Zapisi o kulturi in kulturnem

2/3 finala proznega mnogoboja 2012

Blaž ŠafaričVčeraj je v kavarni SEM potekal zaključek proznega mnogoboja, ki ga – kot vsako leto – organizira Študentska založba v Ljubljani. Nekateri so rahlo zmrznili, ko so me opazili med množico, saj so bili najverjetneje prepričani, da sem prišla po uradni dolžnosti. Ampak nisem. Občasno se zgodi tudi to, da furam družabno življenje. Skratka, ker sem predčasno odšla in nisem poslušala zadnjih pet nastopajočih, se ob tej priliki iskreno opravičujem tem literatom, ki so nastopili v zadnjem delu. Nisem odšla, ker jih ne bi želela poslušati, na delu je pač višja sila. Furam urejeno življenje in žrtve pač morajo biti. Kakorkoli, vse se je pričelo z zamudo. Itak. Poslušala sem deset nastopajočih (2/3 od vseh) in jih predstavljam ne po vrstnem redu ampak po sklopih. Vsem omenjenim se opravičujem, če je njihovo ime napačno zapisano. Povezovalec dogajanja, Boštjan Gorenc Pižama si je zaželel intimnega vzdušja, kar je posledično pomenilo, da sem pisala v temi in še brez očal za nameček.

Otroško pisanje

Andrej Ivanuša in Bojan EkselenskiUroš Kocjan je mlad fant, ki je predstavil zgodbo Moje in Igorjevo smučišče. Gre za otroka, ki ima smisel za pisanje in ki ima pogum, da javno nastopi. Glede na mojo kilometrino na šolskih predstavah, se je včeraj prebrani zgodbi res videlo, da jo je napisal otrok in ne njegovi starši. Kar je tudi največja vrednost slišanega. Ne mislim nič slabega, daleč od tega. Ampak je že tako, da se hlastanje po uspehu začne že v najzgodnejših letih, namesto da bi v šolah spodbujali otroke, naj pišejo sami, kakor že pišejo, starši popravljajo proste spise ali so samo sami avtorji mnogih spisov in pesmic, ki so dobili oceno odlično.

Veselje, razigranost in otroška naivnost, ki smo ji bili včeraj priča, je bila prava osvežitev. Upam, da bo Uroš Kocjan nadaljeval z ustvarjanjem, ker če bo, bomo o tem fantu v prihodnje še veliko slišali.

Podal pa nam je modro misel, citat: „Ne govori, če ne moreš dokazati!“ Še res je!

 

Bojan Ekselenski: Časovni kredit (odlomek)

Čas … vedno mi manjka časa. Narava mojega dela je, da moram biti ves čas z mislimi v poslu. Moram. Konkurenca je neusmiljena. En dan te ni, že te ni za vekomaj. Od poroke je minilo petnajst leta, imam sina, ki ga vidim enkrat tedensko. Zdaj je v prvem letniku srednje šole in sploh ne vem, kdaj je tako hitro postal mali mož.

Kdo je bil na njegovi rojstnodnevni zabavi pred desetimi leti? Ne pomnim, ker sem delal. Kdaj sem bil nazadnje z njim? Če se ne motim, pred tremi tedni med podaljšanim vikendom. Pa še takrat me je vsake pol ure prekinjal mobi. Zoprno. Sin bo odrasel mimo mene.

Hitim do svoje pisarne. Ni mi še uspelo dela čisto prenesti domov. Ko bo končana hiša, bom delo preselil domov. Bo manj izgube časa s potjo tja in spet nazaj. V sebi razmišljam o naslednji poslovni potezi, ki mi bo omogočila večji avto z več prostora. Bom hitreje prišel od doma do mesta in nazaj.

Ampak zakaj ima dan tako malo ur? Zakaj nima dve uri več in bi lahko ti dve uri preživel s sinom in ženo? Zakaj samo 24 ur in niti minute več?

Ustvarjanje starejših

Ljudmila Lampret Conradi je prebrala pripoved o operni predstavi, med katero razmišlja o tem, ali bo hiša zgorela ali ne, kako ne sme razburjati moža. Na koncu je hiša poplavljena, ampak v enem kosu je pa le ostala, kar tudi ni zanemarljiv podatek. Njena pripoved je imela fantastičen stavek, citiram po spominu: „Globoko si oddahne, ko se je (operna) predstava končala.“ Obstaja, veste, kar dosti ljudi, ki se jih več ne da spraviti na operno predstavo.

Marjan Hren je predstavil pripoved Opiti vrabček, ob kateri so se najverjetneje zganila srca vseh ljubiteljev živali. Take zgodbe nekateri virtualni humanitarci, o katerih sem pisala včeraj, definitivno ne bi razumeli. Za vse, ki vas zanima, kako se je končala odisejada opitega vrabčka, naj zatrdim da tragično drekne.

Najstarejši udeleženec je bil Blaž Šafarič, ki nam je postregel s pripovedjo o poštarju, Rudiju, Vesni, Ani, zdravniku in sedemletnem Darku. Poslušljivo in zabavno.

 

 

Spolni organi in različne spolne prakse

Toliko govorjenja o pičkah, kurcih in fuku že dolgo nisem doživela na enem mestu in v tako kratkem času. Vsak udeleženec je imel na voljo zgolj 7 minut za predstavitev svojega dela in lahko si zgolj predstavljam, kaj bi še vse slišala, če bi imeli na voljo pol ure denimo. V to skupino spadajo Robert Kostadinoski s Fantazijo, Dejan Narančič z Nočno in Jedrt Maležič z Julijo. Kaj reči na ta sklop? Včasih je treba poslušati Henrya Millerja, ki je zapisal, navajam po spominu, da nihče ne more reči, da je dobro fukal, če ni bil hkrati dobro pofukan. Prav tako sem nekako proti t.i. terapevtskemu pisanju, v katerem posiljevalec razpreda, kako si je tam neka ženska zaželela posilstva, nakar ji je ustregel, kar se zanjo ni končalo dobro. Itak! Saj se vendar ve, da je vsaka žrtev kar „iskala“, kar je nazadnje tudi „dobila“. Tako da nisem ravno z zadovoljstvom prebavljala vseh zgodbe iz tega sklopa.

Razen ene! Jedrt Maležič velja posebej omeniti. Zgodba sama me sicer ni ganila, zavoljo profesionalne deformiranosti sem tam nekje ob koncu krepko našpičila ušesa. Glavni junak se zateče v kafič, ki je v športnem centru odprt ob 5-ti uri zjutraj? Vse v redu dokler gre za fikcijo, v realnosti bi se takemu odpiralnemu času morda reklo prekršek. Ampak ajde, ne bomo sedaj cepidlačili. Maležičevi gre priznati pogum, ker je opisala zgodbo, kakršnih v realnem svetu ni malo. Čista fikcija ni njena zgodba, fikcija je naša predstava o tem, da so prostitutke samo ženske in ne tudi moški ter da nasrkajo samo ženske prostitutke. In vsekakor predstava o homoseksualcih, kakršno nam rišejo tako nasprotniki kot zagovorniki družinskega zakona denimo. Maležičeva nam je prebrala trpko zgodbo o študentu, ki se prostituira, ker nima dovolj denarja za šolanje.

Z nekaj manjšimi popravki in poglobitvijo značaja glavnih likov je zgodba Maležičeve lahko naslednja knjižna uspešnica že zavoljo obravnavane teme.

 

 

Apokalipsa jutri

Aleksander Hropot je prebral svojo apokaliptično napoved prihodnosti, v kateri ni več prostora za kulturo. Gre za temačno zgodbo, o kateri bi lahko nekateri, ki tako veselo odločajo o tem, kaj je in kaj ni kultura, kaj je všečno in kaj iritira večino, globoko razmislili. Svet, ki nam ga slika Hropot, ni svet, v katerem bi želel kdorkoli od nas jutri živeti. Bojim pa se, da se bo marsikaj od slišanega v tej ali drugačni obliki tudi uresničilo.

Avtorju čestitam za pogum!

Tereza Vuk: J.O.B (odlomek)

Obstajajo ljudje, kateri mislijo, da so normalni in ljudje, kateri smo prepričani, da smo normalni, ampak potem nekega dne dojamemo, da nismo gladki. Če si pa še tak biser kot jaz, pol daš pa še celemu svetu vedeti da je tako. Jp. Ni ga boljšega mesta da ti zdsne jermen kot na Zavodu za zaposlovanje. Kjer si sicer že tri leta, ampak poklicali so te prvič. Jaz sem bila po mojem edini kreten na tem svetu, ki je mislil, da ko si pač nekoč,enkrat,mogoče najdeš job,pol pač nisi več na Zavodu. That’s it. Do takrat pa lepo sam štempel pa vozi,sociala. In greš na ta “prvič na Zavod” sestanek in ti je itak že k se zbudiš vse odveč, in letiš tja pol ure prej, da bo ja prej konc. Veš da. Odčakaš svojih unit pametnih pol ure prej in še kakšno minuto več in končno na vrsti. In uletiš not čist živčen, k en shizo, v stilu: “Kaj je za podpisat?”. In te ta bejbika, luštna (mam en creepy feeling, da je mlajša od mene) čist mirno reče,da kam pa kam tok hitr. Da si je pa ona vzela eno uro zame. A dej nehi. Štempelj prosim. In ji začneš morit, da kakšna ura, pa da kaj je zdej to. Da sem kle že neki časa, pa da je vse teklo kot po maslu brez te ure. Ja, da so me izgubili pove. Modeli, v tem času sem se že sama izgubila. In lepo mirno ona dalje, če iščem službo. Iščem,iščem. In ona lepo mirno, da kje imam dokaze. Dokaze? Sem že upala, da je slovencem končno uspelo narest dobro Skrito kamero, sam sem se zajebala. In mi vrže nek Zaposlitveni dnevnik, da to je to. Prvič vidim, sam v mojem bi ble sam črne pike. In ti že vesel, ok, drugič bo poln, see ya. In ona neki resno, da to niso heci, da me bodo vrgli iz zavoda če mislim bit neresna. Se vsedeš nazaj kot en otrok, zato ker boš dobil po riti če ne in se posledično začneš obnašat kot otrok. Surla skor do tal.Kaj spet? In ona mirno dalje, da greva delat nek test. Ne,ne,nimam časa. Ko te vpraša, kam se ti mudi, ji odgovoriš da v službo ziher ne. Že vidiš,kako bejbi kipi v glavi, ampak ona mirno nadalje:”Kaj vas muči?” Biti povsod ta moment le tukaj ne,ti švigne čez misli, ampak ji pametno odgovoriš, da pa ti nisi pri psihiatru. In mirno ona dalje, da je tud psihologinja. Ja, sej. Dve muhi na en mah imaš z mano. In vidiš, da se ne bo predala.

 


Vsi ljudje hitijo...

Zgodbo Bojana Ekselenskega Časovni kredit sem prebrala že prej. Nekaj čisto drugega pa jo je tudi poslušati. Po pravici povedano vsi nekam drvimo, ukvarjamo se z vsem, le s samimi sabo ne. Delamo, delamo, vlačimo na kup, nakar nekega dne ugotovimo, da so vsi okoli nas tujci in mi tujci njim.

Toplo priporočam, da si zgodbo preberete in premislite o tem, kako živite sami.

 

 

Zmagovalka

Že po nekaj uvodnih stavkih mi je bilo jasno, da bo Tereza Vuk zmagovalka finala letošnjih proznih mnogobojev. Po mojem skromnem mnenju smo se že vsi prenažrli impotentnega razglabljanja o težavah najnižjih socialnih slojev, ki nam jih preko literature in filmov pripovedujejo osebe, ki o lakoti pišejo s polnim želodcem in ki nimajo pojma, kaj je to biti brez vseh dohodkov, kaj pomeni toniti na dno. Po možnosti nam v tovrstnih delih postrežejo s kakim propadajočim simptomatičnim outsiderjem v obliki pripadnika Romske skupnosti. Film Carmen je denimo tipičen predstavnik take ustvarjalnosti, pa oprosti Metod Pevec ampak zgodba filma je definitivno nikakva. Da kakih spisov kobajagi družbeno zavednih literatov ne omenjam.

Tereza VukTereza Vuk je inteligentna ženska, ki po sili razmer fura safr, živi safr in o safru piše svoj blog. Njena pripoved je smešna zgolj na prvo žogo. O včeraj slišanem se lahko zamislimo vsi, posebej tisti veljaki, ki tako zlahka pošiljajo ljudi na cesto in jih obsojajo na socialno dno.

Kar Tereza Vuk potrebuje je založnik in pred nami bo zanesljiva uspešnica. Toplo priporočam spremljanje njenega ustvarjanja na blogu in upam, da bo njena knjiga izdana čimprej. Kajti včeraj slišano je bilo resnično vredno slišati.

 

 


Ostalo

Bojan EkselenskiČestitam Študentski založbi za izvedbo letošnjega proznega mnogoboja. Posebej velja omeniti še voditelja, Boštjana Gorenca Pižamo, ki je s svojimi skorajda stand – up vložki na trenutke bolj zabaval občinstvo kot sami nastopajoči.

Gorenc je utečen voditelj, ki ne zabava občinstva s primitivnimi forami ampak z inteligentim humorom. Je pač pameten. Tako da z obema rokama glasujem za Gorenca kot voditelja naslednjih proznih mnogobojev. Vsem, ki želijo imeti dogodek, na katerem ljudstvo ne bo cepalo od dolgočasja, toplo priporočam, naj zaprosijo Gorenca za sodelovanje. Če ne bo hotel priti zastonj, mu pa pošteno plačajte.

Takih dogodkov, kot je bil včerajšnji finale proznega mnogoboja, bi moralo biti več. Glavna prednost včerajšnjega dogajanja je, da so se prisotni večkrat od srca nasmejali, kar se na literarnih prireditvah ne dogaja pogosto, posebej če avtor ob predstavitvi svojega dela nagovarja prazne stole. In seveda, da se avtorji lahko neposredno predstavijo občinstvu.

Terezi Vuk še enkrat iskrene čestitke! Ponovno se opravičujem zadnjim petim nastopajočim, ker sem odšla pred njihovim nastopom. Prvi desetim finalistom se zahvaljujem za potpežljivost, ker sem jih motila s fotografiranjem. Ampak kaj nam bo blog brez slik?

Več fotografij z včerajšnjega finala proznega mnogoboja si lahko ogledate v galeriji v rubriki Finale proznega mnogoboja.

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information