Fundamentalizem naš vsakdanji ali zakaj je demokracija ubila Sokrata?

AteneMed zdravnikovanjem sem imela ravno dovolj časa, da sem po cele ure občudovala strop ali brala kriminalke in ostalo sijajno literaturo. Televizije se nekako nisem pretirano lotevala. Kajti v času hromosti sem uspešno uspela pokvariti daljinca, zatorej mi sedaj ne uspeva hitro preklopiti z enega kanala na drugega. Kar seveda povzroča mnogovrstne travme. Iznenada te preseneti kak čebljavi kuhar, če ne on pa kak politik, ki je ravno sklenil, da sporoči nekaj pomembnega in če že to izostane, človeka naskočijo junaki kakega silno gledanega reality showa. Zatorej sem se ukvarjala s tistim, kar mi ni sprva povzročalo čustvenih bolečin, z branjem in telovadbo. Nakar me je nekega lepega jutra, ko sem opazovala srnice, kako se miroljubno pasejo na travniku, našla zanimiva misel. Pričela sem se zavedati, da živim v svetu polnem fundamentalizma, ki je uspešno skrit, ki ga stežka prepoznavamo. Ampak vseeno, točno tukaj, ob nas ta fundamentalizem sobiva. Mnogi so mnenja, tudi jaz sem bila, da je srednji vek preteklost. Toda ni. Srednji vek, tisto najbolj črno in okrutno iz tega obdobja, je preživelo. Danes sicer ne kurimo čarovnic, vseeno se gremo lov na čarovnice. Danes bi vsakdo zlahka prisegel, da so grajske mučilnice preteklost, vseeno pa za dosego različnih ciljev izpostavljamo zapornike širom po svetu okrutnemu mučenju. Smo mi, naša družba, res tako demokratični ali pa je svet, v katerem živimo, neke vrste prostovoljna utvara, v katero želimo verjeti?

 

 

Demokracija v stari Grčiji

Zgodovina je učiteljica življenja. Da bi razumeli, v kakšnem svetu živimo, je potrebno pogledati nazaj v našo zgodovino. V šoli nas učijo hudih poenostavitev. Egipt je bil poln sužnjev, itak da so trpeli in mi trpimo z njimi, ko beremo, kaj vse so si pa privoščili faraoni. Istočasno drugje po svetu civilizacij najverjetneje kakor ni bilo ali pa niso omembe vredne. Kaj se je dogajalo v dolini reke Ind, je itak irelevantno, saj se to nas ne tiče. Kitajci so pač nekje vmes izumili smodnik, pa saj bi ga Evropejci tudi. Sploh pa se jih ne bi omenjalo, če ne bi naš človek, sicer iz Italije, ampak vseeno na nek način zelo bel in zelo evropejski, odpotoval na vzhod in odkril Kitajsko. Kot so Krištof Kolumb in ostali raziskovalci pripluli nekam, kjer so ljudje sicer že živeli, ampak mi danes učimo otroke v šolah, da so naši evropski belci odkrili te dele sveta. Kdaj pa so domorodci odkrili in naselili te predele, kakšno kulturo so imeli, je pa samo po sebi eksotično vprašanje in predmet redkih poljudnoznanstvenih oddaj na raznih malo bolj intelektualnih TV postajah.

AkropolaDejstvo je, da ne poznamo niti lastne zgodovine, na katero tako radi prisegamo. Vsi se bomo strinjali, da je antična Grčija zibelka demokracije. Toda kaj ta demokracija pravzaprav je?

Beseda demokracija izvira iz grške besede δημοκρατíα, ki je skovanka dveh besed: δημος, demos ali ljudstvo in κρατειν, kratein ali vladati. V biti pomeni vladavino ljudstva oziroma obliko oblasti, ki izvira iz ljudstva. Lepo se sliši še danes, kajne?

Resnica o izvoru demokracije je precej manj prijetna. Vladavina ljudstva se je nanašala izključno na moško prebivalstvo. Ženske in sužnji niso imeli volilne pravice, niso mogli sodelovati kot kandidati na volitvah ipd. Celo več. Zahodni svet se rad zgraža nad današnjimi burkami, z veseljem pa si ogledujemo grške mozaike, keramiko in freske, na katerih so upodobljene ženske z zakritimi obrazi. In to navkljub vsemogočim boginjam, ki so usmerjale življenje antičnih ljudi!

Demokracija v stari Grčiji je bila izrazito diskriminatorna. Istočasno, ko je bila moškemu priznana svoboda, da vodi in upravlja z državo, je bila ženska njegova last. Last moškega so bili tudi otroci in seveda sužnji.

AtenaAmpak ko človek pogleda tiste lepe grške kipe, si nekako ne more pomagati drugače, kot da neprijetna vprašanja enostavno odrine iz svojih misli. Kajti mi živimo v svetu presežkov. Imamo demokracijo, ki je dosegla že vrhunec in ga še kar namerava presegati. V nekaterih krasno razvitih državah je burka že prepovedana. Kajti burka je ponižujoča, ni pa ponužujoče splošno znano dejstvo, da v razvitem svetu ženska za enako delo zasluži manj kot njen moški kolega.

Vsem na očeh se na vlake nalaga Rome in vozi nazaj v domovino, kamor naj bi spadali. Res je, se strinjamo vsi, napredek demokracije je očiten, kajti bili so časi, ko so Rome vkrcavali na vlake in peljali do postaje, od koder ni bilo povratka, v koncentracijska taborišča. Danes jih pač preselimo in se vsi veselimo civilizacijskega napredka. Nekje drugje se demokratično celo področje utaplja v smeteh, ampak nič hudega vendar, saj se to dogaja v razvitem svetu, kjer ni kast, kjer ljudje lahko svobodno izražajo svoje misli in prepričanja. Hudo nerazviti so pa tam, kjer je tudi polno smeti in ubogi reveži hodijo med njimi nepismeni. Razlika je vendar očitna, kajne?

Zelo napredno je tudi stanje, da določene združbe pridobivajo prednost pred drugimi skupinami. Ampak če ne kršijo zakonov, kršijo jih pa ne, potlej je vse v redu. Kajne? Zato se večina prebivalstva razveseli raznih člankov v trač revijah in revijah, ki to sicer niso, toda včasih vseeno objavijo kaj tračarskega, iz katerih izvemo, kako trdno voljo so imeli nekateri, kako silno so trpeli na svoji poti do bogastva, kako so se odrekali vsemu mogočemu, bilo jim je hudo skratka in ni čudno, da so bili potlej poplačani, kot se spodobi za vse tiste, ki so v duhu znanega dela Maxa Webra Protestanstka etika in duh kapitalizma poklicani in ne opravljajo zgolj poklica. Kajti kot vemo, je bit protestantizma predestinacija, kar pomeni, da če je človek bogu mil, potlej bo že v tuzemskem življenju dobil tisto, kar bo potem še dodatno dobil po smrti.

Demokracija kot vedno pripada nekaterim, ne pa tudi vsem. Nekateri so poklicani, večina ni nikoli bila in tudi ne bo. Tako to pač je, drugače smo pa vsi enaki in enakopravni. Kot je v starem režimu nekoč pripomnil Radio Erevan, smo nekateri pač bolj enakopravni od drugih. Pred tem pa je enako ugotovil že George Orwell v svojem delu 1984.

 

Kako je demokracija pokončala Sokrata

Bil sem preveč pošten človek, da bi lahko bil politik. (Sokrat)

Da bi razumeli, zakaj in kako srednji vek še vedno živi, se je potrebno vprašati, kako, presneto naprej in nazaj, je bilo sploh možno, da se je tako temačno obdobje kadarkoli zgodilo.

Eden izmed odgovorov je vsekakor ta, da je demokracija sama po sebi lahko diskriminatorna, saj hkrati, ko omogoča delu prebivalstva svobodo misli, govora, izražanja in vpliva na vladanje, lahko drugemu delu te pravice še kako omeji. Sicer že res, da vsakomur priznavamo človekove pravice, ampak je tudi res, da zlahka omejujemo spoštovanje teh istih pravic.

Poglejmo si denimo volitve. Tudi pri nas imamo demokratične in svobodne volitve, na katerih izbiramo predstavnike ljudstva. Vendar vsi tisti, ki nas predstavljajo, niso bili izbrani neposredno s strani ljudstva. Primer take funkcije je predsednik vlade, ki vodi eno od treh veja oblasti, izvršilno oblast, ni pa njegovo imenovanje posledica volilnega izida temveč povolilnih koalicijskih dogovarjanj. Mi tudi neposredno ne volimo ministrov, kajti te nastavlja državni zbor, ki potrdi ali zavrže imenovanje posameznika. Take primere najdemo tudi v preostalih dveh vejah oblasti.

Zgodba z omejevanjem vladavine ljudstva se je pričela v antični Grčiji, točneje v starodavnih Atenah, kjer je ljudstvo vztrajno glasovalo za vojno stanje. Atene v času največjega intelektualnega razcveta, v času, ko so modreci razmišljali o atomih, o čemer smo zahodnjaki pričeli premišljevati stoletja in stoletja kasneje, so bile mesto, ki je gojilo odprto družbo in gradilo močno obzidje. Znotraj njega je bila civilizacija, izza obzidja polja, ki so jih prehranjevala, malo naprej pa svet, ki ga je bilo potrebno pokoriti. Atene niso nikoli bile miroljubno mesto, v katerih so pesniki peli po ulicah, ganjeni meščani pa točili solze ob zvoku lir. Atene so bile mesto polno vojakov, ki so drug za drugim korakali v uničujoče bojne pohode. Le Šparta se jim je mogla upreti in s Špartanci so bili peloponeške vojne. Atenčani so prišli na eni strani sveta do Krima, na drugi strani so si pokorili Sicilijo. Vmes pa vsekakor obale in mesta v Sredozemlju. Pokorili si jih niso s pisano besedo, ne s kulturnimi prireditvami. Pokorili so si jih z ognjem in mečem. Ampak vsekakor je bilo to storjeno na demokratičen način, saj so vendar glasovali za vojno.

SokratNo, nekako sredi tega klanja, ki se je dogajalo daleč od oči in src demokratično razpoloženih Atenčanov, se je le – tem pripetilo, da je nekega ljubega dne po mestu pričel šariti moški z imenom Sokrat. Ni bil lep, kot so bili njihovi mladci, ki so jih pošiljali v vojne v tuje, oddaljene kraje. On je tedaj že končal s svojo vojaško kariero. Mnogi si danes predstavljajo Sokrata kot miroljubnega starčka, ki je s svojo oguljeno togo opletal po atenskih ulicah in debatiral od jutra do večera.

Sokrat je bil mnogo več od te podobe miroljubnega filozofa. Bil je uspešen vojak, prekaljen v mnogih bitkah, v katerih se je odlikoval z odločnostjo. Bil je tudi odličen športnik. No, ampak ko je končal s tem delom kariere, se je posvetil učenjaštvu, pri čemer ga je najprej zmotilo dejstvo, da so njegovi učitelji ponavljali le to, kar so se naučili od svojih učiteljev, ne da bi sploh razmislili, kaj in kako učijo. In padla je prva zamera, ki je ostala neoproščena do njegove smrti. Tudi zavoljo svojega odkritega odnosa do drugih učiteljev si je Sokrat nakopal na glavo sovražnike, ki so samo čakali, kdaj bo stopil korak predaleč. Intelektualci tistega časa, razen redkih izjem, Sokrata ravno niso branili med sojenjem. Ni jim bilo preveč mar, da bo njihov profesionalni kolega obsojen na smrt.

Ampak ostanimo pri priljubljeni podobi starega filozofa. Za njegovimi petami so torej stopicljali njegovi učenci, med njimi tudi dobro znan Platon, ki mu je po Sokratovi smrti uspel presežek brez primere. Spisal je Sokratove besedne dvoboje, kar je kasneje obveljalo za filozofijo, ki resnici na ljubo nima nekega jasnega namena. Zato so mu ga določili drugi. Najprej Platon, njegov učenec, ki je opeval modrost svojega pokojnega učitelja. Nato se nihče, razen Arabcev, ki so si pokorili Bližnji Vzhod, ni pretirano ukvarjal z njim, ampak so prišli srednjeveški časi, v katerih si nekaj veljal, če si se zastopil na predkrščanske filozofe. Sicer jih sam Jezus nikoli ni omenjal, kar pa ni nikogar pretirano motilo. Modreci iz obdobja največjega razcveta Aten, Sokrat, Solon, Platon in Aristotel so dali srednjeveški miselnosti tisto intelektualno podstat, ki je sicer povsem brezpredmetne debate o biti in nebiti vzdignila na nivo filozofije.

Nenadoma smo se vsi pričeli strinjati, da je bistvo Sokratove filozofije iskanje sebe in spoznavanje nekih višjih vrednot. V nekem pogovoru (poslednji dnevi Sokrata) je Sokrat dejal: „Ta človek mene gotovo ne dosega v modrosti. Zakaj kakor kaže, nimava ne on ne jaz kaj prida znanja, da bi se lahko postavljala; vendar sem jaz na boljšem, ker si on domišljije neko vednost, pa je v resnici brez nje, jaz pa prav tako ničesar ne vem, a si tudi ničesar ne domišljujem.“ Sokrat je pač iskal samega sebe, skozi spraševanje sogovornika le tega znal pripeljati do točke, ko je postalo jasno, kako neveden je in kako tanka je razlika med vedenjem in nekim splošnim prepričanjem. Spoznavati samega sebe, presegati svoje meje, delati dobro in pošteno, nekako tako lahko na hitro strnemo tako imenovano Sokratovo filozofijo.

Nekoč je Sokrat na cesti opazil vojaka, ki je tekel za nekim človekom.

„Primi ga, primi ga!“, je zaklical vojak, toda Sokrat je le stal in opazoval dogajanje.

„Si gluh? Zakaj nisi prestregel morilcu poti?“

„Morilcu? Kaj misliš s to besedo?“

„Od kje si se ti vzel? Morilec je nekdo, ki ubija!“

„Mesar?“

„Norec stari! To je človek, ki ubije drugega človeka!“

„Aha, vojak!“

„Ne!“, se je jezil vojak. „Morilec je človek, ki ubija v mirnem času.“

„Že razumem! Rabelj!“

„Idiot! Človek, ki ubije drugega človeka na njegovem domu!“

„A, tako! Zdravnik, kajne?“

Vrnimo se k samemu Sokratu. Hodi Sokrat po Atenah in se pogovarja z ljudmi. Za petami mu capljajo učenci, poleg samega Platona tudi manj znani Ksenofon. Sokrat je poročen, s Ksantipo, ki mu na veselje vseh znancev na glavo stresa polno kahlo fekalij in ima tri sinove. Sinovi odraščajo doma in ne motijo njegovega filozofskega udejstvovanja, le Ksantipi sem pa tja poči film. Širše gledano je razcvet Aten na vrhuncu. Atenški modreci se zbirajo na zaprtih zabavah, ki so jim rekli simpozij. Če se kdo danes dolgočasi na modernih simpozijih, stari Grki se niso. Modri moški tistega obdobja so si privoščili marsikaj. Znano je, da so se na teh simpozijih največkrat malce pocrkljali med sabo, saj homoseksualnost v tistih časih ni bila preganjana. Nasprotno, homoseksualnost je bila nekaj povsem sprejemljivega in večina danes slavnih grških filozofov se je zelo rada potolažila v objemu drugih moških. Verjetno nekje po tem ali pred tem, ko so se crkljali med sabo, so modreci pričeli debatirati o atomih, o verskih zgodbah in tako verjetno so pričele krožiti zgodbe o tem, kako se atenski modreci norčujejo iz vere. Saj menda veste, da so si razlagali, da so zgodbe o Zevsu zgolj prispodoba in da je svet sestavljen iz majhnih delcev, ki so jih poimenovali atomi. Začuda je v našem svetu tudi neka druga zgodba o stvarjenju v nekaj dneh dobila status prispodobe. Tako da zanesljivo glede tega, kako hitro neka zgodba postane prispodoba, nismo daleč od sveta pred skoraj 2.500 leti.

Sokrat je tudi rad pijančeval. So tudi drugi in med veliki možmi tudi naš največji pesnik, torej ni to pijančevanje tako osamljen primer. „Kar se pitja tiče, prijatelj moj, imate moj pristanek. Vino prepoji dušo, blaži nase bridkosti in hkrati prebuja naša čustva,“ je dejal ob neki priliki.

Stari pripovedovalec zgodb, ki se pogovarja sredi ceste in zafrkava mimoidoče, človek, ki rad je in pije, se sem ter tja stisne v objem drugega moškega, se vmes prepira s Ksantipo... Hja, antični filozof pač, kaj pa drugega!

Pred svojim prvim javnim govorom je imel Alkibiad hudo tremo. Sokrat ga je vprašal:

„Poslušaj, Alkibiad, ali bi te bilo strah govoriti med štirimi očmi z branjevcem Aristonom in čevljarjem Leandrom?“

„Niti najmanj ne.“

„Zakaj pa se potem bojiš govoriti, če ju vidiš skupaj?

Vse je bilo lepo in prav do trenutka, ko se je Atenčanom zalomilo na Siciliji. Sicilija naj bi bila lahek plen, naravnost čakala je na Atence, kar izzivala je vojsko, ki jo bodo v demokratičnem procesu vladanja Atenci poslali nadnje. Temni oblaki so se že pričeli zgrinjati. „Kdo kleveta Zevsa?“, so se nekateri spraševali. In se precej ozrli proti filozofu in njegovim učencem. Kajti Sokrat je postajal že prav nadležen s svojim spraševanjem mimoidočih o smislu življenja in smislu večnih vojn. Še bolj nadležen je postal s svojimi govori o resnici in pravici.

Atenci se izzivu niso mogli upreti in so demokratično izglasovali napad na Sicilijo. Njihovo vojsko je vodil Alkibiad, verjetno najbolj slaven in oboževan Atenec tistega časa. Mladi vojskovodja je bil vse, kar si še danes želi vsak moški, najsi spada med heteroseksualce, homoseksualce, metroseksualce, japije ali v kako drugo skupino. Bil je lep, izobražen, bogat, množice so ga oboževale kot skorajda boga. Imel je vse, Atene so mu ležale pod nogami. Bil je Sokratov učenec, prisegal je na pravičnost in predvsem je iz vojaške hierhije izrinil nekaj starejših kolegov iz uglednih rodbin. Skratka, ni dolgo trajalo, da so ga obtožili brezboštva.

Odpluje torej Alkibiad na kraj nesrečnega imena, na Sicilijo, ko pride ponj ladja. V Atenah je med njegovo odsotnostjo prišlo do zarote, do hudih obtožb o brezboštvu, ki naj bi ga menda prakticiral. Atenske oblasti so pričele loviti in zapirati vse, za katere se je razširil glas, da se norčujejo iz svetih obredov, iz bogov in tako z brezboštvom rušijo demokracijo. Alkibiad se nikoli ni vkrcal na to grško ladjo ladjo, ki naj bi ga prepeljala nazaj v Atene. Zbežal je in v svojem srdu nad tem, kaj se je zgodilo v mestu, ki ga je do nedavna častilo, prebežal k svojim največjim sovražnikom, k Špartancem. Sokrat je dejal: „Iz najglobljih želja se pogosto rodi najhujše sovraštvo.“ In sovraštvo, ki ga je Alikibiad začutil do rodnega mesta, je zlomilo hrbtenico atenski vojski na Siciliji.

Sokratova žena Ksantipa je prijokala v ječo in mu povedala, da so ga obsodili na smrt.

„Po krivici so te obsodili!“, je med jokom vzkliknila.

„Ali bi morda rada, da bi me obsodili po pravici?“, ji je odgovoril Sokrat.

Za Alkibiadov prebeg je moral nekdo biti kriv. „Kdo ga je nagovoril k izdaji, ko smo mu pa ravno želeli demokratično soditi in ga obsoditi na smrt?“, so se spraševali Atenci. Vse oči so se obrnile naravnost v Sokrata in nenadoma so se vsi spomnili, kako se je tudi zanj govorilo, da je brezbožen. „Kvari mladino za povrh,“ so se vsi strinjali.

Konec je znan. „Nisem Atenec ne Grk, temveč svetovljan,“ je govoril o sebi Sokrat. Izpil je, kot vemo, strup iz trobelike in v hudih mukah, med pogovorom umiral pred očmi svojih učencev. „Ich bin ein Berliner!“, je dejal John F. Kennedy 2.500 let kasneje in njega so ubili v atentatu v Dallasu.

Demokracija je ubila Sokrata, nespametno ljudstvo si je vzelo preveč privilegijev. Niso bili sposobni odločati ali pa so bili zavedeni. Tako se danes razlagala, kaj se je zgodilo. Sokratovo truplo pokopljejo, Atenci, ki so se kesali svoje odločitve, mu postavijo kip. In potlej ni bilo nikoli več take odprte demokratične družbe z neposrednim ljudskim odločanjem, vam poreko poznavalci demokracije. Resnici na ljubo temu ni tako, saj je demokracija v obliki vladavine moških preživela in s epojavila nekaj stoletij kasneje v antičnem Rimu. Tam je demokracijo sesul drugi veliki vojskovodja, Julij Cezar.

PlatonZgodovinsko gledano je s Sokratovo smrtjo nastal neprijeten dramski vložek, zavoljo katerega se nihče več ne sprašuje, koliko je demokracija, ki omogoča nekaterim veliko, drugim pa manj, sploh vredna svojega naziva. Niti se ne sprašujemo, kako je mogoče, da bi bili ljudje tako silovito zavedeni, pa da glasujejo, naj nekdo spije strup iz trobelike in v mukah umre. Je res možno, da so svobodni moški tistega časa, ravno na podlagi zgolj neke absurdne obtožbe o brezboštvu pritegnili glavnemu tožniku Anitu in obsodili, kot to opisuje Platon v Apologiji, starega človeka na mučno in okrutno smrt? Naslednje jutro, ko so videli njegovo truplo, jim je bilo pa žal. Šlo je zgolj za moto? Tako preprosto naj bi to vse skupaj bilo?

Atenska demokracija ni padla na točki, da je bilo preveč oblasti v rokah ljudstva, demosa. Padla je na točki, ko demos oblasti ni imel. Ko so določene skupine izrinjale druge preko demokratičnih postopkov, jih zlorabile in popeljale Atene v pogubo. Temu danes rečemo koruptivno delovanje, ko nekdo zavoljo lastnih interesov zlorabi oblast in njene mehanizme. Nekaterim je dišala Sicilija, tako zelo jim je dišal njen plen, da ga niso želeli deliti z mladim Alkibiadom. Potrebno ga je bilo odstraniti, če na na lep pa na grd način. Kajti Alkibiad je segel previsoko, zmotil je mir najbogatejših Atencev, ki so skozi celotno obdobje atenske demokracije preko demokratične večine pošiljali vojsko v osvajalne pohode, od koder se je vračala z bogatim plenom, ki je potlej v bistvu pripadel njim.

Demokracija, ki se je periodično pojavljala skozi človeško zgodovino, od Sokratove smrti dalje vgrajuje v svoje delovanje zaščito pred ljudstvom, ki nekega dne nekoga obsodi, drugi dan žaluje za njim in mu tretji dan postavi spomenik. Hkrati ko je Sokrat osvobodil človeški um in dovolil misli poleteti do neslutenih višin, se je delo njegovih učencev, kako zanimivo, izkoriščalo kot podstat vseh totalitarnih režimov, kot sta to bila denimo nacizem in stalinizem. „Prišel je čas odhoda, gremo svojo pot. Jaz, da umrem, in vi, da živite. Kaj je bolje, samo Bog ve,“ je dejal Sokrat svojim učencem preden je umrl.

In ti so izbrali svojo pot. Ksenofon in Platon sta opevala svojega mrtvega učitelja Sokrata, ki je umrl za resnico in pravico in tako postal prvi ideološki mučenik in politični disident, ki ga je oblast sklenila likvidirati. Platon je kasneje učil mladega, nadarjenega Aristotela. Ta je bil učitelj Aleksandra Makedonskega, kasneje ustanovitelj svoje filozofske šole Peripatos v Atenah, od koder je moral zbežati. Zanimivo, znova zavoljo obtožbe o brezboštvu. Mnogo, mnogo kasneje, so se z Aristotelovimi deli zabavali Arabci in za njimi je misel svobodnega človeka, filozofa, ki je imel volilno pravico, v svojo filozofijo vkoval Tomaž Akvinski. Homoseksualnost, ki jo je denimo Aristotelov učenec Aleksander prakticiral, je postala greh najhujše vrste. Svoboda odločanja ni bila več mogoča, saj je fevdalec odločal o usodi svojih podložnikov. Bog, ki se ni več imenoval Zevs, ni dovoljeval več nobenega dvoma o sebi. Če so v antičnih Atenah razpravljali, je ali ni Zevs posilil lastno mater, pa se je potlej rodila Afrodita, je bil bog Tomaža Akvinskega brezspolen in njegova volja je bila, da je bila večina prebivalstva skoraj brez vsakršnih pravic. Časi, ko so lahko bili moški svobodni in ženske nergale nanje, so bili le še preteklost.

Demokracija starega sveta ni padla v trenutku, ko so se dvignile roke in obsodile Sokrata na smrt. Padla je v tistem trenutku, ko je nekomu prišla v glavo ideja, da zavoljo lastnega dobička likvidira svoje nasprotnike in v svoje namene zlorabi demokratično odločanje. Fundamentalizem ni samo stvar skrajnežev. Zaskrbljujoče je, da je morda fundamentalizem najhujše vrste zamisel, da je demokracija raztegljiva kot elastika. Če so časi dobri in vojne uspešne, naj Sokrat kar hodi po ulicah in se pogovarja z ljudmi. Če pa zaškripa, potlej pa v imenu lova na čarovnice obsojajmo brez dokazov, četudi svet, ki ga poznamo, drvi v propad. Pravo vprašanje ni, je demokracija ubila Sokrata temveč ali je bila demokracija že ob rojstvu zadušena v lastni zibki.

Naslednji tedne pa premik k srednjeveškemu fundamentalizmu, ki se nam še vedno mota pod nogami. V imenu svetlih ciljev vsekakor, kajti vsi cilji, v imenu katerih delimo slabo, so zelo svetli.

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information