosno zazrli predse. Are je slovesno zapel: "Naj se sliši pesem o svobodi, preko jezer, močvirij in gora, preko ravnice naj se sliši, na Dangoberju je svoboda doma! Oče Dangober, tvoji smo sinovi, oplodili bomo tvoje hčere, strti naši so okovi, vsak kot junak za Dangober naj umre!

Marija je brcala z nogama in tulila v njegova rebra. Komaj se je zresnil.

"Nakar sledi zelo slovesno, zborovsko in naj posebej poudarim, večglasno petje, v katerem sodelujejo tudi vsi ubiti junaki, vsi v boj za nov Dangober, življenje za Dangober, večno naj živi svoboda in Dangober! Milečani pa ne smejo peti zraven, nikakor ne, pojejo samo Veliki Or in štirinajst mrtvih!" 

Marija je cvilila, sedaj spet v njegove prsi, skrivala obraz, vojaki so zadovoljno posedli nazaj. Are se je odkašljal in s slovesnim, globokim glasom med Marijinim smejanjem nadaljeval: "Sledi še zaključni govor Velikega Orja. Se sprašujete, kaj je pognalo v boj mojih štirinajst mrtvih tovarišev, ubitih v cvetu mladosti, še preden so sploh zaživeli? Kaj je navdihnilo njihove mlade prsi, da so nastavili svoja srca nemilostnim izstrelkom? Vam povem kaj! Gnala jih je misel, da brez bratstva in enotnosti ni sreče med narodi Dangoberja! Sledi taktični premor, v katerem poslušalci vidno žalujejo, kar pokažejo z globokim vzdihovanjem." 

Vojaki so dejansko globoko, res globoko zavzdihnili. 

"Zatorej bratje in sestre, branili bomo vsak košček našega ozemlja, branili bomo vsak breg naših močvirij, naj bodo še tako usmrajena. Branili bomo vsak kamen, na katerem stojimo. Branili bomo vsako polje. Branili bomo Dangober. In branili ga bomo za vsako ceno! Bratje in sestre, svoboda in enakost vsem, položaji najbolj zaslužnim!

Vojaki so se na njegove besede odzvali z bučnim ploskanjem in vzklikanjem. 

"Na, kaj sem ti rekel, povsem se jim sname ob zaključnem govoru. Vedno znova." 

Marija je še komaj dihala od smeha. "Saj to ni res!"

"Sonček, umetnost nakladanja smo izpopolnili davno pred vami. Izpilili do najmanjše podrobnosti," je previdno razprl uniformo, se sklonil in jo poljubil na prepotena, pordela lica.

Kazalo knjige Dangober, Spopad pri Opozorilniku

Prvi del sage Dangober z naslovom Spopad pri Opozorilniku, ki je v knjižni izdaji izšel leta 2009, zajema naslednja poglavja, ki so razdeljena v tri knjige:

1. knjiga

Predgovor k adapški izdaji
Nepričakovano srečanje - 1. del poglavja, 2. del poglavja
Razporejanje
Spopad pri Opozorilniku - 1. odlomek iz poglavja, 2. odlomek iz poglavja
Opozorilnik
Uganka
Če se dejstva ne ujemajo s teorijo
Prevzem
Arejeva bolezen
Odpadniški Upravniki
Zavezateljeva novica
Častna beseda
Obisk
Tisti dan

2. knjiga

Flox/458
Velika družina
Rrrrrr
Slaščičarna
Trčki
Gumice
Družinski človek 
Metanje
Plačilo stave
Miti in legende
Nedelujoče vse
Rodbinske vezi
Arejeva pravljica

3. knjiga

Veliki Or - Velika Zmaga in Cenejši model (odlomka iz poglavja)
MiaR
Fob 310
Gospod Zese
Prvi pravi sorodnik
Sejeve karizmije
Domnevno uničeno orožje
Poker
Pogovor
Častni pretep
Rumena brisača

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information