Sitarska hiša je uničena

Pogorišče sitarske hišeLeta in leta je trajala polemika glede sitarske hiše v Stražišču, ki je vmes žalostno in vztrajno propadala. Kazalo je že, da jo bo sesula lesna goba, postajala je poletno zatočišče narkomanov in klošarjev in priročno smetišče. Polemike so še kar trajale, opozorila Strašanov, da njihova dediščina propada, so se vrstila. Potem je začela sitarska hiša redno goreti. Pred dobrim mesecem so gasilci uspeli zajeziti ogenj, nocoj je bil ogenj močnejši.

 

Ni jih bilo malo, ki so me danes spraševali, zakaj je bila ta sitarska hiša tako pomembna oziroma zakaj je bila zaščitena. Da ne omenjamo določenih medijev, ki so poročali, da je zgorela „Sitarjeva“ hiša.

Pogorišče sitarske hišeBoj za ohranitev sitarske dediščine traja že skoraj pol stoletja. Pokojni Vladimir Knific, znani gorenjski etnolog in konzervator, je bil zagovornik ideje o muzeju na prostem. Leta 1983 se je odločno uprl uničenju sitarskih hiš v Stražišču. Mnogi so mu nasprotovali, a pokojni Knific je vztrajal in nekaj sitarskih hiš je uspel rešiti. Do današnjega dne je bila sitarska hiša ob Šempeterski graščini spomenik delovnega in bivalnega okolja najbolj revnih vaščanov, opomin na hudo revščino in izkoriščanje. Sama po sebi, propadajoča, kot je bila, pa tudi živ spomenik človeški neumnosti, ki ne spoštuje preteklosti, pusti propadati lastno dediščino in pozablja na delo in ideje pokojnega Knifica.

Mnogi danes menijo, da so sitarji izdelovali sita, kar je le delno res. Sitarji so  bili delavci, ki so tkali dna za sita iz žime. Sitarji so tudi brenkarji, ki so iz dlakovine in žime izdelovali posteljne žimnice. Sitarstvo je bilo v Stražišču prisotno že od konca 16. stoletja dalje. Po 2. sv. vojni je sitarstvo kot obrt začelo propadati.

Pogorišče sitarske hišeSitarstvo je bila usoda celotne družine. Dokler so člani lahko delali, so garali. Rado se pozablja, da so bila gonilna delovna sila sitarstva tudi otroci. Kakor so zrasli, so „navlačevali“ žimo na „ničalnice“, jo potem obdelovali na statvah, pred tem pa po potrebi še barvali.

Da je bilo izkoriščanje revnih družin še hujše, so bili sitarji nekaj takega, kar danes poznamo pod imenom „Lohnarbeit“. Žimo so sitarjem dajali trgovci, za katere so sitarji delali. Sitarji so garali, trgovci so njihove izdelke prodajali in kovali dobiček. Začaran krog revščine je bil popoln, kajti sitarji so zaslužili le za preživetje, ne pa tudi toliko, da bi se lahko osamosvojili, nabavili material in tržili lastne izdelke.

Pogorišče sitarske hišeSitarska hiša je bila tudi simbol razdeljenosti podeželja na revni, kajžarski del in na del, ki je pripadal kmetom. Tam približno, kjer danes v Stražišču Pševska cesta, je potekala ločnica med reveži, ki niso imeli vstopa v svet kmetov. Celo v začetku prejšnjega stoletja so se še dogajali nasilni obračuni med kmečkimi fanti, ki so podili sitarje na „njihov“ teritorij.

Obiskovalci Stražišča poznajo znano gostilno Benedik, ki je nastala na mestu, kjer je do konca 60 - ih let prejšnjega stoletja stala sitarska hiša.

O težaškem delu, hudih delovnih in socialnih pogojih, so se ohranila številna pričevanja, ki jih danes hranita muzeja v Kranju in Škofji Loki.

Z industrializacijo po 2. sv. vojni je bila meja med revnim in bogatim Stražiščem izbrisana. Stare, lesene hiše so podirali drugo za drugo, izginjale so tudi kmetije. Nastajalo je Stražišče polno lepih, zidanih hiš.

Vladmir Knific je menil, da v etnološko dediščino spadajo tudi pričevanja o usodi najnižjih družbenih slojev. Ni pustil podreti lesenih sitarskih stavb in tako je eno od teh, ki jih je rešil uničenja, prenesel ob Šempetrsko graščino. Tukaj naj bi nastal muzej na prostem, kar pa se – žal – ni zgodilo.

Sitarska hiša je tako propadala. Načel jo je zob časa, les pa lesna goba in vse je že kazalo, da bo postala hvaležno zbirališče klošarjev in narkomanov.

Strašani so opozarjali na propadanje tega kulturnega spomenika. Leta in leta boja za sitarsko dediščino mnogih krajanov in strokovnjakov so bila končana danes ob 0:40.

Tako imamo sedaj v Stražišču pogorišče. Žalostno, resnično žalostno!


Pripis: Fotografijo nekdanje sitarske hiše si lahko ogledate v prispevku Šmarjetna enkrat na dan odžene zdravnika stran! oziroma v galeriji iz leta 2010 v rubriki Sprehod, Šmarjetna gora.

 

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information