Spopad pri Opozorilniku

Holomatriks, senatorji in starost (odlomek iz poglavja Obisk)

Egipt, del stenske poslikave"To, da je milečanski Senator, ne pomeni, da je Senator v Miletu... Milet se imenuje njegova... država, vi bi temu rekli država. Dangober je sestavljen iz devetih držav, ki so združene v Republiko. Nimamo devet vlad ampak samo eno, on zastopa svojo državo ali morda bolje, svoj narod v Senatu. Druga dva zastopata Serapinjo in Levitanijo. Senat je samo eden, za cel planet in vse kolonije."

"Ti senatorji... Je to kakor pri nas?"

"Približno tako. S tem da imajo v primerjavi z vašimi senatorji, poslanci, delegati ali kakorkoli jih že imenujete, več pooblastil in več odgovornosti."

"Če bi našim dali več pooblastil in odgovornosti, bi na koncu prišli do težkih problemov. Po cele dneve samo razpravljajo. Dobro so za to plačani, zelo dobro. Prav zadnjič, ko te ni bilo, sem poslušala razpravo po televiziji. Želodec se mi je obračal! Prepričani prepričujejo prepričane, delajo se pametne... Grozljivo, ti povem, cel dan, vmes sem si pogledala še film, so mleli, na koncu, ko bi morali odločati, so vlekli črto, da jim ni bilo potrebno glasovati. Kot da imajo kaj za razpravljati! Seratorji, ne pa senatorji, ti povem! Če samo pomislim, koliko zaslužijo za to! Včasih ne morem verjeti, čemu mi pravimo demokracija! Potem je pa še tako, da vsak sploh ne more priti zraven. Kje pa! Volimo jih na volitvah, pred volitvami hodijo naokoli in tulijo v megafone, ko so izvoljeni... Ni teorije, da prideš do njih in jim kaj poveš, razen, če nisi iz visoke družbe."


Are se je namuznil, Br je zaprla oči in globoko vzdihnila. Milečanski Senator se je pridružil Tuju pri člobotu, kjer sta se zazrla v njegov svetel trup, kar jima je krasno omogočalo, da sta opazovala holomatriks za svojim hrbtom. Sa ni imel kam, ulegel se je na trebuh in si grizel ustnice, da ni bušnil v smeh. Admiral je počasi odprl levo oko in si natačno ogledal nosečnico.

Ramzes IIMarija je zacingljala z nogama. "Nekajkrat sem se že vprašala, zakaj jih sploh imamo?! A veš, kaj so naredili?!" Are je odkimal. "Poslali so ljudi v vojno! Mirno so dvignili roke, jasno da so jih. Njihovi sinovi ne bodo umirali po jarkih... Tuji umirajo, že leta umirajo... Oni pa nič... Dvigujejo roke in zvišujejo proračun za vojsko. Naši fantje hodijo pobijat neke ljudi, ki jih... Dvakrat sem morala pogledat na zemljevid, da sem našla tisto zakotje, kjer umirajo na tuji zemlji... Prosim te, kdaj je bilo to naše? Nikoli, nikoli!" 

Marija se je močno vznemirjala. "Sem bila na protestih, a veš! Še tepli so nas! Mene sicer niso, sem stala zadaj, ampak navalili so s pendreki na uboge ljudi... Na ženske, na študente! Upajo si nas tepsti!" 

Nekajkrat je ogorčeno pihnila in še bolj ogročeno nadaljevala: "Samo za denar se jim gre, tem našim seratorjem... Umiramo zato, da bo neka multinacionalka zaščitila svoje interese, bogato zaslužila z vojno. Samo za to umiramo! Vse ostalo, posebej to, kar čvekajo naši senatorji, je navaden larifari!" Jezno je pihnila predse. "Seratorji," je spet jezno pihnila, "navadni seratorji!"

"Tudi pri nas je približno tako... Skratka," je rekel Are, ki mu je šlo že močno na smeh, "za razliko od vas imamo enoten Senat in imamo kolektivno vodstvo države... Kot da bi imeli več predsednikov države, ne samo enega. Tisti, ki v zrak moli skisano prekrito rit, on je Predsednik Sveta Kognitusov, Set'Rl. On je..."

"Predsednik predsednikov?"

"Ja... Pa ne samo to... Kognitusi so najpametnejši med nami. On je skratka najpametnejši med najpametnejšimi."

"Aja? Ne zgleda, veš," je zašepetala Marija.

"Nam se pa zdi... prav pameten," se je muzal Are. 

Kognitus je zaprl oči, vedel je, kaj bo sledilo.

"Že mogoče," se je Marija obrnila k soprogu in zašepetala, "ampak, če najprej vidiš njegovo..."

"Rit?", je dodal Are besedo, ki je sama nikakor ni mogla izgovoriti.

"Ja, no... Če ga vidiš najprej v... tja torej," Marija je močno zardela, "potlej, a veš... Kako bi ti rekla? Ne zgleda ravno nobena... Tisti del telesa," je spet zardela, "pametna. Tudi njegova tista ne." 

Ditka je globoko, res globoko zajela sapo. In se hudo potrudila, da ni planila v krohot. Br je grizla oporišča, Kognitusov obraz je bil vijoličen. Admiral je široko odprtih ust opazoval nosečnico.

Marija se je trudila, da ne bi Kognitusa gledala v zadnjico, četudi je bila ta zakrita, spet se je obrnila k Areju in šepnila: "In kaj dela ta... Kaj je že... Ta, s to? S tisto? S tisto svojo..."

"Z ritjo povsem iste stvari, kot mi ostali, sonček. Drugače po cel dan misli. Kognitusi preverjajo odločitve ostalih. Oni so... misleci. Premišljujejo o tem, kaj sprejme Senat, premišljujejo o tem, kaj delajo Nadzorniki, Kreatorji, kaj delajo Komisarji... Cel dan Kognitusi samo premišljujejo."

"Modrec nad modreci je gospod? Čakaj malo, drugi ne premišljujete? On to namesto vas ali kaj?" 

Br je javkala v oporišče, Aeg se je sklonil globoko pod celilnik in globoko zadihal. 

"Seveda premišljujemo. Samo Kognitusi potem pretehtajo odločitve drugih."

"Potem nimate..?" Marija je napeto premišljevala. "Ta sistem potem ni demokracija... Ali se tudi preglasujete?"

"Vztrajno se preglasujemo... Tisti tam, milečanski Senator, je vztrajno preglasovan. Mi se preglasujemo v kognitokraciji, vladavini uma. Demokracijo smo že opustili."

"Preglasujete? Ker tale... No, tisti tamle... Kaj je že? Ja, predsednik predsednikov, modrec nad modreci meni, da njegove odločitve niso pametne? Če je on za to tam, da misli?... Potem ga mora preglasovati, če je oni tam?... Če ni mislil pametno? Ali kaj?"

Are se je glasno zasmejal: "Milečan ni nič bolj nespameten ali pameten kakor Serapinec ali Levičan. Ker je Milečan, je preglasovan."

"To pa ni lepo," je užaljeno našobila ustnice. "A jih?... Te?... Saj veš, koga mislim, tudi tepete? Kakor tepejo tiste... drugačne... pri nas?" 

Dema je prezirljivo pihnila. Admiral je povsem šokiran strmel predse. Kaj si ta adapška smrklja dovoli! Žali Predsednika Sveta Kognitusov! Senatorje! Vse po vrsti! In še vesti se moramo kot bebci! Čakaj ti smrklja, samo čakaj! Uf, zakaj sem ukazal, da je ne bomo ogovarjali?!

"Včasih beseda bolj boli, kakor udarec, sonček," je nežno odgovoril Are. "Ni potrebno človeka pretepsti, da mu poveš, da je manj vreden od tebe. Četudi niso nič manj vredni od nas, Milečani... Ti bom drugič razložil."

Marija se ni več ukvarjala z Milečani, spet je šarila po senzorjih, s svojim početjem je bila več kot zadovoljna, četudi so se matrike divje krčile in utripale. 

"Greš na sprehod po MiaRju?"

"Kako?"

"Če ne boš šarila z rokama po senzorjih, te bom vzdignil in zdelo se ti bo, kot da hodiva."

"Joj, dajva!", se je takoj navdušila. 

Are je vstal, res se ji je zdelo, kot bi hodila po rdeči puščavi okoli razkištanih vesoljskih ladij.

"Nekako me gospe in gospodje vseeno vidijo... Ne vem, kako," se je zmedla.

"Gledajo v tla, kamor so si namestili holomatriks."

"Oh, kako domiselno," se je na začudenje vojakov odzvala nosečnica, se odmaknila od Areja in zagledala v svoje naročje. "Poglej, res se vse vidi! Ojej, saj to se vse skupaj premika!"

"Aha, kamorkoli obrneš glavo, vidiš vse." 

"Dobro se drži," je prikimaval Lot v celilnici in spremljal Areja na holomatriksu. Njen glas se je spet zasmejal. Kaj mi hočeš povedati, draga, ji je šepnil v svojih mislih. Boljša je, kot si misliš, se je zasmejal Njen glas. No, Mat, slaba že ne more biti, če sesuje Arčka s kolenom med noge, se mu je smejalo. Si videl, kako mu je flenčala lase? Kot bi jo jaz osebno naučila, se je smejal Njen glas. In Lot se je moral izdatno potrditi, da se ni glasno zakrohotal.

"Ne ve, kaj je to holomatriks, pa jo poglej, kako je pogumna," je občudujoče prikimala Br. 

"Ampak kaj je to... z očmi?" Aeg je iskal svetlečo površino, končno si je izbral člobota, podrgnil po njem in se ogledoval. "Nisem zijal v njo. Prisežem, da nisem!"

"Jaz tudi ne," se je pridušal Sa, vstal s tal in se začudeno še on ogledoval v člobotu.

Lotko, ugiba ali ve, sem te vprašal, je zahteval Sa odgovor. Po moje ne ve, je obema odgovoril Lot. Očitno ve, se je Aeg še vedno ukvarjal z ogledovanjem samega sebe. Ne, ne ve, je bil odločen Lot. In ravno nas tri je označila kot čudaško gledajoče? Res si me prepričal, je bil nejevoljen Aeg. Ne ve, je pribil Lot. Potlej je res, kajne Lotko, Rajeva je. Lot je sedel, ni želel odgovoriti Saju.

"Je pa... prav posrečena," se je zahihitala Ditka. Ne smem zaspati, vprašati moram Lota, je možno..? Je sploh možno, da bi bila..?

Egipt, relief"Menda... Kaj dela tale... s... tistim delom telesa," jo je oponašal Kognitus. 

Ditka se je še glasneje zasmejala, njen zvonki smeh je okužil vse v celilnici.

"Brcica, dragica... Daj povej čisto iskreno, res čudaško zijam?"

"Včasih že," je med smehom odgovorila Kreatorka.

"Ti si čudaški že odkar smo tukaj," je odpiral in zapiral oči Sa. "Ampak kaj imam jaz pri tem? Zakaj jaz zijam čudaško? Mogoče, kaj pa vem, ima odpor do... seratorjev? Ne morem verjeti... Serator," je bušnil v smeh.

"Hajček je ni nič motil," se je zamislil Kognitus. Ni mogoče, da ve. Ne, ni mogoče! Napolnil ga je nedoločen občutek, ni vedel, ga je strah, je samo zgrožen, nemogoče da ve, je butalo v njem. Are ji vendar ne bi povedal česa takega ali pač? Ne, ni ji povedal, ne sme... Ali pač? In če ji ni, kako ve? Kako ve in to preko holomatriksa, prekleto?!

"Prav lepo je povedala. Sem bil prav ganjen," se je gladil po prsih milečanski Senator. "Adapkinja pa... razume."

Admiral je široko zazijal, Are je pravkar poljubil soprogo pred vsemi. Javno! Saj to ni res, skisan je do onemoglosti!

"Myr'S'Or, tako je tvoje ime med Dangoberci, spoštovana soproga, edina si, ki me je kdaj imela." Are je nežno poljubil Marijo še na lase. "In to priznavam pred vsemi." 

Vojaki so stegovali vratove, da bi ju bolje videli. Tudi sami niso nikoli videli, da bi se geneatos najvišjega ranga, kar je Are bil, javno razčustvoval. To si je bilo pač vredno ogledati osebno, brez sklanjanja glav k tlom. 

"Aresor," ga je cmoknila na lice, "po moje vseeno ni vse tako, kot ti hočeš, da bi verjela, da je."

"A daj, da ni?" Are je skupaj z njo sedel na kup ostankov. "Recimo kaj ni tako, kot je videti?"

"Gospa tam notri ni tvoja mama."

"Zanesljivo je."

"Te je rodila?", je zvito vprašala.

"Ne, Dangoberke več ne rojevajo. Imamo naprave, vrodilnike, preko njih se razmnožujemo."

"Že mogoče, ampak gospa ni tvoja mama."

"Čakaj ti, smrklja adapška!", je izbruhnila Dema.

"Zakaj misliš, da ni moja mama?"

"Ker si ti starejši od nje."

"Nisem. Samo izgledam starejši." Are je pomignil skupini pilotov in pilotk, ki so dvignili glave in pristopili k njima. "Natančno si jih oglej. Vsi moški..."

"Kdo?", se je zmedel najbližji pilot.

"Človeki so moški, človekinje so ženske, človeči so ljudje."

"Zakaj to?"

"Tako je pač pri adapih, Gew. Bi prosim utihnil, da ji razložim?"

"Zanimalo me je samo, zakaj sem moški."

"A niste moški, gospod?", ga je plaho vprašala in si z obema rokama pokrila pordela lica.

"Do tega trenutka nisem vedel, da sem. Očitno sem. Posveti se meni, prosim," ji je strogo naročil. "Poglej mene. Poglej sedaj njo," je stegnil roko za hrbet in k sebi povlekel pilotko. "Kaj opaziš?"

"Gospa je mlajša od vas, gospod."

"Nismo samo moški, tudi gospod smo? Jaz sam sem mi? In Hay so ženska in gospa hkrati?" Are je stisnil ustnice in mu prikimal. "V redu, ampak gospa Hay je starejša od mene." Pilot je pokazal za svoj hrbet. "Poglej ženske in moške, vsi bomo dvignili glave in si nas oglej. Vse gospa ženske izgledajo mlajše od gospod moških." Ritensko se je umikal nazaj, piloti so se drug za drugim zazrli vanjo, njihovi obrazi so drseli pred njo v holomatriksu.

"Joj, čisto res. Oh," je izdavila. "Oh!" Spet so njene roke pokrile obraz, še nekajkrat je presenečeno zaohljala, ob čemer je Admiral nejeverno siknil skozi nosnici. Nakar je še ogorčeno zapiskal, kajti ranjenci so razneženi zaohljali še sami.

"Aha," je Are prislonil svojo glavo k njeni. "Dema, moja mati, je starejša od mene. Kar precej starejša od mene. Samo izgleda mlajša, vsi mi izgledamo mlajši, kot smo v resnici. Človekinje izgledajo kakor študentke, človeki smo po izgledu starejši. Da smo bolj možati namreč."

"Če je ona starejša od tebe..." Marija se je ustavila sredi stavka in se ugriznila v spodnjo ustnico.

"Eno je izgled, drugo je dejanska starost. Najstarejši med nami je Kognitus Set'Rl, nato Admiral, moj oče, za njim Dema'L'Or, moja mati. Enako stara, mlajša sicer od prej naštetih, sta Aeg-An-El in Lot-An-El. Mlajša od njiju sta Sa'Rl in milečanski Senator. Potem sem jaz, potlej, če se ne motim, Br-Ta, to je ranjena Kreatorka, nato ranjeni Nadzorniki, vsi trije, in Ditka. Tû'P-An je najmlajši. Drugi Poveljujoči je starejši od njega."

"In koliko je to? Koliko si ti recimo star?", ga je oklevajoče vprašala. 

Vojaki so se povsem zmedli, takega vprašanja niso pričakovali, hitro so spet povesili glave in jo natančno opazovali v talnem holomatriksu.

"Starejši sem od tebe... Precej starejši," je še bolj oklevajoče odgovoril Are. 

Dema je jezno prhnila predse.

"Koliko?"

"Sonček, precej starejši. Upam, da te to ne moti."

"Ne," je rekla in si ponovno grizla spodnjo ustnico. Odkimala je, pocincala z desno nogo in zavrtela gleženj. "Koliko starejši?"

"Koliko bi rekla, da sem star?"

Pozorno je pogledala njegov obraz. S prsti desne roke ga je nežno pobožala po licu. "Kaj pa vem... Štirideset?" Premišljevala je. "Pa nisi v resnici... Mlajši si... Izgledaš kot bi imel kakih trideset let."

Odkimal je. "Mnogo več, Marija... Dangoberci živimo dlje, kakor adapi."

"Petdeset?"

"Starejši sem... Bistveno starejši." Pozorno jo je opazoval, bila je vse bolj utrujena. Zaspano je mežikala in se trudila ostati budna. 

"In potlej, koliko si star?", ga je zehaje vprašala.

"Marija, vsi smo bistveno starejši od tebe. Vsakdo tukaj, od vojaka do tistih v celilnici, ki so eni od najstarejših Dangobercev."

"Sto let?"

"Khmmm... Še starejši sem."

Marija se je živčno zasmejala. "Tisoč?"

"Hja, no," je bil previden Are.

"To ti mene hecaš! Nihče ne more biti star tisoč let!"

"Tristo sedeminpetdeset..."

"No, vidiš," se je pomirila.

"... tristo enaindvajset... Poslušaj Marija, od tebe sem starejši tristo sedeminpetdeset... tisoč ... tristo enaindvajset let." 

Nagnila je glavo nazaj in se zasmejala z zvonkim smehom, ki je redno odmeval v glavi Prvega Kreatorja. 

Kognitus se je zdrznil. Kako je to mogoče, je premišljeval. Prekleto! Osuplo je pogledal Nadzornico v holomatriksu. Ne more biti res! Ne, to ne more biti res! Ditka je strmela v tla in si živčno grizla ustnice.

"Smešno ampak resnično," je raznežen ob pogledu na smejočo soprogo nadvse nežno odgovoril Are. 

Skisan je, kar topi se ob njej, je ugotovil Admiral. Te bom že spravil v red, boš že videl, si je obljubljal.

"Ti me hecaš! Kje boš toliko star?" Marija se je veselo hahljala, ni bila več zaspana. "Dobro, imate tole stvar... Kaj je že? Tole vašo televizijo... Holo... Nekaj... Tistole... Da frčite po vesolju... Da si kažete nage tiste... Saj veš," pri tem se je še posebej veselo zahihitala in zardela. "Da najpametnejši med najpametnejšimi kaže... tisto," se je spet izjemno veselo zahihitala in skrila svoj pordeli obraz za dlani. "Ampak Arček! Tole z leti je pa že preveč!"

Nasmehnil se je. "Čisto zares, sonček. No, saj boš že videla. Kot bi rekel Lotko, prvi eron, po vaše tisočletje, je težko, potlej se navadiš."

Marija se je še naprej veselo hihetala: "In ti si... Kaj že..? Znanstvenik? Prvi celo? Ojej, prvi znanstvenik?"

"Aha... Prvi Nadzornik... Nadzorniki so pri nas... Znanstveniki, ki se ukvarjajo s tehničnimi vedami. Tudi Vrhovni Kreator sem. Nosilec tristo enainosemdesetih pomembnih dangoberških odlikovanj s področja znanosti, bi vi rekli temu, s katero se ukvarjam... Pa še nekaj manj pomembnih imam, športnih recimo... In še nekaj bolj pomembnih, denimo odlikovanja za posebne zasluge in temu podobne stvari... Imaš srečo, veš, da si noseča. Drugače bi ob zavezi morala našteti vseh tristo enainosemdesetih pomembnih dangoberških odlikovanj s področja znanosti. In druge tudi! Čisto vse, ti povem. Tako sem te milostno oprostil naštevanja vseh mojih časti, nazivov, položajev... Res, sonček!"

"Tristo enainosemdeset," Marija se je razigrano smejala, "ojoj, potlej si zelo pomemben." Stisnila se je k njemu in se še naprej navdušeno smejala. 

Vojaki so nagnili glave na levo, odprli usta in šokirano strmeli vanjo. Holomatriksa znova niso več potrebovali. Vsi od prvega do zadnjega so vedeli, kdo je Are'S'Or, edina izjema je bila več kot očitno njegova lastna soproga.

Areju so se usta razlezla v nasmeh. Pogledal jo je, njen smeh je bil nalezljiv. "Ne boš verjela, ampak sem res. Če bi ti vedela, koliko Dangoberk se je metalo za mano. Še moja mama jih je vodila k meni, res so bile zainteresirane zame." Marija se je zahahljala in pobrcala z nogama. Areju se je smejalo kar samo od sebe. "Pa reci," ji je nežno šepnil, "če nisem odlična partija. Toliko nazivov in odlikovanj, pa še toliko me je skupaj, da te nosim naokoli." 

Misel, da se Marija sploh ne zaveda, kako pomembni so njegovi nazivi in časti in odlikovanja, je bila zanj vse bolj smešna. Dangoberke so v njem videle dobro priložnost, Marija je v njem videla... Are'S'Orja... Samo Areja pravzaprav... Kdo so Orji, o tem se ji niti sanjalo ni. Jaz brez vsega... Končno, je pomislil, končno nekdo vidi mene.

"Prefrčal si celo vesolje... Frrrr," je rekla, se nagajivo zasmejala in soproga nežno pobožala po licu.

"To ravno ne. Galaksijo pa zanesljivo vso."

"Daj no," se je glasno zasmejala, njen smeh je odmeval po holomatriksu, "če so se tiste tvoje... Kaj so že?"

"Dangoberke."

"Ja, če so se one tako metale za teboj, Arček, kolikokrat si bil pa potem že poročen?", je zvito vprašala in se mu nedolžno hahljala v obraz.

"Zavezal sem se samo enkrat, Marija." Resno jo je pogledal v oči. "Sedaj, s tabo. Prej nikoli."

"In koliko otrok imaš. Od prej?", se je zresnila in ga gledala naravnost v oči. 

"Nobenega. Najin bo prvi."

"In prej nisi? Daj no daj..." Marija se je spet veselo zasmejala.. "V vseh teh tristo tisoč..." Zvila je roko podse in ga dregnila naravnost v rebra. 

"Žgečkaš me... Nehaj me žgečkati... Tristo sedeminpetdeset tisoč tristo šestinštirideset let sem star," je odgovoril Are, ki mu je šlo vse bolj na smeh. Njena roka ga je spet nagajivo dregnila v rebra. "Pri Dangobercih... To ni tako kot pri adapih, Marija... Mi, a veš... Kako bi ti povedal? Mogoče bolje, da sem tiho... Ej, če me ne nehaš žgečkati... Marija, no... Stresel te bom po tleh..." Ujel je njeno dlan in si jo nežno pritisnil na svojo brado. "V glavnem, pri nas gredo ene stvari drugače, kakor pri vas." 

Egipt, šahZazrl se je v smejočo soprogo, ni se več mogel držati resno: "Če te pa zanima..." Bušnil je smeh, komaj se je še nadaljeval. "Zanima te, kajneda? Saj vem. Ja, priznam, spal sem pred tabo z drugimi. Z Dangoberkami in z adapkinjami. Ampak ti ne bi bila ti, če ne bi vprašala okoli ovinka. Pa kako si lahko tako... spodobna, da ne moreš naravnost vprašati... Neverjetno! Kot da bi se pogovarjala, sem kdaj v življenju kradel, ne pa ali sem kdaj v življenju... seksal." Marija je pordela in si z dlanmi pokrila oči, vseeno se je veselo hahljala. "Nerodno ti je," Are se je zasmejal. "Tako si spodobna, da ne moreš reči niti rit. Saj ne morem verjeti... Reci, no... Rit..."

"Ne, no," je med smehom šepnila. Njena lica so še temneje pordela. 

Are se ni več mogel zresniti: "Celo znan sem bil po tem, bi vi rekli, bil sem veliki ljubimec. Tisti vaš Novohišar pojma nima, ti povem da ne. Dangoberke so cenile čas, ki so ga prebile... z mano."

Marija je brcala z nogama med smehom. Lot se je znova ugriznil v ustnico. Brca z nogama, ko se smeje, je pomislil. Kakor on, ko je bil še otrok, mu je šepetal materin glas. Lota je znova močno zabolelo v prsih. Tako se je smejal, si je rekel, dokler je bil še moj brat... Dokler je v meni videl.... Dokler me je imel rad... Bolečina je neizprosno zasekala po njem. Komaj je še dihal.

"Daj no Arček... Saj sploh nisi tak!" 

"Kakšen pa sem?", jo je nežno vprašal. 

Marija se je ugriznila v spodnjo ustnico, posmrkala, pogledala v soproga in spet bušnila v smeh. "Ti si en tak lušten visok štorček!" Še močneje je pobrcala z nogama in se smejala. 

"Saj si videla, kako sem spreten. Popravil sem ti kolo. Pravi znanstvenik, pa reci, če ni res." 

Holomatriks je divje zažarel v zgornjem levem kotu, Dangoberci so iskali prevod za besedo kolo, kajti vsem je bilo jasno, da gre za nekakšno adapško pripravo. 

Marija tega ni opazila, smejala se je, med smehom lovila sapo, potlej pa komaj še uspela reči: "Televizije nisi znal popraviti."

"Čisto zares, Marija... Poglej jo, no... Tole te res zabava," se je zasmejal Are. "Kako naj popravim televizijo? Tisto čudo, za katerega je sploh čudno, da deluje? A sem šel in kupil novo? Poglej jo, no." Smejal se je skupaj z njo, jo božal po trebuhu in se hahljal. "A veš, Marija, česa sem si vedno želel?" Hihihi, hahahahaha, se je zvijala in si brisala solzne oči. "Vedno sem si želel, da bi me nekdo imel rad... Zaradi mene samega... Ne zaradi nazivov in vsega, kar to prinese s sabo... Ne, ker sem Orjev in Arijev. Potem se mi želja takole nenavadno izpolni." Nagnil se je in jo poljubil na lice. "In pri tem celo uživam," je zadovoljno ugotovil. 

Marija se je še vedno hahljala. Are je potipal po senzorjih holomatriksa, za njeno glavo je bušnil stolp znakov. Nasmehnil se je, smeh ji je dobro del. Odločil se je, da jo bo še malo zabaval. "Lahko pa ti, kadarkoli hočeš, pokažem, kako sem osvajal Dangoberke." Marija je zacvilila. "Pojma nimaš, kako znam plesati." Naslonil je svojo glavo ob njeno. "Lotko in jaz sva bila najboljša," ji je rekel med smehom. "Znava midva migati z boki... Skakale so po nama... Res, no."

"Po njemu!", je zatulila sredi smeha. "To bi res rada videla, da vidva plešeta. Kje bosta vidva plesala? Takole visoka, kot dva hloda... On pa sploh! Tako je ves čas resen."

Admiral je zgolj široko odprl usta, Kognitus je užaljeno smrkal, Aeg se je krohotal v celilnik. 

Are je vsled navala krohotanja skoraj izpustil Marijo iz rok, zasmrkal je in si kar v njeno ramo obrisal solzne oči. "Marija," je komajda izdavil, "Lot slovi kot eden izmed najbolj elegantnih Dangobercev."

"Verjetno," je med hahljanjem izjavila, "to ni posebej težko. Če pogledaš onega, ki je kazal tisto, tudi ni tako težko biti pameten." 

In to je bil natanko tisti trenutek, ko je Kognitus ogorčeno kriknil, Are pa med krohotom izginil s holomariksa skupaj z nosečnico. 

Admiral je besno prhal predse, Dema ga je nežno pobožala po licu in mu šepnila: "Res moram na Adapijo, Ba! Drugače ti bo odora razpadla od sramu!" Nagnila se je nad celokomoro: "Še spodbuja jo k temu nedostojnemu vedenju, skisan je... Ampak pomembno je, da je živ! Še je upanje!" 

In Admiral se je, le kako se ne bi, strinjal z njo. 

Kazalo knjige Dangober, Spopad pri Opozorilniku

Prvi del sage Dangober z naslovom Spopad pri Opozorilniku, ki je v knjižni izdaji izšel leta 2009, zajema naslednja poglavja, ki so razdeljena v tri knjige:

1. knjiga

Predgovor k adapški izdaji
Nepričakovano srečanje - 1. del poglavja, 2. del poglavja
Razporejanje
Spopad pri Opozorilniku - 1. odlomek iz poglavja, 2. odlomek iz poglavja
Opozorilnik
Uganka
Če se dejstva ne ujemajo s teorijo
Prevzem
Arejeva bolezen
Odpadniški Upravniki
Zavezateljeva novica
Častna beseda
Obisk
Tisti dan

2. knjiga

Flox/458
Velika družina
Rrrrrr
Slaščičarna
Trčki
Gumice
Družinski človek 
Metanje
Plačilo stave
Miti in legende
Nedelujoče vse
Rodbinske vezi
Arejeva pravljica

3. knjiga

Veliki Or - Velika Zmaga in Cenejši model (odlomka iz poglavja)
MiaR
Fob 310
Gospod Zese
Prvi pravi sorodnik
Sejeve karizmije
Domnevno uničeno orožje
Poker
Pogovor
Častni pretep
Rumena brisača

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information