Zapisi o kulturi in kulturnem

Creepyatrija prihaja!

Tereza Vuk na finalu proznega mnogoboja 2012Še nekaj dni nas loči do knjige Tereze Vuk z naslovom Creepyatrija, Fear of a blank planet. Ilustracije za knjigo je prispevala nadarjena umetnica Irena Kazazić, spremno besedo sem spisala jaz. Tereza Vuk je, kot se bralci spominjate, zmagovalka proznega mnogoboja 2012. Avtorici iskreno čestitam. Ni veliko ljudi, ki so uspeli premagati sami sebe. Tereza Vuk je s to knjigo naredila točno to. Namesto propadanja je izbrala ustvarjalnost. Knjigo toplo priporočam. Menim, da bi ob branju morali premisliti o nas samih, o življenju, ki ga živimo, o lastnih strahovih in odvisnostih.

Za nameček prilagam še spremno besedo.

 

 


Kakor spremna beseda :)


Lani me je prijatelj povabil na finale proznega mnogoboja. Med nastopajočimi je brala tudi Tereza Vuk. Po nekaj stavkih mi je postalo jasno, da poslušam zmagovalko. Njena kratka pripoved je sprožala salve smeha, čeprav mi ni bilo jasno, čemu smo se pravzaprav smejali. Njeni pripovedi ali samim sebi, našim prepričanjem in lastnemu dojemanju oseb drugačnih od večine?

Tereza Vuk je inteligentna ženska, ki po sili razmer fura safr, živi safr in piše o safru. Vem, da ne zveni ravno slovnično pravilno, ampak tako to je. Njene kratke zgodbe, ki so končno zbrane v knjigi, so smešne le na prvi pogled. Urejena, domnevno normalna večina se rada smeje drugačnim, še posebej rada se naslaja nad trpkimi usodami vseh, ki živijo na margini družbe.

Tipičen slovenski humor, največkrat ga opazimo na TV, je omejen na norčevanje iz fizičnih lastnosti posameznika. Če ima nekdo velike zobe ali jih sploh nima, je grbast, šepa, ima govorno napaČo ali ne zna govoriti slovensko ipd., spravi v smeh večino gledalcev.

Fenomen režanja na račun drugačnih temelji na naši skriti privoščljivosti, ki nam jo začno privzgajati že v mladih letih. Vsi moramo biti enaki. Ker če nismo, smo drugačni in kot taki izpostavljeni. Za našo deželo se na trenutke zdi, da njeni prebivalci ne delamo drugega, kot iščemo nekoga, ki je drugačen od nas. Vedno ga tudi najdemo. Gojimo mit pridnih mravljic in se primerjamo z delovnimi čebelicami. Ponosni smo na svoje vrtičke in oprane avtomobile pred hišami ter željo, da nujno splezamo na Triglav. Vse, kar kvari to lepo (samo)podobo, je moteče, nevarno ter vredno posmeha in zaničevanja.

Naslovnica Irene KazazićSlovenska literatura je polna žalostnih zgodb drugih, drugačnih in izrinjenih. Praviloma drugačni nastradajo in s svojim primerom ponudijo ustrezno satisfakcijo večinskemu prebivalstvu. Začelo se je že s prvim slovenskim romanom, kjer sta logični žrtvi Martinek Spak in njegov polbrat Marijan. Lovro je njuno nasprotje, je vse, kar mora biti. Reven, da bolj že ne bi mogel biti, šolan, priden, deloven, zaljubljen v bogato punco. Za posebno doživetje poskrbi še Krjavelj, vaški posebnež, ki je menda smešen vložek v tej temačni pripovedi in nadvse zabavno razlaga, kako je pokončal hudiča. Že pri prvem „štrbunk“ je uravnoteženemu bralcu jasno, da gre za hudega reveža. Kar večine nikakor ne moti in vedno znova prisostvuje njegovi pripovedi ter se reži še drugemu „štr-bunku“. Smešno je to menda!

Primerov obračunavanj z drugačnimi v literaturi najdemo še nekaj. Mlada Meta se zaljubi v starejšega sorodnika. Pričakovano jo ubije infarkt. Strela nebeška bi bilo že pretiravanje. Naiven učitelj Martin Kačur ne zna držati jezika za zobmi in ga pošljejo Bogu za hrbet, kjer spozna napačno žensko, se zapije in nato propade. Mar mu je bilo treba stegovati jezik? Pridne mravljice delajo in ubogajo, ob šanku nergajo nad Dolino Šentflorjansko in se nažirajo z alkoholom ravno toliko, da so naslednji dan še sposobne za službo. Ne pa da javno izražajo politično prepričanje, povedo, kaj je in kaj ni prav. Tako vedenje je kaznovano in večina zgolj molče opazuje, ko je posameznik izpostavljen.

Avtorji večno kaznujejo tiste, ki jih v realnem življenju praviloma ne morejo oziroma zgolj opozarjajo na družbene in obče pravice. Zanimivo je, da sama redko srečam avtorja, ki piše denimo o brezdomcih, pa jim pusti, da spijo v njegovi hiši. Meja mora biti, življenje ni literatura. Žal tudi literatura dostikrat nima nobene povezave z življenjem.  

Kadar se avtor prične sterilizirati z zgodbami, ki jih razteguje kot elastiko med etiko, socialo, asociacijami, metaforami, literarno zgodovino, družbeno kritiko in še kaj bi se našlo, potem navadno vsi, ki ocenjujejo njegovo delo, vlečejo neke vzporednice z (njim zanesljivo) znanimi deli in naštejejo vsaj ducat avtorjev, ki so pisali tako, dotični avtor torej najmanj enako dobro. Ta knjiga si ne zasluži take obravnave.

Pisanje Tereze Vuk odstopa od naših klišejev o drugih in drugačnih. Ona sama je drugačna in ne kaže nobenih namenov, da bi se spremenila. Tereza Vuk je nekdanja odvisnica od „trdih“ mamil. Trenutno uživa medikamente različnih vrst, kanabis in alkohol. K takemu življenju je ni napeljala neka temačna družinska zgodba, enostavno se je zgodilo. Piše izpovedno prozo iz prve roke in ne iz desetega kolena, kot to počno mnogi avtorji, ki jih menda hudo skrbi za usodo narkomanov, alkoholikov in ostalih pripadnikov družbene margine.

Najverjetneje Tereza Vuk zavoljo t. i. cestnega izražanja ne bo deležna bistvenih literarnih nagrad (in tudi nebistvenih najverjetneje ne). Predvidevam, da ne bo povabljena na kako šolo, kjer bi otrokom predavala o svoji knjigi. Njena knjiga zlahka ne bo uvrščena na seznam za bralno značko ali obvezno branje. Čeprav bi, tako je moje mnenje, to knjigo morali brati predvsem mladi.

Večina bo pisanje Tereze Vuk primerjala z večno pijanim Charlesom Bukowskim. Pisal je pijan in opisoval, kako je bilo, ko bi že vsakemu drugemu razpadla jetra in nastopila amnezija. Tereza Vuk naj bi bila slovenska verzija Bukowskega. Kar niti ni res. Tereza Vuk nam ne postreže s pikantnimi podrobnostmi sveta omame, o kakršnih je pisal Bukowski. Poleg tega menim, da njen humor in samoironija presegata mnoge druge avtorje, ki so menda pisali iz lastnih izkušenj.

Pred tem, kaj se je zgodilo Terezi, ni učinkovite zaščite. Ni ravno potrebna tragična zgodba, da nekdo konča kot narkoman. Mnogo odvisnikov prihaja iz urejenih družin. Nihče ni zlorabil njihovih mater, kot je bila zlorabljena mati Martineka Spaka. Oni sami so zlorabili mamila, zdravila in alkohol. Nobena družina v resnici ni varna pred zlorabami. Zgolj prepričani smo, to je naša iluzija, da pridnost, delavnost in ubogljivost vodi k srečnemu koncu. Ampak vsi konci niso srečni in vse življenjske zgodbe ravno tako ne.

Pričujoče delo Tereze Vuk ni epski opis zmage zasvojenca nad mamili. Ne gre za izpoved člana AA, ki vam zagotovi, da je trezen že nekaj let in še naprej zmaguje. Tereza Vuk tudi ne ponuja receptov, kaj pomaga pregnati mačka in kaj pomaga, če vas muči želja po joli.

V resnici gre za nekaj drugega. Za preživetje in zgolj za to. Tereza Vuk se vsak dan znova bori, da preživi dan. In jutri se bo njen boj znova nadaljeval. Prišel bo nov dan in spet ga bo morala preživeti. Na vso srečo ima na zalogi dovolj samodistance in samoironije, da ji bo to tudi uspelo.

Zelo sem vesela, da sem med prvimi odkrila pisateljski talent Tereze Vuk in njen pogum, da spregovori odkrito o svojem življenju. Tako odkrito in pogumno pisanje brez moraliziranja in hinavščine smo še kako potrebovali. Pravo vprašanje namreč ni, kako živi Tereza Vuk, temveč kako živimo mi sami. Misleč, da smo boljši od nje, bomo hitro spregledali, da je odvisnost večine mnogo hujša od odvisnosti manjšine.

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information