Bog kot človek (2/3)

RaelijaniKot ste sami opazili, me Jahve ni usekal preko vikenda, kar pripisujem dejstvu, da se z menoj ne ukvarja. Čaka pač, da mu nekdo postavi ambasado v Jeruzalemu in med tem čakanjem si ne bo belil glave z mojo malenkostjo. Šalo na stran. Jahveja ni dobro izzivati ne glede na to, kako si ga predstavljamo, kot Boga ali kot stvarnika – človeka. Ne vem, kakšna predstava o Jahveju je bolj zaskrbljujoča. Če nanj gledamo kot na Boga (Izraelcev in kasneje tudi na našega, krščanskega Boga), je njegova ljubezen do ljudi silno vprašljiva. Vendar quod licet Iovi, non licet bovi oziroma kar je dovoljeno Jupitru (Bogu), ni dovoljeno govedu. O božjem namenu se ne sprašuje, v Boga se ne dvomi, njegova okrutnost je vedno upravičena, njegova ljubezen vedno prisotna. V trenutku, ko pa Jahveja ne razumemo več kot Boga temveč si ga predstavljamo kot človeka, kot znanstvenika, se nekatera njegova dejanja oziroma dejanja stvariteljev, če jih merimo po sedanjih merilih „dobe razodetja“ lahko uvrstijo v bogat repertoar kaznivih dejanj, celo v nabor takih dejanj, ki jih naša civilizacija smatra kot skrajno zavržena.

V pričujočem zapisu si bomo pogledali le majhen del njegovih izjav, ki jih je posredoval Raëlu in ki so vsem na voljo v Stari zavezi. Jahve je pisanje Stare zaveze potrdil Raëlu in mu določena svoja dejanja zelo podrobno opisal. Več o tem si lahko preberete sami v knjigi Resnična podoba Boga.

Obsedenost z "najboljšim" modelom

Na kratko povedano, včasih so bili taki časi, ko so po Zemlji hodili znanstveniki in tekmovali med seboj, kdo bo izdelal najboljši model ljudi. V Dangobercih se iz proizvodnje „ljudi po naročilu“ ukvarjam v poglavju Veliki Or.

 

"Demi je bilo pomembno, da bo njen sin visok, krepak in kosmat. In tak tudi sem, se nič ne pritožujem! Poglej si, lepo te prosim, to prekrasno linijo kocin, ki se ne nadaljuje po ramenih in hrbtu! Če to ni estetika, naj me luskavist brcne!"

Zabila je obraz v njegove prsi in se glasno režala.

"Navadno se v vrodilišču z izgledom ukvarjajo posebej, ker starši plačujejo dodatno, če želijo kak poseben izgled otroka. Če ga naročiš, ga moraš tudi plačati. No torej, dobi Admiral sina, skravžljanega, kot ga Dangober še ni videl, edino Hrm se lahko meri z mano. Ampak sva si enkrat ob priliki preštela lasne mešičke. Jaz jih imam več, da veš! Tako da sem postal skupaj z njim eden od standardov za frizure. Upravičeno!"

Marija je hlipala in še naprej skrivala obraz v njegove prsi.

"Mojemu tipu človeka se reče admiralski tip, samo da so drugi nižji od mene za celo glavo. Jaz sem od Dangobercev iz vrodilnikov najvišji. Najvišja standardna višina človekov je sto osemindevetdeset centimetrov, jaz jih imam krepko čez dva metra. Samo predvrodilniški so višji od dveh metrov, še to redki primerki. Višina se namreč tudi plača, višji ko si, več poješ in vnaprej je treba plačati akontacijo..."

Dvignila je glavo in ga začudeno pogledala.

"Ja, prav akontacijo na vnaprej pojedeno hrano. Poglej denimo Brcico... Za take male drobčkane ni potrebno plačevati akontacije. Torjevi denimo so plačali za eno od punc, za pokojno Mat, za Hat so se odločili, naj bo bolj poceni. Cenejši model, razumeš?"

Hat si je brisala solzne oči in prikimavala Mariji, ki je začudeno gledala vanjo. "Ne... Tega res ne razumem."

"No, Mat je bila višja in za njeno izdelavo so plačali več, kakor so plačali za Hat. Ampak ker sta si bili zelo podobni, so prištedili pri izgledu. Če naročiš dva skoraj enaka otroka, imaš namreč popust. A veš, ni treba dvakrat delati istega dela, torej ti popust pripada."

"Prosim te... To že ni res!" Marija je zgroženo gledala okoli sebe, Dangoberci so ji vsi po vrsti nasmejani prikimavali.

"Res je," je potrdila Hat, "jaz sem cenejši model kakor moja pokojna sestra."

 

Jahve, ki pripoveduje Raëlu, gre še korak dlje. On je bil, kot to sledi iz njegovih besed, vodja znanstvenikov, ki so izdelali najboljši model, to je Žide. Raëlu tako pravi: „Neko pomembno odkritje sedaj lahko naznanite: Židje so naši neposredni nasledniki na Zemlji. Zaradi tega je zanje rezervirana posebna usoda.“

In to je šele začetek te očitno travmatične obsedenosti Jahveja z izbranim ljudstvom, ki mu skozi celo zgodovino enkrat ponuja korenček, drugič ga useka s palico. Tudi sedaj, v „dobi razodetja“, Jahve zagrozi Židom. Ali bo ambasada za Elohime postavljena v Jeruzalemu, ali pa se bo to zgodilo v kaki izmed sosednjih držav in v tem primeru bodo Židje že videli svoje.

Skratka, grožnje so stalnica v Jahvejevem komuniciranju in te navade se stvaritelj – človek nikakor ne more otresti. Na trenutke se prav zdi, da izziva s tem vztrajanjem na prerokih in religiji, kot bi si podzavestno želel, da ljudje naredimo napako in ima potlej izgovor, da nas, svoje izdelke (kajti mi smo pač njegov izdelek in nič drugega kot to), potem lahko izdatno kaznuje zaradi neposlušnosti. Problem s preroki je namreč boleče preprost. Še vsak prerok je v času svojega življenja prepričal del ljudi okoli sebe, nikakor pa ne vseh. Nekateri preroki so utonili v pozabo, na življenju in delu drugih danes temeljijo (univerzalne) svetovne religije, kot so to krščanstvo, islam in budizem.

V podoben položaj postavi tudi samega Raëla, ki ga sprašuje, česa se boji. Posmeha morda, ko pa so drugi v preteklosti v mukah umirali za svojo vero. S tega stališča, če si predstavljamo pogovor med dvema človekoma, Jahvejem in Raëlom, se prav zgrozim. Zavestno pošiljati ljudi v smrt, vedeti, kaj se jim bo zgodilo, ne da bi jih zaščitili, pač ni neko častno ali pošteno dejanje. V imenu česa lahko človek, po Raëlovih besedah je Jahve samo človek, zahteva od drugega človeka, da se žrtvuje zanj, ko pa bi lahko preprosto prišel, se pokazal in nekoga rešil strahovitega mučenja in nasilne smrti? Morda le zavoljo tega, da potlej lahko „nespolušne“ kaznuje po mili volji?


Človek, ki ljubi drakonske kazni

Že v Genezi (VI, 5) lahko beremo, kako je bil Jahve nezadovoljen s svojim izdelkom, to je našimi predniki: „Jahve je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno.“ Problem je rešil zelo enostavno. Poplavil je Zemljo in temu danes rečemo svetovni potop. Nakar se je pokesal in obljubil, da ne bo več dvignil roke nad človeka, saj se mu je kar milo storilo, ko je opazil, kako hvaležen mu je bil Noe.

Njegova obljuba ni dolgo trajala. Navedimo le enega izmed primerov grobega vmešavanja Elohimov v zgodovino človeštva.

Danes večina ljudi meni, da sta bili Sodoma in Gomora mesti popolnega razvrata. Po Raëlu sodeč temu ni bilo tako, to sta bili mesti, kjer se je odvijal poizkus „maščevanja“ znanstvenikov oziroma naprednih Židov, ki so predhodno zgradili raketo, nam znano kot Babilonski stolp. No, ti ljudje so po tistem, ko so jih stvarniki razgnali „po kontinentu“, nekako pritavali nazaj in se zbrali v Sodomi in v Gomori.

Kakšno maščevanje so nameravali izvršiti, nam Jahve ne razodene. So pa mednje poslali dva vohuna, Stara zaveza seveda govori o angelih. Kako se je stvar končala, vsi vemo. Sodoma in Gomora sta bili uničeni, rešil se je samo Lot s hčerami, dočim se je njegova žena spremenila v „stolp iz soli“.

 

“... in je Jahve storil, da sta od Jahveja, z neba, deževala na Sodomo in Gomoro žveplo in ogenj. Razdejal je ti mesti in vso pokrajino, vse prebivalstvo mest in vse rastlinstvo te dežele. Lotova žena, ki je bila z njim, pa se je ozrla nazaj in postala solnat steber.” (Geneza, XIX, 24 - 26)

 
Uničenje ni bilo nič nadnaravnega. Po Raëlu so stvaritelji na Sodomo in Gomoro vrgli bombo, kar je Jahve lahkotno komentiral z naslednjimi besedami: „Danes veste, da žrtve, ki v bližini središča atomske eksplozije umrejo zaradi opeklin, ki jih ta povzroči, resnično spominjajo na kipe iz soli.“

Ja, žal res vemo!
 

Čisto kot medklic in vprašanje – so bili prebivalci Sodome in Gomore zgolj domnevno „maščevalni“ znanstveniki“ ali pa smemo predvidevati, da so bili med njimi tudi ženske, otroci in povsem nedolžni ljudje? Ali če postavim vprašanje drugače: je bilo res potrebno na Hirošimo in Nagasaki 6. in 9. avgusta 1945. leta vreči atomski bombi, ki sta pobili predvsem civilno prebivalstvo in povzročili nepopisno trpljenje, boleče in počasno umiranje preživelim žrtvam?


 

Dokaz zvestobe?

Nastalo je seveda uničenje in ljudje so spet, po uničenju Sodome in Gomore, padli nekam nazaj v kameno dobo. Njihovi največji umi so bili mrtvi, od naprav ni ostalo nič. Preživelim ni ostalo drugega, kot da se prično ukvarjati s poljedelstvom in živinorejo in preživljajo svoje dni v „na pol primitivnem stanju“.

Stvaritelji niso potlej nikakor mogli izvedeti, kaj sedaj ljudje čutijo do njih, so jim še hvaležni ali jim niso. Nekako se mi dozdeva, da se jim niso kaj posebej zahvaljevali za ono atomsko bombo ali kaj je že tista bomba bila in to z razlogom. Kako sedaj izvedeti, kaj ljudje čutijo?

Kot grški bogovi, ki so se navadno po cel dan ukvarjali z razpoloženjem ljudi, so tudi Elohimi podlegli istemu firbcu. Malce so se razgledali naokoli, opazili Abrahama in od njega zahtevali, naj v dokaz ljubezni do svojega boga le – temu žrtvuje lastnega otroka.

Abraham je bil pobožen človek, rad je imel stvarnike in ni okleval. Skoraj je že zaklal lastnega sina, ko so mu prijazni stvaritelji to namero preprečili. V Stari zavezi so to namero preprečili angeli, Jahve pa se v tem delu pripovedi nekoliko utrudi in reče Raëlu: „Tako. Vse, kar sem vam povedal do sedaj, uredite in zapišite. Več Vam povem jutri.“

 

 

“Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stori mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Elohima.” (Geneza, XXII, 12) 

 

Zatorej si tudi mi lahko vzamemo pavzo ob takem dramatičnem odlomku. Filmska industrija je pred leti proizvedla pretresljiv film Sofijina odločitev. V njem mora glavna junakinja v koncentracijskem taborišču izbrati med obema otrokoma; izbira med tem, kdo od njih bo preživel in koga bodo takoj ubili.

Ne vem, vendar postaviti nekoga v položaj, da mora ubiti svojega otroka in s tem dokazati svojo lojalnost, hvaležnost, ljubezen, se mi zdi daleč od vsakega spoštljivega odnosa. Tako je pač moje mnenje. Vendar če Jahveja razumemo kot človeka, kot znanstvenika, potlej postane kristalno jasno, da smo mi zgolj in samo njegov izdelek, s katerim lahko počne, karkoli si pač že zaželi. Poizkus tak, poizkus drugačen, suma sumarum ima izdelek sploh človekove pravice v smislu, kot si jih predstavljamo in (ne)priznavamo mi samim sebi danes?


 

Jeriho kot primer genocida?

Jahve je vodil izbrano ljudstvo preko morja, pa preko puščave, pa preko reke Jordan, pa vsepovsod in to dolgih 40 let. Vodil jih je v obljubljeno deželo in glej ga zlomka, v tej obljubljeni deželi so živeli neki drugi ljudje.

Eno od mest, kjer so ti drugi ljudje živeli, se je imenovalo Jeriho. Ljudje so pač tam živeli in ker so imeli točno tam svoje hiše in imetje, so se nesrečno odločili, da bodo vse to branili pred napadalci. V naši civilizaciji poznamo mnogo zavojevalnih vojn in navadno so vse zgodbe približno enake. Nekdo živi na svoji zemlji, pride drugi in ga z nje skuša spoditi. Prvi je žrtev in drugemu rečemo agresor.

Jeriho nikakor ni nameraval pasti, navsezadnje so se njegovi prebivalci borili za svoja življenja in za svojo zemljo. Nazadnje pa so posredovali stvarniki in sicer s svojim orožjem, ki je v Stari zavezi opisano kot rog, kot trobente. Jahve pravi Raëlu: „V določenem trenutku so sprožili usklajene ultrazvoke in mestno obzidje se je sesulo.“

 

 

“… je Jahve vse do Azeke z neba lučal nanje veliko kamenja, tako da so mnogi pomrli. Teh, ki so umrli od kamene toče, je bilo celo več, kakor tistih, ki so jih Izraelovi sinovi pobili z mečem. ” (Jozue, X, 11)

 

Tako je padel Jeriho, mesto pogumnih ljudi, ki so se branili dobesedno do zadnjega diha. Vprašanje, ali so se v mestu nahajali tudi otroci, ženske in starci, ne samo vojščaki, je retorične narave. Mesto Jeriho je, v kolikor razumemo Jahveja kot stvarnika – človeka, prizorišče verjetno enega prvih načrtovanih in hladnokrvno izvedenih genocidov v zgodovini človeštva. Tak izraz se danes, v „dobi razodetja“, za poboj večjega števila ljudi uporablja.


 

Človekove pravice pripadajo samo lastnikom atomske bombe?

 

 

Smrtna kazen mora biti odpravljena, saj noben človek nima pravice ubiti drugega človeka na hladnokrven premišljen in organiziran način. Dokler človek ni sposoben obvladovati nasilje, ki obstaja pri nekaterih posameznikih, na medicinski način, in te ljudi ozdraviti, je treba kriminalce izločiti iz družbe in jim dajati ljubezen, ki jim jo prav gotovo manjka. Potrebno jim je na vsak način pomagati razumeti grozljivost njihovih dejanj in jim vzbuditi željo, da bi popravili krivico, ki so jo storili drugim.

Tako je povedal Jahve Raëlu v enem izmed njunih pogovorov. Človek se kar zmede prebirajoč te lepe misli o tem, da se ne sme ubijati. Pri čemer me seveda zanima, ali denimo meni sedaj, ko živim v dobi, v kateri ljudje uporabljajo atomsko bombo, pripadajo neke človekove pravice, dočim mojim prednikom te niso pripadale? Kako je lahko mogoče, da nobenih posebnih pravic ni bilo za branilce Jeriha, za civilno prebivalstvo Sodome in Gomore?

Sploh lahko verjamemo Jahveju in njegovim „dobrim namenom“?


 

Je možno, da Raël ne laže?

Oja, je možno. V zadnjem blogu na to temo si bomo ogledali nekaj primerov, ki bi lahko dokazovali, da so navedbe stvaritelja Jahveja resnične, da se v človeško zgodovino niso vmešavali bogovi temveč ljudje, ki so imeli na voljo stroje, naprave, tehnologijo.

V Dangobercih sem to idejo obdelala denimo v poglavju Miti in legende, v kateri glavni junak, Are'S'Or, pripoveduje noseči Mariji o svojem srečanju z adapi na gradbišču.

 

 

"Živa resnica! Poslušam slepca, on pripoveduje o tem velikanu, kako so ga oslepeli. Namreč, eden od adapov je ves čas držal kol v rokah, nikakor ga ni hotel izpustiti, nam je bilo vseeno. Če se bolje počuti, naj ima svoj kol, smo si rekli. Napaka, ti povem! Ko se je žerjav nagnil, da preveri, če so vsi notri v kopelploskvi, vzdigne tisti ubogi adap kol in začne mlatiti po senzorjih. In zadane enega od senzorjev, povsem naključno, žerjav pa," Are je pričel divje opletati z glavo, "začne približno takole trzati. Razsul mu je krmilni senzor, kaj češ. Dokler ga nismo popravili, je trzal." Are je spet pričel opletati z glavo, lasje so plapolali okoli njega, Marija se je hahljala in si usta zakrivala z dlanmi. "Adape, te v kopelploskvi, je trzanje samo spodbudilo, sonček moj. Kako so kričali na ubogi žerjav! Zmagali so, kaj naj ti drugega rečem, pobegnil jim je... Ad je komaj uspel popraviti senzor, medtem ko je žerjav besno trzal."

Marija se je vse glasneje hahljala. "Torej, poslušam slepega, kako on to razlaga adapom, oni drugi piše, adapi povsem na trnih. Trepetali so, se bodo junaki uspeli rešiti iz velikanove votline ali pač ne? Vaščani so stokali od napetosti." Are je pogledal smejočo nosečnico. "Ti se kar smej... Potlej smo delali malce bolj odporne senzorje, za vsak slučaj, če bi še enkrat naleteli na junaško razpoložene adape s koli v rokah. Ej, kako mu je uspelo zadeti ravno pravi senzor, mi do danes ni jasno! Pritečejo do obale, nakašljam se in previdno vprašam slepega, kako so potlej uspeli pobegniti, skoraj pol posadke je velikan namreč požrl sodeč po pripovedi. Vsi so me pogledali ogorčeno, ti povem. Pa kako ogorčeno! Če bi takrat vedel, da ugovarjam temelju zahodno adapške civilizacije, bi bil kar tiho!"

Povrh vsega velja Raëlijanom natančno prisluhniti. Kot civilizacija smo že ustvarili klonirano ovco, kasneje kloniranega psa, podjetje Clonaid, prav tako povezano z Raëlijani, pa menda že prvega človeka, deklico po imenu Eva. Že s tega stališča bi veljalo premisliti o tem, kaj počnemo, kako počnemo in kakšne bodo posledice naših dejanj. Je znanost samo pozitivna ali pa ima morda tudi svojo temačno plat?

Nadalje, mnogim se zdi Raëlovo pripovedovanje o tem, da so nas ustvarili prišleki, znanstveni iz drugega planeta, prava pravcata blasfemija. V času, ko je naša znanost silovito napredovala, ni več znanstvena fantastika ustvarjanje novih vrst, tudi novih človeških vrst. Niti ni več znanstvena fantastika potovanje po vesolju. Vse to je samo še vprašanje časa. In navsezadnje zakaj odklanjamo samo idejo, da smo ustvarjeni s strani nekoga drugega, da smo samo izdelek oziroma potomci izdelkov? Ne bi bila morda pametneje, da si tukaj in sedaj sami postavimo svoje meje, da se dogovorimo kaj je in kaj ni dovoljeno?

Bo naš napredek vodil v smer, da bo kak naš znanstvenik čez tisočletja, naveličan večnega življenja, tako malo za šalo kaznoval ali nagrajeval poredne človečnjake, si vsake toliko izbral koga od njih in ga pošteno prešokiral? Se bodo naši potomci zabavali s tem, da od človečnjakov, ustvarjenih po „naši podobi“, zahtevajo enkrat pečeno meso, drugič malo sadja in tretjič zakol lastnih otrok?

Res mislite, da smo tako daleč od tega, da bomo izdelovali otroke po naročilu, podaljševali svojo življenjsko dobo, živeli, kot Dangoberci, v svetu, kjer je vse naprava ali sklop naprav?

Preteklost je, kakršna je. Najsi razumemo Jahveja kot Boga ali kot stvarnika – človeka, je preteklost že za nami. Verjetno največ, kar nam da Raël preko svojega pisanja, je pa vprašanje, kakšna bo naša prihodnost. In točno to vprašanje je po mojem mnenju presežek, ki nam ga tako Raël kot njegova vera, Raëlijanstvo, ponujata v premislek.

V sredo sledi še zadnji del tega sklopa blogov. Do takrat vas lepo pozdravljam in vam želim vse dobro!

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information