Obsedenost

Metelkova mestoV teh dneh ne počnem skoraj nič drugega kot to, da hodim od ene ordinacije do druge. Se zgodi, kaj hočemo. Posledice so seveda tu. Ne utegnem pisati bloga, mine kar nekaj dni preden odgovorim na sporočila. Tudi sicer načeloma v prostem času ne visim na internetu in mi še na pamet ne pade, da bi dostopala nanj preko telefona. Se pa mora res nekaj hudo pomembnega dogajati, da med prostim časom uporabljam splet. Zavoljo odtegnjenosti od računalnika in spleta ne čutim nobene odvisniške krize. Celo več, šele sedaj ugotavljam, koliko ljudi je neznosno odvisnih od dogajanja v socialnih skupnostih. Prvi primer - odvisnik od prijateljstva. Po nekaj dnevni odsotnosti se „vmrežim“, pregledam sporočila na službenem telefonu in – onemim. Nek gospod mi je poslal SMS sporočilo, da so ga zbrisali iz ene izmed spletnih skupnosti, ampak on je že odprl nov profil. Prosi, naj ga ponovno potrdim za prijatelja. Z gospodom se tudi osebno poznava in pomislite, njemu je pomembno, da potrdim virtualno prijateljstvo. Manj pomembno se mu zdi to, da niti ni opazil, da se zdravim že polnih sedem mesecev in da mi v tem času ni poslal niti enega samega samcatega sporočila in me povprašal po zdravju. Kajti njega je odneslo nekam v medmrežje. Pomembnejši od 3D prijateljev se mu zdijo virtualni.

Vsake toliko spiše pravi pravcati traktat na temo prijateljstva in seveda dobi pričakovano. Virtualni prijatelji ga tolažijo, skupaj z njim razglabljajo o naravi pravega prijateljstva, delijo modre misli o tem, kako je pravih prijateljev itak malo ipd.

Kar ni edini primer. Drugi primer - obsedenost z lajkanjem. V eni izmed socialnih skupnosti sem po virtualni poti spoznala drugega možaka, ki je življenje svoje lastne družine izpostavil javnosti na tak način, da sem v nastajajoči fantazijski knjigi (ki nima nobene povezave z Dangoberci) sklenila določene dele tega dogajanja vključiti v samo zgodbo. Če odštejemo presunljivo razgaljanje zasebnosti lastnih svojcev, pretresljivo ljubezensko zgodbo, ki jo je potlej ves razočaran menda preživel, ostane dejstvo, da je možakarju izjemno pomembno, da ima „prijatelje“, ki vsako jutro napišejo „dobro jutro“ in „lajkajo“ ravno vsemu, kar objavi. In če ne dobi svoje virtualne porcije potrditve, nadleguje „prijatelje“, le zakaj mu ne „lajkajo“ in ne zaželijo dobro jutro.

Lajkanje, za tiste ki morda še ne veste, je klikanje na povezavo „I like it“ ali „Všeč mi je“. Če torej temu možakarju vsako jutro kliknete na „lajkanje“, vas bo prepoznal za prijatelja, drugače se močno znervira, kaj je storil narobe, da je svet okoli njega prezrl njegovo povezavo, sliko ali zapis.

Tudi ta je odtaval v svet medmrežja, od koder, kakor kaže, ni poti nazaj. Prijateljstvo je vztrajno „lajkanje“. Če to izostane, potlej ne gre za pravega prijatelja (prijateljico). Kajti le pravi prijatelji „lajkajo“ po cel dan.

Tretji primer - fast food razmerja. Socialne skupnosti so krasno zbirališče oseb, ki iščejo družbo, ljubezenske zveze ali zgolj spolnost. Najhuje je, da „osvajalski“ pohodi nekaterih potekajo na izjemno nenavaden način. Najprej te zaprosijo za prijateljstvo, direktno razložijo, da bi seksali, nakar jih zavrneš in v naslednjem hipu ostaneš brez „prijatelja“. Imajo pa nekateri, priznam, vsaj malo „takta“. Celo toliko se potrudijo in spišejo (copy & paste najverjetneje) kako lepo misel, pohvalijo tvoj izgled in poudarijo, kako so osamljeni in željni družbe.

Hja, ampak tudi v medmrežju velja stara resnica, da tisti, ki ne more dobiti, pač ne more dobiti. Tako to je.

Postane pa hudo, ko posamezniki prično razgaljati svoje intimno življenje. Ljubim tega, bolj ga ne morem ljubiti, ljubim ga zjutraj, opoldne in še ponoči. Ali pa pisanje na zid o impotenci partnerja, kar se je tudi dogajalo. Če je komu dolgčas, si lahko prebere udarniške zapise o tem, kako bo kdo in kdaj in s kom seksal.

Ajde, človek še razume, da se nekdo razpiše o tem, kdaj bo sprehajal psa. Ampak da mora res nekaj tisoč ljudi vedeti, da se je nekdo dahnil dol in kako je vse skupaj potekalo, je pa že malce preveč.

Četrti primer - lovci in njihove žrtve. Socialne skupnosti poskrbijo, da človeška zloba in naivnost zaživita tudi virtualno. Pred časom sem se dopisovala s fantom, ki se mu je zdelo moje življenje naravnost carsko. Nakar je sledilo obdobje tegob. Natanko mi je popisal vse težave, ki jih preživlja in, jasno, ker sem jaz tako velikodušna, ker sem tako dobrega srca (kar se vidi na fotografiji ob profilu), ker rada pomagam drugim, je vsled najhujšega od najhujših obupov sklenil, da me zaprosi za pomoč. Službe ne bi sprejel, kajti on je prekvalificiran za vsako delo, bi pa rade volje sprejel denar. Potrebuje samo borih 10.000 € in eto, rešila bi človeško življenje. Na koncu je nujno potreboval le kakih 200 € in ko nekako nisem bila voljna tega denarja dati, je izginil s seznama mojih prijateljev. Kasneje sem ga zasledila pod drugim imenom in glej ga zlomka, tokrat mu je, kot sem izvedela, umirala nesrečna sestra, zavoljo katere je skorajda umiral še on sam. Sestre več ne bi mogli rešiti, zdravniki so dvignili roke, ampak njemu bo razpadla duša, če je še enkrat ne vidi. Kako zanimivo, nesrečna sestra je umirala ravno sredi znane tropske turistične destinacije. Fino, kajne, da dobiš denar, greš pogledat umirajočo sestro, jo pokoplješ in se vmes malo posončiš pod palmami.

Pa ta primerek ni edini te vrste. Neka deklica, ki se je svojčas celo potrudila, da me osebno spozna, mi je pred meseci poslala pretresljivo zasebno sporočilo. Na kratko, otroci so ji malodane umirali od lakote, ona sama je menda jokala po cele dneve, hude krivice so se ji dogajale. Pred tem življenjskim krahom je menda uspešno prebolela težko bolezen, menda pa je vedno na voljo, dobra kot je, za pomoč drugim. No, kot sem ugotovila, je zgleda za pomoč zaprosila vrsto „prijateljev“ in nato pozabila, komu med nami je poslala sporočilo o otrocih, ki krepevajo od lakote. Kajti naslednji dan se je vreme zjasnilo, njej pa tudi in nas je v socialni skupnosti obvestila, da odhaja v tujino na nekajdnevni koncert. Otroka sta si čudežno opomogla od lakote, njena denarnica pa verjetno tudi.

Podvrsta te četrte skupine so lažni humanitarci. Taki preko tuje nesreče promovirajo sebe. Ali promovirajo lastno dejavnost ali pa si preko čustvenih izbruhov na straneh, kjer recimo obupani starši prosijo ljudi dobre volje za pomoč, zagotovijo, da si lahko od drugih nemoteno izposojajo denar. Ne verjamete? Eh, potlej pa le kdaj povprašajte tiste, ki prosijo za pomoč, so ali niso dobili kakšen denar s strani oseb, ki so najbolj glasno ponujale svoj denar in pozivale k humanitarnosti in solidarnosti.

Peta skupina so promotorji lastne dejavnosti. Dobro jutro, danes bom nastopal tam in tam. Dober dan, kupite moj CD. Kako ste, če ste dobro, lahko podprete mojo kandidaturo. Lep pozdrav, ravno grem na pomemben sestanek, na katerem se bom boril za blaginjo ljudstva. Dober večer, sem na poti domov ampak tudi od tam sem sposoben promovirati lastno dejavnost.

Da dol padeš! Mnoge od teh ljudi sem pred časom zaprosila, naj podprejo pobudo bolnikov z multiplo sklerozo, ki so jo ti naslovili na vlado. Podprl je ni niti eden, ampak to verjetno zavoljo tega, ker prezasedni, kot so vsi po vrsti, niso imeli časa, da bi se z vsebino „seznanili“. Vsaj tako so mi nekateri izmed njih zatrdili.

Nekateri si pač predstavljajo, da je medmrežje prostor, kamor vržeš kost in potlej jo bodo psi kar glodali. Taki ljudje se ne zavedajo, da je denimo meni in mnogim drugim po tem, ko so ignorirali omenjeni poziv, presneto vseeno za njihove koncerte, CD-je in politične aktivnosti. Stežka mi bodo sedaj kar prodali ali me v kaj prepričali. Z veseljem podprem spodobne ljudi, ki za druge tudi kaj konkretnega naredijo. In naredijo tudi, če naslednji dan ne zagledajo svojega obraza z vseh možnih tračarskih revij. Vsi ostali so pa itak v vlogi akviziterjev, ki trkajo od vrat do vrat in ponujajo svojo robo.

Res neverjetno, kako druženje na spletu razgalja naše misli, našo intimo, naše strahove in predvsem naš značaj. Enostavno nekateri posamezniki ne zmorejo ali ne želijo razumeti, da je virtualen svet zgolj odsev realnega. Kakor v realnem svetu ni prijatelj vsak, ki se ti nasmehne, tako v virtualnem svetu ni prijatelj vsak, ki „lajka“. V realnem svetu nihče od nas nima nekaj sto pravih prijatelj in tako jih nima tudi v virtualnem. V realnem svetu bi večina žensk direkten poziv k spolnemu odnosu zavrnila in večina enako ravna tudi v virtualnem svetu. V vsakdanjem življenju najverjetneje ne delimo večjih vsot denarja neznancem, zakaj bi ga potlej v virtualnem? V realnem svetu ljudje lepijo na nabiralnike nalepke, zato jim pismonoše ne mečejo vanje reklam in le zakaj nekdo naivno misli, da lahko v spletni skupnosti denimo nabere dovolj glasov, s katerimi bo zmagal na volitvah ali prodal neko storitev. Če je nekdo najglasnejši in ima najštevilčnejšo skupino „podpornikov“, to še ne pomeni, da bodo člani te skupine tudi glasovali zanj.

Poglejmo si še en primer. Več kot 20.000 oseb je zgolj v eni od socialnih skupnosti domnevno sočustvovalo z usodo uboge Šerbi. Zid te skupine je bil poln vzklikov, Šerbi, s tabo smo, ne predajaj se ipd. Koncert, na katerem so nameravali zbirati sredstva zanjo, pa je bil odpovedan, ker so prodali ekstremno malo vstopnic. Ali še drugi primer. Mnogi od tistih, ki so se razburjali zaradi sredstev, potrebnih za reševanje Tomaža Humarja, je potlej točilo grenke solze in se vpisovalo v virtualne žalne knjige. Prej so vpili, češ zakaj bi plačevali za njegovo rešitev, potem pa so se predali kolektivni katarzi in žalovali za nekom, ki so ga še dan ali dva prej pljuvali in obsojali.

Vendar vseeno, spletne skupnosti niso zgolj zlo. So tudi družaben prostor, v katerem človek naveže stike z osebami, s katerimi jih sicer ne bi. Zaradi druženja v spletnih skupnostih se je tudi v realnem življenju rodilo marsikatero prijateljstvo. Mnogi so prejeli pomoč. Skupine, ki nastajajo na spletu, so pripomogle k boljšemu in uspešnejšemu pretoku informacij ter v skupnih prizadevanjih združile popolne tujce.

Od vas samih je odvisno ali bo spletna skupnost kraj, kjer se zabavate, izmenjujete mnenja, navezujete stike z ljudmi in morda celo poslujete. Ali pa bo to kraj, kjer boste razgaljali svojo intimo in se utapljali v navideznem svetu prijateljstev ter počasi postajali odvisni od tega, koliko odziva imajo vaši zapisi in če ga nimajo, zakaj ga nimajo. Socialne skupnosti so dvorezen meč. Na eni strani ponujajo nedvomne koristi, na drugi povzročajo zasvojenost in pravo obsedenost. Zato sem občasno celo zadovoljna, da sem vsake toliko odtegnjena od spleta in s tem tudi od lastne spletne strani in socialnih skupnosti. Kajti moje težave z zdravjem se bodo slej ko prej končane. Močno pa dvomim, da bo gospod, ki mi je poslal SMS in prosil za ponovno potrditev prijateljstva, kdaj sposoben razumeti, da sem v trenutku, ko sem sporočilo prebrala, postala le še ime na nekem seznamu, mrtva črka sredi računalniškega zaslona.

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information