Spopad pri Opozorilniku

Gumice (odlomek iz poglavja)

Del mozaika iz antične Grčije"Holomatriks stalno uporabljam, sama si opazila..." Previdno je preprijel njene prste in jih stegnil navzgor. "Holomatrika ima ozek sivkast rob. Ta zaznamuje robove posameznih matrik." 

Presenečena je bila, dejansko, če je natančno pogledala, je videla tanke, komaj vidne sive robove. 

"S holomatriksom varam svojo okolico, v Mirendolu sem starejši, kakor izgledam, hkrati ko me ti direktno pogledaš, vidiš mlajšega človeka. Katera podoba je prava, kaj?" Zardela je. "Ne lažem ti, nikoli več ti ne bom. In hkrati vem, brez umišljanja, da... Ti nimaš čustvenega odnosa do zaveze, naša zaveza ni tako sijajna kakor adapška poroka. Izmenjala sva si dva stavka in poleg nekaj stavkov z Lotove strani je bilo to vse. Jasno ti je, da s teboj ni vse v redu, nisi neumna..."


"Saj..."

"Ja, saj..." Are se je cinično nasmehnil. "Kdo sem torej jaz? Kdaj lažem in kdaj ne lažem? Kdaj sem jaz res jaz?"

"Ne vem," mu je iskreno odgovorila.

"Naj te presenetim, sonček," se je nagnil k njej, "včasih še sam ne vem, kdo sem."

"Saj..."

"Ja, saj... Skratka, slej ko prej boš lahko hodila, otroka ne boš želela pustiti meni, torej potrebuješ dober avto za pobeg." Žalostno se ji je nasmehnil: "Slavko zares obstaja ali smo si ga sami izmislili? Morda zato, da te lažje prevaramo, te osamimo, odpeljemo proč od drugih ljudi? Po eni strani se skrivamo, po drugi Slavko očitno ve, kdo smo. Je to logično?"

"Prosim te!", mu je ogorčeno odgovorila, četudi je vedela, da ima prav. Res je že nekajkrat pomislila, kako bi čimprej odšla, vendar pa... Vse, kar je videla, jo je silno zanimalo. In hkrati strašilo, posebej ta slaščičarjeva zgodba. In še Chaterine, res bi bilo pametno čimprej oditi, da me ne najde nikoli več. Toda kako in kam?

"Če boš hotela oditi, odidi z varnim prevoznim sredstvom. Ne bom te zadrževal."

"Ne boš?"

Odkimal ji je. "Sam sem kriv, da mi ne zaupaš."

"Saj ti."
Pozejdon, mozaik
"Mi res?" Žalostno jo je pogledal. "Laganje, posebej dolgotrajno in vztrajno, je nadvse čvrst razlog za prekinitev zveze. Ob meni vztrajaš samo zaradi otroka. Bolje tak oče kakor nikakršen." Marija je temno zardela. "Potrudil se bom, res se bom potrudil... Toda... Če sem pošten, sam ne vem, kako bi... Če bi meni kdo..."

"Tudi jaz..." Zardela je in skušala povedati, kar jo je težilo. 

Odkimal ji je. "Poznaš te ljudi?", ji je s prstom pokazal v holomatriks na vojake, ki spet niso nič delali, namesto tega so se natančno posvečali njunemu pogovoru. "Nisi dolžna pred njimi razlagati ničesar o sebi. Sam sem Dangoberec, meni je itak vseeno in kaj slišijo in kaj si mislijo o meni. Imam toliko časti in nazivov, da si lahko privoščim, karkoli si hočem."

"In si tudi privoščiš," mu je posmehljivo zabrusil Admiral.

"In še si bom," mu je porogljivo odgovoril Are. Stresel je z lasmi in se spet posvetil Mariji. "Drugič, iz službe so te verjetno vrgli."

"Ojej, moja služba!" Prebledela je, v trenutku jo je prebil mrzel pot.

"Pusti službo... Ni ne prva in ne zadnja... Poslušaj me, no... Dvojčka sta odprla tvoj nabiralnik, pošto ti bosta prinesla, računi so plačani."

"Are... Ne moreta kar plačati računov, vendar!"

"V službo," je nadaljeval Are, "sta odnesla potrdilo o nosečnosti in vlogo za odobritev porodniškega dopusta. Ki bo, v to ne dvomim, zavrnjena." Pihnil je predse. "Ampak, nič se ne vznemirjaj, bova šla pogledat, kaj se dogaja. Velja?"

Marija je prikimala, Are ji je z robčkom hitro obrisal prepoteno čelo. Njeni roki sta postali ledeno mrzli. 

"Delati ne moreš. Tudi če bi hotela, ne smeš vstajati. Zaradi sebe in otroka ne smeš!" Marija je skoraj zajokala, v kombiju so vsi utihnili in zrli predse. "Ko rodiš in si opomoreš, se sama odloči, kje in kako boš živela. Za začetek bodiva tu. Kakorkoli se boš kasneje, ko si opomoreš, odločila, se bom strinjal s tabo. Velja?" Marijine ustnice so drhtele, borila se je s solzami. "Marija, gre samo za denar. Ta zame ni bil nikoli problem. Nisem ga zaslužil s prevarami ali krajo, zaslužil sem ga s svojim znanjem. In med Dangoberci in tu. Prej smo delali svetlico, vi temu pravite zlato, v zadnjem času služimo tudi drugače..." 

Nežno jo je božal in počakal, da se je pomirila. "Kot si najverjetneje opazila, odstopamo od adapov, pa se temu nihče pretirano ne čudi. Slavko je lepo rekel, visoki, močni in zelenooki. Jemo z rokami, ne s priborom. Spimo vsake štiri dni, ker dan na Dangoberju traja štiri adapške dni. Vse te naše navade in lastnosti skrivamo za denarjem. Kot običajni adapi bi hitro komu padli v oči, kot bogataši lahko živimo po svoje. Kje si še videla, da kdo poje sredi restavracije ribo s kostmi, kaj? Velike hiše imamo, ker moramo imeti prostor za avtoere. Kam naj jih drugače damo? Na strehah so." Marija je prikimala. "Skratka, nismo bogati zaradi tega, ker bi razmetavali denar in se hvalisali pred drugimi, iz čiste potrebe smo taki."

"In kaj ste naredili za Mirendol," je šepnila.

"Sonček, zelo me mika, da bi vztrajal v vlogi plemenitega bogataša. Resnica je povsem drugačna. Poskrbeli smo za lastne riti. Na tem področju, prav tu, kjer živi Hat, smo večinoma živeli po tistem, ko smo bili izgnani. Tukaj radi živimo, nekako so nam ti hribi prirasli k srcu. Tukaj smo preživeli, boš vse izvedela, slej ko prej, kako... Tukaj je naš dom, v to samoto smo se umaknili. Dolgo smo živeli povsem sami, po eronih so se spet pričeli naseljevati adapi. In smo živeli z njimi. Najbolj varni smo bili prav z njimi. Skrili smo se med njih. Vedno znova. Življenje za življenjem. S holomatriksom se postaramo, adapi nas vidijo starejše kot smo, potlej kot lastni dediči ali kupci lastnih posestev počasi pridemo nazaj. Najraje smo prav tu, prav v tem zakotju." 

Are je zavzdihnil. "Pred vojno smo se umaknili proč in prišli po vojni pogledat, kaj je ostalo. Ne mešamo se v adapški razvoj, niti v njihove vojne, če ni res nujno. Naleteli smo na obupane, izčrpane ljudi in smo jim pomagali. Vidiš, če nič ne daš, nič ne dobiš." Spet je poljubil Marijo. "Tako imamo kraj, kamor radi prihajamo. Dobro hrano, iskrene prijatelje... No, sedaj prihajajo še naši dragi sonarodnjaki, pa nič ne maraj, ne bo hudega."

"Ti tudi veš..? Kar je rekel gospod Slavko? Tisti, ki je pokazal svoj obraz?"

"Zelo znana oseba, vsi ga poznamo, ti bom drugič razložil. Moja mati se je pridružila gledalcem, ravno bistveni del je izpustila in nekako ji ne želim dati povoda za prepir." Pogledal je v holomatriks, rahlo zardel in jezno zmajal z glavo. "Moja mati ima povsem drugačne opravke, zelo drugačne. Niso povezani s slišanim v slaščičarni, niti najmanj."

Aleksander Veliki, mozaik"Jojmene, jojmene! Je ta človek nevaren?"

"Razkril se je, da bi lahko adapi povedali, kdo nas išče, kdo prihaja. Ne skrbi no, ni prvič..."

"Ni prvič kaj?", je strogo vprašal Admiral.

"Dotični ni ne prvič v stiku z adapi in ni prvič, da se izživlja nad adapi. In sedaj utihni že enkrat, pogovarjam se s svojo soprogo... Sonček," jo je nežno božal po licih, "ti je Mirendol všeč?"

"Zelo. Kako ste pomagali ljudem!"

"Z veseljem. Ljudem v stiski je treba pomagati. Poglej na vse skupaj nekoliko drugače. Kako naj skrijem svoje lastnosti, odstopanja od povprečja, če ne z denarjem? Bogataši si pač privoščijo marsikaj. Recimo odrečem se bogastva in živim po dangoberško. Vsa ta tisočletja bi živel popolnoma skrit, odrezan od ljudi." Marija je boječe stegnila roko in ga rahlo pobožala. "Kaj misliš, kaj bi bilo, če bi ljudje zvedeli, da nismo s tega planeta? Kaj naj naredimo, daj mi povej? Naj jih pokorimo s svojo tehnologijo, da nas ne bi ogrožali? Ali recimo, pojdimo se igrat bogove, da nam bodo pokorni? Ali bodimo razsvetljeni vladarji, pa jim dopovedujemo, kako naj bi živeli?" 

"Slaščičar očitno že ve," ga je cinično prekinil Kognitus.

"Morda sam, skisan kot si, nisi opazil, da predstavlja resno grožnjo," je mrko dodal Admiral.

"Slavko je v prvi vrsti naš prijatelj."

"Zaupam mu," je dodal Del mozaika iz antične Grčije.

"Kar tako, General?"

"Ne kar tako, po tehtnem premisleku, Admiral."

"Kaj res, General?"

"Čisto res, Admiral. Zaupam mu in Slavku ne bomo brisali spomina. Niti ga kakorkoli drugače ogrozili."

"Tako, General Oån'Iji?"

"Natanko tako, Admiral Ba'L'Or."

"Moram podpreti spoštovanega in cenjenega kolega, navsezadnje če slaščičarju zaupa sam Prvi Nadzornik, ni razloga za preplah," je vpadel Ay-Ron.

"Boste vi kasneje, kje sva ostala? Poslušaj, Marija, diktatura ima različne obraze, ampak samo en namen. Pokoriti drugega in mu vladati. Lahko bi tudi tako, nič ne rečem. Slej ko prej bi se naša vladavina sprevrgla v diktaturo, naj bo ta še tako udobna in prijetna ljudem. Ne gre to tako, res ne." Are je spet pobožal Marijo in počasi lezel k njej. "Zaradi denarja se nič ne vznemirjaj. Najina prva in edina skrb je, kako spraviti zdravega otroka na svet. Vse ostalo je... nepomembno... Služba, kaj kdo reče, kaj bodo čvekali okoli... Vse to je povsem nepomembno!" 

Marija mu je plaho prikimala. 

"Ko ozdraviš, pojdi delat. Ne bom ti branil, niti najmanj. Če hočeš imeti svoj denar, ga zasluži. Če me ne maraš več... Potelj... Dokler si pa taka, ni govora... Navsezadnje sem sam naredil tega otroka. In pošteno je, da poskrbim za vaju. Se ti ne zdi?" Marija je molčala. "Nikoli te nisem kupoval, Marija," je nežno šepnil. "Ko sem te spoznal, si imela službo. Je tako?" Marija je molčala. "In si si sama našla drugo. Je tako?" Marija je še vedno molčala. "Živela sva v tvojem stanovanju..."

"To se ti je zdelo... smešno."

"Niti najmanj. Dangoberške stanokomore so manjše od tvojega stanovanja. Mi, Nadzorniki in Kreatorji, imamo sicer večje, drugače so manjše. Tvoje stanovanje se mi niti najmanj ni zdelo smešno. Sploh pa... Jaz sem lastnik skoraj cele ulice."

"Kaj?", je široko odprla oči.

"Ma ja, ko sem te spoznal, sem te spremil domov... Stal sem na cesti pod tvojim oknom kot kak najstnik. Nisem vedel, kaj naj sam s sabo. Hudo me je vrglo, veš."

"Kar pripoveduj," se je zasmejal Ap izza volana.

"No, tistega, kar te zanima, ne boš izvedel tako zlahka," se je zasmejal Are. 

"Arček..." Marija je posmrknila od sreče, z rokami se je oprijela soprogove dlani.

"Obnovil sem hiše, najemnine so ostale iste. Ne služim z najemninami za stanovanja, služim z najemninami za poslovne prostore. Kakor hitro so bile hiše nečemu podobne, so se že oglašali podjetniki. Trgovina, zakaj pa ne, ordinacija, krasno, lepotilni salon, super ideja... V nekaj mesecih so bili vsi prostori oddani. Ulice so čiste, smeti redno odvažajo, ni več narkomanov in preprodajalcev mamil... Vse se da urediti z malo dobre volje in nekaj denarja."

"Jaz sem se pa čudila... Kako sem se čudila..."

"Ko sva se spoznala, sem korakal preko smeti. Poglej kakšna je ta ista ulica danes! Več podjetnikov, ko je prišlo, več služb je bilo za ljudi. Vse se zavrti v krogu, Marija, samo ljudem je treba dati pogoje za dostojno življenje. Tvoji sosedje so se prej prepirali, kako bodo preživeli iz meseca v mesec, nato so dobili zaposlitev. Ona v trgovini, on je upravnik stavb. Iz dveh propadlih ljudi sta postala ponosna človeka. Nič več socialne pomoči, nič več vbogajme... Otroke imata, delata kot nora in štedita za šolnino."

"Are... Ti si res dober človek!"

"Znam vložiti denar, nič drugega. Samo kratkovidni cepec služi z najemninami od stanovanj. Pameten človek trži poslovne prostore. Ljudem, ki imajo službe, ki zaslužijo denar, lahko prodajaš. Razumeš? Več ko ljudem ostaja, več zapravijo in posledično so najemnine poslovnih prostorov višje. Povsem preprosta računica. Če bi sedaj prodal tiste hiše, bi bil samo zaradi tega težek milijonar. Cena nepremičnin je skokovito narasla. O, ja, sedaj bi marsikdo prišel živet v ta del mesta. Kako ne bi, ko je vse čisto in urejeno?" 

Marija je kimala, Are se je stiskal k njej, Admiral je nejevoljno prhal predse. 

"Vidiš, naredil sem isto, kakor vedno. Skril sem se med adapi." Marija ga je pobožala po roki. "Na, ti se pa nerviraš zaradi denarja. Sonček, zaradi tebe sem nekajkrat pomnožil vloženi denar. Mene je bilo samo strah, kaj bo, ko boš ugotovila, da sem drugačen. Zato sem lagal, hotel sem pridobiti na času. Če bi bolje premislil, če te ne bi podcenjeval..."

"Saj me nisi."

"Da te nisem?" Are se je vzravnal in pogledal Marijo naravnost v oči. "Daj mi no povej, po vsem, kar se ti je zgodilo v zadnjih dneh, bi ti laže prenesla vse skupaj prej ali sedaj, ko si noseča? Kakšen izgovor imam, da sem lagal? Koga sem ščitil pravzaprav? Tebe ali sebe?" Marija je povesila pogled. "Bi rekel da sebe... Toliko čejev sem imel v glavi, da sem povsem zgrešil bistvo. Ti si bila iskrena do mene, jaz do tebe nisem bil."

"Nisem ti vsega povedala..."

"Eno je," jo je prekinil Are, "lagati, povsem drugo je ne povedati vsega. Vsak človek ima svoje skrivnosti. Tudi ti imaš svoje in jih boš še imela. Kar misliš, da ni zame, si mi pač zamolčala. Boš že povedala, ko bo pravi čas. Navsezadnje," Are jo je pobožal po licu, "mi sploh lahko zaupaš? En dan imaš pred seboj moškega, za katerega misliš, da veš nekaj o njem. Naslednji dan se izkaže, da ni južnak ampak vesoljec, kot ti nam praviš. Za namenček je star toliko, kot si sploh ne znaš predstavljati in poseduje tehnologijo, ki je zate malodane grozljiva."

"Ni ravno... grozljiva."

"Verjetno si nisi predstavljala, da boš kdaj videla holomatriks? Avtoer? Jurišnik? Militarko? Kdo smo mi pravzaprav? Zakaj smo tu? Ti lažemo ali ti govorimo resnico?" Are je s prsti dvignil njeno brado. "Kaj pa če se samo igram s tabo? Kaj? Se morda ne morem? Kaj, sonček?" Nagnil je glavo k njenemu ušesu in šepnil: "Z lahkoto te lahko prevaram, kadarkoli to želim."

"Saj te razumem," je odgovorila, četudi njen glas ni zvenel čisto nič prepričljivo.

"Ti že mogoče, jaz sebe ne. Kaj manjka resnici?" Are jo je izpustil iz objema in jo spet pogledal v oči. "Kako zlahka sem zaigral tvoje zaupanje!"

"Saj ga nisi."

"Res ne? Ap in Petra sta tisočletja skupaj, pa vidiš... Petra se jezi, ker ji ni povedal za dan tišine. Povsem razumem njega in Hrma. Petre in Eve res ne gre voditi s sabo na dan tišine. Ne zato, ker bi čvekali, ampak..." Are se je popraskal po laseh.

"Moja soproga je izjemno privlačna," je pojasnil Ap, "ne bi se mogel skoncentrirati ob njej. Tisto o čvekanju sem rekel samo zato, da sem jo podražil... Rad jo malce podražim... Ona pa mene..."

Marija je pogledala v svoje naročje. "Ne veš vsega o meni, Are," je zašepetala.

"Oh, verjetno bom izvedel slej ko prej. Karkoli je..."

"Ti ne veš... Ti ne veš..."

"Pa kaj potlej?" Nežno se je stisnil k njej in jo božal po licih. "Dobro vem, kdo si... Ko boš pripravljena, mi povej... Karkoli že je..." Marija mu je planila v objem. "Nič se ne sekiraj... Nehaj jokati, lepo te prosim... Vse bo dobro..." Are jo je nežno objemal in tolažil, Marija se je počasi umirila. "Briga te služba... Bova šla pogledat, kaj je z njo, kakor hitro ti bo bolje... Jutri? Če se boš pomirila, če bo vse v redu s tabo, greva jutri. Velja? Denarja imam dovolj... Vse imava, sonček, čisto vse..."

"Aresor," je zašepetala Marija, "meni je nerodno..."

"Zakaj? Ko sem te spoznal, si imela stanovanje, svoj denar in službo. Kaj sem ti takega dal, kaj sem ti takega kupil, da si kdo more misliti, da ti je do mojega denarja? Kaj?" 

Marija je posmrkala. "Vsi bodo mislili..."

"Nehaj... Prosim te, nehaj... Nikoli mi ni bilo mar... Nisem bil tiho o svojem denarju, ker bi te preizkušal... No, malo sem te pa res," je vseeno priznal. Zavzdihnil je in utihnil. Bilo ga je sram svojih grdih misli o njej, tega, da ji je vedno znova pred oči postavljal kak dragocen predmet... In predvsem tega, da je vedno znova ugotovil isto, Marijo je zanimal on sam, ne njegova draga jakna, ne njegov nakit, ne dragocena ura. 

Kazalo knjige Dangober, Spopad pri Opozorilniku

Prvi del sage Dangober z naslovom Spopad pri Opozorilniku, ki je v knjižni izdaji izšel leta 2009, zajema naslednja poglavja, ki so razdeljena v tri knjige:

1. knjiga

Predgovor k adapški izdaji
Nepričakovano srečanje - 1. del poglavja, 2. del poglavja
Razporejanje
Spopad pri Opozorilniku - 1. odlomek iz poglavja, 2. odlomek iz poglavja
Opozorilnik
Uganka
Če se dejstva ne ujemajo s teorijo
Prevzem
Arejeva bolezen
Odpadniški Upravniki
Zavezateljeva novica
Častna beseda
Obisk
Tisti dan

2. knjiga

Flox/458
Velika družina
Rrrrrr
Slaščičarna
Trčki
Gumice
Družinski človek 
Metanje
Plačilo stave
Miti in legende
Nedelujoče vse
Rodbinske vezi
Arejeva pravljica

3. knjiga

Veliki Or - Velika Zmaga in Cenejši model (odlomka iz poglavja)
MiaR
Fob 310
Gospod Zese
Prvi pravi sorodnik
Sejeve karizmije
Domnevno uničeno orožje
Poker
Pogovor
Častni pretep
Rumena brisača

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information