Fundamentalizem naš vsakdanji ali o ovčici, ki je spremenila svoja stališča

Kladivo čarovnic, naslovnica Od starogrškega Sokrata, ki je bil preveč pošten, da bi bil politik, se premikamo na simptomatično temo, to je krščanstvo. Krščanstva načeloma ni pametno komentirati, kristjani hitro najdejo, kaj vse, kdo in kje jih žali. Ampak bom tvegala, kajti temelji fundamentalizma in s tem tudi ekstremne nestrpnosti do drugih in drugačnih leži v veri, v okviru katere smo zrasli tako in drugače; nekateri v vernih, drugi v manj vernih in tretji v ateističnih družinah. Na predavanjih, ki sem jih imela o raelijanstvu, je bilo najbolj zanimivo, da verniki največkrat ne poznajo vsebine Stare in Nove zaveze, vsekakor pa poznajo vse molitve in cerkvene pesmi. Večini ni bilo jasno, da je bilo Razodetje ali Apokalipsa napisano krepko po Jezusovi smrti, pri čemer tudi ni povsem znano, kdo je pravi avtor. Obveljalo je mnenje, da gre za eno osebo. Janez Evangelist ga je spisal med izgnanstvom na Patmosu. Gre za temačno, nasilno besedilo, v katerem se miroljubni Jezus prelevi v osebo, ki zase zahteva, slavo, bogastvo in oblast.

Kako je Jože Pučnik mislil s svojo glavo

Kar je zelo zanimiv podatek tole glede izgnanstva na Patmosu. Kajti slučajno sem bila enkrat v družbi znanega literata, sedaj je že pokojen, ki je navdušeno razlagal, kako so Jožeta Pučnika, tudi on je že pokojen, izganjali iz Jugoslavije. Takole je to nekega vročega jesenskega dne opisal pokojni literat.

Jože Pučnik je bil kmečki otrok in se je naravnost s kmetov – lepo prosim, zgolj navajam slišano – kar „silil“ med intelektualce. Že v srednji šoli je objavil nekaj iskrenih misli, zato so mu prepovedali opravljati zaključni izpit. Kar mu še ni bilo dovolj. Ko se mu je po odsluženi vojaščini končno uspelo vpisati na fakulteto, je še vedno mislil s svojo glavo. Napaka! Prvič je pristal v zaporu zaradi serije kritičnih člankov v Reviji 57. Pri tem ponovno poudarjam kot je to večkrat v pripovedi poudaril tudi sam literat, da je bil pokojni Jože Pučnik kmečki sin. Ostali „kritični“ intelektualci, vključno z literatom, ki mi je pripovedoval to zgodbo, so udbovci malce okrcali. Njihovi starši pač niso bili kmetje in je bilo verjetno samo po sebi umevno, da je krcanje dovolj. Kmetje so pa tradicionalni bolj trdoglavi in njim krcanje ne pomaga. Jože Pučnik je dobil kar devet let zapora. Mladenič, doma s kmetov, ki je mislil s svojo glavo, je bil pravnomočno obsojen in gnil v ječi, medtem ko so njegovi „kritični“ prijateljčki za šankom nekdaj znane ljubljanske beznice izvajali intelektualna gibanja, zelo popularna v 60-ih letih prejšnjega stoletja. Še ta beznica je kasneje dobila kultni status in le kako ga ne bi, če so sinovi in hčere mestnih staršev tam ustvarjali, pisali zgodovino, razmišljali o umetnosti, biti in nebiti življenja ter premišljevali o nadaljnji usodi celega naroda, vse to vsekakor za šankom!

Kar še ni vse. Ko je prišel iz zapora, je Jože Pučnik še naprej mislil s svojo glavo. Spet napaka! V Wikipediji beremo, citat: „Leta 1964 je bil v Perspektivah objavljen njegov članek z naslovom Problemi našega kmetijstva.“

Zgodba pokojnega literata, ki mi je prepovedoval zgodbo, se razlikuje od uradne verzije in celo od verzije, ki jo je pripovedoval tik pred smrtjo. Le kako se ne bi, saj sta se z dr. Jožetom Pučnikom zelo dobro poznala, kako zelo dobro, pa je Jože Pučnik najverjetneje ugotovil šele mnogo kasneje v tujini. Že pred objavo v Perspektivah so dežurni dušebrižniki vedeli, kaj je Jože Pučnik spisal. Ravno ta literat je na „prigovarjanje“ zaskrbljenih prijateljev (v prostem prevodu jih profani narod imenuje za udbovce) stopil do Jožeta Pučnika in mu dejal, da tole, kar je spisal, ni ravno najpametnejše, da partiji ( = Zvezi komunistov Slovenije) to ne bo všeč.

Jože Pučnik mu je zagnano ugovarjal in navajal argumente, zakaj je njegovo razmišljanje o problematiki kmetijstva pravilno in upravičeno. Posredniški literat, ki ga kmetijstvo ni zanimalo, razen če ga je nesrečno obdeloval v svojih kakor romanih (pri čemer je po mojem mnenju zgrešil medij, saj njegovi romani na temo kmetijstva zvenijo kot zgrešen libreto za kako prav hudo tragično opero), je izgubil živce in mu, kot mi je dejal, zabrusil: „Umakni (tekst iz Perspektiv, op.) Jože, ali bo šel spet sedet!“ Jože Pučnik je nato menda rekel, da ga dvakrat že ne bodo zapirali, saj ni nič takega napisal, da je vse v skladu s socialistično doktrino. Celo več, socialistična družba ni mogoča brez uspešnega kmetijstva. Nakar ga je „utrujal“ z navajanjem statistike in citati iz Marxa in Engelsa, da Lenina ne omenjam.

Rekel sem ti in dovršilo se bo,“ mu je dejal ta literat, ki je bil itak navajen bolj na šnops kot na mleko, topogledno temu ga problematika molže ni pretirano privlačila. Zvenel je prav svetopisemsko, hudo preroško, ko je Jožetu Pučniku napovedal posledice njegovih menda antisocialističnih dejanj. „No, nakar sem dvignil roke in rekel, Jože je spet zajebal,“ je še dodal. Komu je rekel, seveda ni povedal. Samemu sebi zanesljivo ne.

Razmere, zaradi katerih sem moral izdati Požgano travo v samozaložbi, so policijske narave. Mislim, da je bilo v tistih časih mnogo slovenskih umetnikov ovaduhov in da je vsak drugi slovenski umetnik izobraževal policijo o svojih umetniških pogledih, tako da je morala biti policija umetniško najbolj izobražena ustanova na slovenskem. Ivan Potrč je menil, da je pesem Veliki črni bik portret Borisa Ziherla. Cankarjeva založba je zahtevala, da to pesem izločim. (Dane Zajc, V Belo, Beletrina, Ljubljana, 2008, str, 629)

Potem se je literat, utrujen od pripovedi o nadležnem Jožetu Pučniku, ki je bil tedaj še kako živ in se je „šel politiko“, naslonil na grajsko – rimski zid v Ajdovščini in to točno tisti zid, ki ga je nekaj let kasneje zavoljo domnevnih varnostnih razlogov dal podreti tedanji in sedanji župan, o čemer se je na dolgo in široko pisalo in zavoljo česar je stroka vila roke, ampak zid je bil sesut in tukaj ni bilo več kaj za popraviti. Ampak to je že druga zgodba. Naslonil se je in z nadvse ciničnim glasom dodal, da se Jožetu pač ni dalo dopovedati, da niti njega ni poslušal in je šel potem posledično še enkrat sedet. „Kaj hočemo, bil je s kmetov,“ je končal svojo pripoved. Kasneje, leta kasneje, v eni izmed neštetih javnih verzij tedanjega dogajanja, ko sta bila z dr. Pučnikom politična nasprotnika, je celo dejal, da je bil njegov talec.

Tokom istega dne je povedal še nekaj besed o tem, kako je križaril na Galebu, to je oni Titovi jahti. Ni bilo sicer Tita ravno na njej, ampak nič hudega. Včasih se je moral pač umakniti, da je lažje ustvarjal in je šel na morje in to enkrat celo z Galebom.

Dejstvo je, da se za mladega Jožeta, ki je utemeljeval svoje besede s statistiko in ustrezno ideološko podlago, ni zavzel nihče. Kdorkoli je bral sporen tekst o kmetijstvu in njegovih problemih lahko potrdi, da Jože Pučnik v resnici ni napisal ničesar zares spornega, kar bi bilo mogoče razumeti kot napad na tedanjo družbeno ureditev. Celo nasprotno! Po mojem mnenju je v nekaterih delih njegov tekst še danes aktualen.

Ves problem je bil, vsaj sama tako menim, avtor sam. Mlad gimnazijec, ki je stegnil jezik. Mlad študent, ki je spet stegnil jezik. Mlad človek, ki je spet stegnil jezik. In predvsem človek, katerega starši so bili zgolj kmetje in ki ni imel takega družinskega zaledja, ki bi mu omogočalo ustvarjanje umetniško – političnih gibanj izza šanka. Verjetno bi bil Jože Pučnik kaznovan tudi, če bi na glas razmišljal o sladoledu in kremšniti.

dr. Jože PučnikKakor prvič, se je „izpolnilo“ tudi drugič. Jože Pučnik je bil res ponovno obsojen. Ostali akterji so bili spet okarani, kajti ta ukrep je bil za „kritične“ intelektualce povsem zadovoljivo vzgojen. So se pa „kritični“ prijatelji hudo maščevali zavoljo karanja. Nekdo je Pučnika menda ovekovečil v drami, drug v pesnitvi, posredniški literat je o perečem kmečkem vprašanju menda razmišljal v enem izmed svojih kobajagi romanov. Vse to je Udba nekako spregledala, čeprav so „kritični“ umetniki celotni Udbi pred očmi postavljali spomenik upornemu Jožetu. Aja, nekdo je menda dobil štipendijo in odšel v tujino.

Tudi Jože Pučnik je odšel v tujino, ko so ga izpustili iz zapora leta 1966, ampak brez štipendije. Namesto udobnega študentskega življenja je krivil hrbet, saj je postal fizični delavec. Ker mu naša neodvisna univerza z bogato tradicijo ni želela izdati ustreznega potrdila o izobrazbi, je v tujini ponovno študiral, naredil doktorat iz filozofije in sociologije in se leta 1989 vrnil v Slovenijo kot dr. Jože Pučnik, ugleden predavatelj in sodobnik znanih mislecev ter politikov.

V času, ki ga je prebil v tujini, so njegovi „kritični“ tovariši še naprej viseli za šankom kultne beznice. Nekateri so postali znani umetniki, drugi so doktorirali, tretji so zgolj viseli za šankom, nekaj jih je pa že umrlo. Kakorkoli, ob prihodu v domovino so se dr. Jožeta Pučnika tako razveselili, da so postali njegovi politični nasprotniki in do dneva današnjega ne morejo preživeti imenovanja letališča po njem. Ampak tudi to je že druga zgodba.

 

 

 

Križarjenje z Galebom

ApokalipsaKaj ima sedaj pokojni dr. Jože Pučnik z Razodetjem, se nekateri sprašujete. Zelo veliko, res zelo veliko. Najprej naj moje razmišljanje ponovno zaide in to k ladji Galeb. Galeb je bil nadvse dragocena ladja, na njej so strumno stali mladi mornarji in čakali, daj bo prišel Maršal. Vmes se je dogajalo marsikaj. Denimo to, da so križarili okoli Kornatov z literatom, ki je trideset let kasneje razpredal o svojih spominih na Jožeta Pučnika med ogledovanjem rimskega zidu v Ajdovščini.

Si morete misliti, da je bil literat tako pomemben, da mu je bil cel Galeb na voljo? Seveda je bil, čeprav mu na prvi pogled nihče ne bi tega pripisal. Vedel je, kaj se bo tiskalo in je vestno poročal „tovarišem“, urejal posredniške posle zanje in tako je bil pač hudo pomemben. Vedel je, kaj kdo razmišlja in tudi o mislih drugih je poročal „tovarišem“. V javnosti je celo enkrat priznal svoje početje, potlej ga je večkrat zanikal.

Mnogi so mi rekli, da je zgodba o križarjenju z Galebom plod sicer bujne domišljije pokojnega literata. Kajti literat je slovel kot večen političen disident, večkrat je bil menda zaprt in zasliševan zavoljo svojega ustvarjanja in kritičnih misli. Večkrat je bil menda kaznovan in to tako hudo, da je bila kazen vsakič izbrisana. Vsaj tako je zagotavljal vsem okoli sebe. Tako se je tudi govorilo.

Sama menim, da zgodba o križarjenju z Galebom ni izmišljena. Verjetno je res nekaj povsem drugega. Literat nikoli ni bil zaslišan in nikoli zaprt zavoljo svojega delovanja, kot je to veselo pripovedoval izza šanka kultne beznice. Verjetno so ga „tovariši“ občasno umaknili izza šanka, enkrat celo na Galeba, da si je nabral novih moči in čakal na nove naivneže, na nove Jožete, ki so brez primernega družinskega ozadja končali v zaporu ali v najboljšem primeru, če do aretacije ni prišlo, kot debel spis v fasciklih Udbe.

 

 

Patmos kot kazen

Janez Evangelist iz PatmosaPri vsem tem se mi je vedno znova zastavljalo vprašanje, ni in ni mi šlo iz glave, kako je mogoče otok Patmos leta 0095 razumeti kot kazen? Še danes ta otok ni kazen ampak turistična destinacija, biser med grškim otočjem, ki poleg ogleda ranokrščanskih cerkva in Pečine razodetja ponuja krasno naravo in ugledne hotele.

Kako je bil lahko leta 0095 nekdo kaznovan z izgonom na Patmos? Tisti časi so bili še hujši kot konec petdesetih in začetek šestdesetih let v SFRJ oziroma Socialistični republiki Sloveniji. Konec prvega stoletja našega štetja so nasprotnike Rima žive cvrli, kuhali, pekli, jim odirali kožo, razčetverjali, kamenjali, metali levom in ubijali na še mnoge druge mučne načine, ki so žrtvam zagotavljali ekstremno boleče in počasno umiranje.

Nekaj dejansko ni v redu že s samim pričetkom Razodetja. Rim je okrutno kaznoval, zelo okrutno. Janez iz Patmosa pa je bil izgnan. Ne na neko skalovje, kjer bi tolkel lakoto, izgnan je bil na otok, poln zelenja, naseljen že najmanj od bronaste dobe dalje. Lakota mu ni pretila, žeja tudi ne. Patmos namreč ima zajetja sladke vode.

Obrnil sem se, da bi videl, čigav glas je govoril z menoj. Ko sem se obrnil, sem zagledal sedem zlatih svečnikov in sredi med svečniki nekoga, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Oblečen je bil v haljo do tal in prevezan čez prsi z zlatim pasom. Njegova glava in lasje so bili beli kakor bela volna, kakor sneg, njegove oči so bile kakor ognjen plamen, noge je imel kakor v pêči razbeljen bron, glas pa kakor glas mnogih vodá. V desnici je držal sedem zvezd in iz ust mu je segal oster dvorezen meč, njegovo obličje pa je bilo kakor sonce, kadar žari v vsej svoji môči.

Ko sem ga zagledal, sem se zgrudil k njegovim nogam kakor mrtev. On pa je položil name desnico in rekel: „Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja. Zapiši torej, kar si videl, kar je in kar se bo zgodilo poslej! Skrivnost sedmih zvezd, ki si jih videl v moji desnici, in sedmih zlatih svečnikov pa je v tem: sedem zvezd so angeli sedmih Cerkvá, sedem svečnikov pa sedem Cerkvá.

 

Nelagodje ob prebiranju se nadaljuje že z uvodnimi stavki. V predhodnih evangelijih je Jezus predstavljen kot mil človek, ki je zavezan k pravičnosti in nenasilju. Še najhuje, kar Jezus postori, je njegov vpad v tempelj, kjer je razmetal stojnice. Ni pa pri tem nikogar ubil.

Še več, Jezus ne glede na to, da ve, da mu preti mučenje in smrt, mirno čaka na svoje krvnike. Ob sebi za mizo gleda izdajalca, napove, kdo od učencev ga bo zatajil in ob prihodu rimske vojske se mirno, brez upora preda.

Ob svojem prihodu pred Janeza Evangelista se ta mirni človek Jezus spremeni v nekoga, ki grozi. Jezus iz predhodnih evangelijev zagovarja enakost med ljudmi in nagovarja vse, naj si med sabo pomagajo. Spomnimo se na priliko o dobrem Samarijanu (Lk 10,25-37). Večina ljudi ne razume, da so bili Samarijani med tedanjimi Judi na slabem glasu, da so veljali za ljudi slabše vrste. Za Jude so bili Samarijani to, kar so danes za Slovence denimo Cigani (večina tako imenuje Rome) in čefurji.

Kljub temu je popotniku, ki so ga napadli razbojniki, pomoč ponudil Samarijan. Ta za razliko od Judov ni šel mimo njega. Ustavil se je in ranjenemu človeku ponudil pomoč.

Beseda samarijan je še danes ekvivalent za usmiljenega človeka, ki pomaga sočloveku v stiski. V evangeliju drugega Janeza izvemo, da je Samarijanka spraševala Jezusa, ali velja slaviti boga na gori Gerizim ali v Jeruzalemu. Iz tega lahko sklepamo, da je Jezus v nasprotju s tedanjimi judovskimi navadami učil ne samo delavce, kar ribiči denimo nedvomno so, učil je tudi ženske in tudi pripadnike tedanjih čefurjev.

Več kot šestdeset let po lastni smrti se ta isti miroljubni Jezus, jagnje božje, ki odjemlje greha sveta, pojavi pred izgnanim disidentom Janezom na Patmosu. Jezus, ki se ni nikoli posluževal nasilja, nenadoma grozi. Jezus, ki ni delal razlik med ljudmi, deli ljudi na prave vernike in na pogane, kar velja tudi za Samarijane, najsi bodo le- ti usmiljeni ali ne. In velja tudi za Jude, čeprav je bil sam Jud.

In Jezus, ki je prevračal stojnice v templju, ki nikjer ni govoril o zgradbah, katere naj se sezidajo njemu v čast, nenadoma podpre obstoj cerkva, ki pa jim vsaki posebej obilno zagrozi in natančno našteje njihove napake ter grehe.

Angelu cerkve v Tiatiri piši: To govori božji Sin, ki ima oči kakor ognjen plamen in so njegove noge podobne bronu: Poznam tvoja dela ter ljubezen in vero in službo in stanovitnost in tvoja poslednja dela, ki jih je več kot prvih. Ali zoper tebe imam, da puščaš ženo Jezabelo, ki sebe imenuje prerokinjo in uči ter zavaja moje služabnike, da bi nečistovali in jedli malikom darovano meso. Dal sem ji časa, da bi se spreobrnila, pa se od svojega nečistovanja noče spreobrniti. Glej, vržem jo na bolniško posteljo in tiste, ki z njo prešuštvujejo, v veliko stisko, če se ne spreobrnejo od njenih del; in njene otroke bom pokončal s smrtjo; in spoznale bodo vse cerkve, da sem jaz tisti, ki preiskuje obisti in srca, in povrnil bom vsakemu izmed vas po njegovih delih. Vam drugim v Tiatiri, kolikor jih nima tega nauka, kateri niso spoznali satanovih globin, kakor jih imenujejo, pa pravim: Ne nalagam vam drugega bremena. To pa, kar imate, ohranite, dokler ne pridem. Kdor zmaga in moja dela ohrani do konca, mu bom dal oblast nad pogani; in pasel jih bo z železno palico, kakor se lončene posode razbijajo - kakor sem tudi jaz prejel od svojega Očeta - in dal mu bom zvezdo danico. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam.

V Janezovem Razodetju jagnje božje dokončno postane zagovornik nasilja. Razodetje ali Apokalipsa Jezusa, ki se je za časa življenja odrekal bogastvu, ki je bil skromen in usmiljen, ki je zdravil in ne povzročal bolezni, spremeni v jagnje z volčjimi zobmi, ki je vredno, da prejme slavo, bogastvo in oblast. Kristjanom Razodetje pomeni svarilo, ki jim brani, da bi zašli z božje poti. Preganjanim (kristjanom) je Razodetje pomenilo upanje, da bo njihovo trpljenje nagradil Jezus.

Hkrati je Razodetje za vse pogane in čefurje vseh možnih vrst v naslednjih dveh tisočletjih utemeljilo neusmiljen pregon, genocid in zločine. Že v uvodu Razodetje novi, maščevalni Jezus, napove pogrom nad tistimi kristjani, ki se po njegovem mnenju ne držijo njegovega nauka.

Enega od vrhuncev fundamentalistične gonje proti drugim in drugačnim pomeni knjiga Malleus maleficarum (Kladivo ali Gorjača čarovnic), ki navdih črpa ravno iz Razodetja Janeza iz Patmosa. Avtorja tega temeljnega dela za pregon čarovnic sta Jakob Sprenger in Heinrich Institoris, ki sta bila za svoje delo nagrajena s položajem inkvizitorja. V nadaljevanju življenja sta zakrivila mučenje in smrt tisočih domnevnih čarovnikov.

Večina meni, da je bila inkvizicija omejena zgolj na področje Evrope in na sežiganje čarovnic, kar je bilo v srednjem veku razširjena navada. Kar ni res. Inkvizitorji so brutalno mučili domorodce v Ameriki, sežigali knjige in s tem povzročili tudi kulturni genocid nad Indijanci Srednje in Južne Amerike. Inkvizicija kot institut RKC nikoli ni bila ukinjena. Danes se imenuje Kongregacija za nauk vere, ki jo je vodil tudi Joseph Ratzinger, danes papež Benedikt XVI.

 

 

Nauk zgodbe

Besedilo ne vsebuje nekega posebnega nauka. Le kako bi ga? Je že tako, da so eni disidenti kaznovani z zaporom, drugi nagrajeni s štipendijo v tujini, tretji z umetniškimi dosežki, nekateri so bili izgnani na otok, kjer so doživeli videnja. O kazni za nasprotnike ali o načinu infiltracije mednje odločajo vsakokratni oblastniki.

Čeprav se zdijo danes časi Udbe in njene vladavine relikt preteklosti, temu ni tako. Brutalno delovanje Udbe in tej organizaciji podobnih služb temelji na neusmiljenem pregonu in iztrebljanju, ki je utemeljeno v Razodetju ali Apokalipsi Janeza iz Patmosa. Inkvizicijski pregoni proti krivovernim niso bili vedno in povsod v izključni domeni RKC. V Franciji denimo so inkvizicijske naloge izvrševala tudi civilna sodišča. Drugod so civilna sodišča po obsodbi inkvizicijskih domnevne krivoverce kaznovala s smrtjo.

Okruten nauk Razodetja je že ob nastanku inkvizicije združila verske fanatike s civilno oblastjo. Zato ni čudno, da je civilna oblast proti svojim nasprotnikom uporabljala enake metode kot inkvizicija: mučenje, izsiljevanje priznanj, diskreditacijo, izgon, ubijanje. Vse je bilo opravičljivo. Če ne drugače, se je vsakokratno mučenje nasprotnikov utemljevalo z ogroženostjo oblasti, s tem tudi države in ljudstva samega. In ljudstvo je vedno znova molčalo. Oblast že ve, kaj dela, kdor pa ne zna molčati, še posebej, če je s kmetov doma, pa lahko odide in razmišlja v tujini.

V naslednjem prispevku nekaj več o apokaliptičnih spisih kot svojevrstnem žanru grozljivke, zgradbi Razodetja in njegovi vsebini.

 

Povezan tekst:

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information