Tito – mit, mimo katerega ne more niti fantastika

Josip Broz Tito4. maja 1980 je v tedanji Jugoslaviji zavladala vsesplošna žalost. Ljudje so glasno in javno jokali, nogometna tekma med Hajdukom in Crveno zvezdo je bila prekinjena, nogometaši in navijači so jokali, nakar so zapeli „Druže Tito mi ti se kunemo“. Televizijski napovedovalci so drug za drugim sporočali žalostno vest. Ja, to je bil dan, ko je umrl tovariš Josip Broz Tito, največji sin naših narodov in narodnosti. Tudi po Titu Tito, smo vzklikali v tistih časih in celo resno mislili, kar smo izgovorili. Žal, kajti Jugoslavija je bila v času Titove smrti ekstremno zadolžena država. Za kar pa seveda ni bil nihče posebej kriv, le kako bi bil? Titovi smrti je sledil veličasten pogreb v Beogradu, s katerim se noben kasnejši pogreb ne more meriti. Tam so bili državniki s celega sveta, celo kralji in kraljice in v luči kasnejših dogodkov se človek vpraša, so se res prišli poklonit mrtvemu Titu ali pa prepričati, da je res mrtev in pokopan.

Po veličastnem pogrebu so sledile reforme take in drugačne. Milka Planinc je poskušala reducirati porabo bencina s t.i. vožnjo ob „parnih“ in „neparnih“ dnevih, pač odvisno od registrske tablice avtomobila. Pričela se je strahovita inflacija, ki jo je nekako zaustavil Ante Marković z znano reformo dinarja.

Toda razpadanja sistema in same države se ni dalo več ustaviti. Napetosti so se povečevale, politiki so iskali dlako v jajcu in jo tudi našli, navadni ljudje so se pričeli obračati proti svojim dosedanjim „bratom“... Jugoslavija, nastala iz krvi bratskih narodov in narodnosti, se je v krvi tudi utopila. Nismo čuvali bratstva i jedinstva „kao zenicu oka svog“, kot nam je to naročil Tito v svojem znanem govoru v Splitu leta 1962.

Grb SFRJTrideset let od Titove smrti mineva, njegov lik pa je postal v očeh mnogih naravnost mitološki. Ko je bil Tito živ, smo živeli bolje, bo marsikdo rekel danes. Časi nekdanje SFRJ, ki ni slovela samo po samoupravnem socializmu, temveč tudi po drastičnem preganjanju političnih nasprotnikov in okrutnem zaporu Goli otok, po členu 133. Kazenskega zakonika SFRJ ipd., se mnogim danes zdijo kot obljubljena dežela blagostanja, časi, v katerih sta se navadnim ljudem cedila med in mleko. Bili smo svobodni, bodo mnogi rekli, imeli smo vse. Delavci so imeli pravice, danes jih nimajo. Res je, živeli smo v zadolženi državi, toda mar danes nismo zadolženi. Ja, drži tudi to, da smo z določenih področij države dobesedno izvažali delovno silo, toda tudi danes se dogaja isto, če ne huje in če kdo ne verjame, naj si gre pogledat, v kakšnih razmerah živijo delavci Vegrada, boste lahko prebrali na raznih razpravah. Vse to in še več boste lahko brali, polemike take in drugačne, za in proti Titu in socializmu se bodo vrstile še nekaj dni. 

 

 

"Šepeta ubogi Elev. Veliki Or, ko me več ne bo, poskrbi za Dangober. Bom, glasno obljubi Veliki Or. Vodi naš narod k napredku in blagostanju. Prisegam, priseže Veliki Or. Milečani, nekaj korakov oddaljeni, medtem verjetno spet malicajo, nikamor se jim namreč ne mudi, grozljivo razkrečeni čakajo. Ali pa je tudi njih pričel zanimati govor umirajočega, kdo bi vedel? Pokaži človekom in človekinjam pot v svetlejši jutri. Pokazal jim bom, zatuli Veliki Or, Milečani naperijo vanj orožje, nakar umirajoči Elev s skrajnimi močmi... Pa verjemi sonček, ni to tako enostavno, če se moraš oklepati nog in dvigovati trup kvišku, preko tebe pa leži mrtev Arijev, ki mora biti po definiciji eden od najvišjih in najmočnejših, Dangoberci takrat povsem obmolknejo," je šepetal Are, preko holomatriksa se je slišalo vse glasnejše krohotanje vojakov, "ne kakor ti, ki se norčujejo iz naše najpomembnejše igre. Skratka, Elev mora obrniti oči čisto na belo, da se res vidi, da sedaj končno namerava odnehati. In povsem tiho zahrope, hrop, hrop, hrop, za Dangober, za boljši jutri. Stegne dlan na levo, jo stisne... Kajti pazi, nihče po Veliki Vojni ni mogel ugotoviti, kako je pravzaprav izgledalo levičansko novo orožje. Nakar se zabliska, Milečani popadajo po tleh, Veliki Or, on je namreč imun na vsa orožja, dvigne kvišku, natančno pravokotno na mrtvega Ela, iztegnjeno levico in zatuli, zmagali smo, Dan Velike Zmage je prišel. Nobena žrtev ni bila zaman, razen milečanskih! Bratje in sestre, vodil vas bom v boljši jutri. Celo Milečane bom vodil! Naj nihče ne dvigne roke nad bratstvo in enotnost med nami, naj nihče ne rovari in se ne dotika bratstva med nami! Branili bomo Dangober, branili bomo bratstvo in enotnost kot zenico svojega očesa! Ne vem pravzaprav, zakaj konča svoj govor na tak banalen način, ampak kaj hočemo, Dangobercem se odtrga, ko ga vedno znova poslušajo. Še pred tem sledi, pri čemer Veliki Or vztrajno dviguje roki kvišku, naša himna, ki jo je ob priložnosti Velike Zmage prvi odpel Veliki Or, spomnil se jo je ravno v tistem trenutku."

Vojaki so skočili na noge in se ponosno zazrli predse. Are je slovesno zapel: "Naj se sliši pesem o svobodi, preko jezer, močvirij in gora, preko ravnice naj se sliši, na Dangoberju je svoboda doma! Oče Dangober, tvoji smo sinovi, oplodili bomo tvoje hčere, strti naši so okovi, vsak kot junak za Dangober naj umre!"

 

Pesem o Titu Kajetana KovičaKajti danes je nelagodje popolno. Trideset let kasneje mnogi odkrito žalujejo za nekdanjo skupno domovino, kar se še pred nekaj leti skorajda ni spodobilo. Le kako bi to izgledalo, če bi se ljudje javno, kar se danes dogaja, razglašali za jugonostalgike in s tem nekako sporočali, da osamosvojitev morda le ni bila tako bleščeča in uspešna, kot se je to od nje pričakovalo. Mnogi od vas se verjetno še spominjate, kako so določeni ljudje govorili o denarju, ki „gre dol po Savi“. No, to je bilo preden smo spoznali tajkune. Sama se spominjam izjave določene osebe, ki je pred kakimi dvajsetimi leti dejala, da je slovenskemu intelektualcu bližji vsak nemški kmet kot srbski intelektualec.

Danes so seveda take izjave nevzdržne, Beograd je zaželena turistična destinacija, Guča dogodek brez primere, tudi za Jadransko morje nas več ne moti, da je večinoma hrvaško in da pol Istre ni naše. Bosanci so nenadoma postali Srbi, Hrvati in Bošnjaki, država Slovenija jim omogoča kulturni razvoj in podpira njihova kulturno – umetniška društva. Umetniki iz nekdanjih republik gostujejo pri nas in kaj je lepšega kot zapeti z Ribjo Čorbo, Bajago, Severino ali se tresti v ritmu turbo folka?

Se je bilo sploh potrebno spopasti med sabo in skregati? Ne, vam bo rekla večina ljudi, pravzaprav za vse skupaj mi sploh nismo krivi, kriva je politika. In teoretiki zarot vam bodo postregli s kopico podatkov o vsem mogočem na temo, kako se je Jugoslavija rušila od zunaj. Danes nacionalizem ni več „in“, danes je „in“ ponovno povezovanje in sodelovanje. Danes Balkan ni več žaljivka, spet postaja to, kar je pravzaprav vedno bil – geografski prostor, na katerem živimo tudi mi.

V duhu tega nelagodja ni nič čudnega, da nastaja mit o pogumnem voditelju, ki ga lahko počasi že enačimo s pravljičnim bitjem. In o nekdanji državi, ki bo v naslednjih letih, če so bo kriza poglabljala, bolj zlata in svetla, kot je bila nekdaj Atlantida.

Zatorej se takim primerom ne more izogniti niti fantastika. V Cankarjevem domu sem na okrogli mizi Ali je za izdajo knjige treba izdati tudi sebe, rekla, da sem zelo vesela, ker Dangobercev ne berejo politiki. Za današnji dan je denimo zelo primeren odlomek Velika Zmaga iz poglavja Veliki Or in ne dvomim, da bodo bralci hitro ugotovili zakaj. Politika, ki se danes prikazuje kot levičarska, bi, v kolikor bi brala Dangoberce, utegnila planiti po meni, češ le kako se nekdo lahko toliko spozabi, da obravnava revolucijo na tak način? Še bolj bi bili verjetno šokirani, če bi prebrali knjigo do konca in ugotovili, da je Mirendol tudi prizorišče povojnih pobojev ter da eden izmed eksekutorjev tam še vedno živi. Desničarjem pa bi se zamerilo kaj drugega, ne gre dvomiti v to. Hja, Dangober je znanstvena fantastika, ki ima visoko političen naboj. In na vso srečo naši politiki ne berejo znanstvene fantastike izpod peres domačih avtorjev!

Je Veliki Or iz Dangobercev spisan po liku Josipa Broza Tita, kot me danes mnogi sprašujejo? Odločite se sami. Jaz sem itak apolitična in za povrh še menim, da je vsak mit potreben literarne obdelave.

Lep dan vam želim, ne glede na to, ste ali niste ljubitelj Josipa Broza Tita, jugonostalgik ali pač nasprotnik nekdanjega sistema. Vse dobro nam takim in drugim drugačnim želim!

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information