Skoraj slavna

Danes grem na svojo sprehod – malico, to je kombinacijo različnih tempov hoje po ljubljanskih ulicah v času, ki mi pripada za malico. Sprehod vedno zaključim okoli 11-te ure, kajti tedaj približno nekako ne morem več preživeti brez kave. Res ubogam zdravnike, sem skoraj že v brezkofeinskem stanju, ampak ob 11-ih se moja trdna volja sesuje in kaj hočem, nekako moram spiti kavo. No, sedem v prijeten kafič, nakar ugotovim, da sem postala skoraj slavna. Nekajkrat sem se pojavila na TV in nato povsem šokirano ugotovila, koliko ljudi pravzaprav gleda TV. Jaz sem že davno obupala nad TV sporedom, itak moja sobna antena lovi samo pet programov, od katerih na enem sneži preko celega leta. Tako da iz razumljivih razlogov nimam niti nekega veselja, da bi buljila v ekran. Večina dogodkov pa potem vseeno ne gre mimo mene. Kajti četudi ne gledam TV, me potem dogodki dočakajo na internetu, med pogovori z znanci, med sprehodom mimo trafik, kjer lahko preberem vse aktualne naslove dnevnega časopisja ipd. Človek dogodkom in podobam s TV ekrana pač ne more več ubežati.

Ja, tudi lastnik kafiča gleda TV. Prepoznal me je, sedel k meni, mi nežno (da me ne bi slučajno poškodoval) stisnil roko in me vprašal, kaj bom pila. Čisto zastonj sem dobila potem res odlično kavo, skuhano posebej zame in gospodu iskreno zahvaljujem. Kofetkanje je bilo prava oaza, zavetje pred preteklimi dogodki in svetom, v katerega sem se (pre)hitro morala vrniti. Ja, včasih je prijazen, nežen stisk roke in nasmeh (da kave ne pozabim, je bila res dobra!) tisto, kar nekomu pove, da se splača izpostavljati in boriti. Da človek ni sam, da je nekdo razumel sporočilo in mu ni vseeno.

Niso pa vsa srečanja tako zelo prijetne narave. Razlika me mano, skoraj slavno osebo in res slavno osebo, je verjetno v tem, da če bi bila res slavna, bi praktično morala piti kavo ravno v vsakem kafiču, mimo katerega grem, da se tako preko obvezne fizične distance zbližam z vsemi, ki si zbližanja z mano želijo. Tako pa sem zgolj skoraj slavna. Verjetno se sedaj od mene pričakuje, da ravno z vsakim delim svojo izkušnjo, da ljudje prično uživati v moji epski pripovedi o boju s hudo boleznijo... Ja, vsi si želijo slišati, kako je bilo takrat in kako je danes, tri in pol meseca po operaciji. Pri čemer me nihče ne vpraša, se sploh želim spominjati. Se zmorem spominjati? Kje so bili vsi ti radovedni ljudje takrat, ko mi je bilo najhuje? Kje je tedaj bilo njihovo razumevanje, njihova domnevna humanost? Sprašujejo me marsikaj, tudi take stvari, ob katerih enostavno onemim. Ampak zaradi vaše dobre volje in v smislu zdravih želodcev bom taka vprašanja raje izpustila.

Je dobro biti skoraj slaven ali je bolje biti slaven? Kakšna je razlika? Oboje je po moje v naših razmerah dokaj klavrno stanje. Od slave v naših razmerah se puter ne maže na kruh! Ko je človek skoraj slaven, ga za rokav cukajo mnogi, kot se mi to te dni dogaja. Ko je človek slaven, te drugi zgolj opazujejo z varne distance. Od mene, skoraj slavne, se pričakuje, da imam 24/7 čas, da rešujem težave drugih. Od slavne osebe pa se v resnici ne pričakuje več ničesar, ker zanje se menda ve, da nimajo časa, ker morajo skrbeti za svojo slavo in dobrobit.

Verjetno pa za obe skupini, skoraj slavne in slavne, velja preprosta resnica, da je prepoznavna oseba tudi izpostavljena oseba. Kajti ne da bi to skoraj slaven ali slaven želel, je za ostale dogodek. „Veš, koga sem videla danes?“, pove neka gospa. „Tisto, a veš, ki je po televiziji rekla....“ In sledi bla bla bla. Toliko tračev, kot sem jih te dni slišala na svoj račun, nisem še nikoli. Koliko ljudi menda ve veliko o meni, je naravnost neverjetno. Pa kdaj jim je uspelo o meni izvedeti toliko podrobnosti, od katerih večina sploh ni resnična? Kakšen dan prav napeto premišljujem o vsem, kar slišim o sebi. Ravno včeraj sem premišljevala, kdaj presneto sem to jaz plezala na Storžič, pa da me je nekdo videl in drugim nadrobno pisal, kaj sem počela v neki koči. Resnica je, da mi živ dan ni padlo na pamet, da bi šla na Storžič, ker ga itak vsak dan vidim s svojega okna in res ne vem, zakaj bi morala še plezat nanj. Ampak v redu, če se bo kdo bolje počutil, naj kar razlaga o tem Storžiču. Kdo pa sem jaz, da bom ugovarjala napeti in doživeti zgodbi?

Na vso srečo bo moje pojavljanje na TV ekranih zaradi boja z boleznijo minilo in počasi bom postala zgolj mimoidoči, samo neka ženska, ki sede v kafiču za mizo in si ob 11-ti uri naroči svojo kavo. Upam, da bo tako, resnično upam. Predvsem pa upam, da se pekel, iz katerega sem uspešno pobegnila, ne bo nikoli več ponovil.

Mnogi mi pišete, kaj je z blogom. Z blogom je vse v redu, začuda ga ni napadel noben heker, kot je to že prešlo v navado. Tudi z mano je vse v redu. Ampak te dni pač bijemo bitko za dostojanstvo in pravice bolnikov z MS. Za povrh delam s polnim delovnikom. Da mera še ne bo polna, vsak dan telovadim. In verjemite mi, da mi tam nekje okoli 22.00 pade na pamet samo ena sama samcata ideja – postelja! Evo, samo to je. Preveč vsega v dnevu, ki ima zgolj 24 ur.

Tako da znova začenjam z blogiranjem četrtek. Najprej bom odpravila „stare dolgove“ in vas obvestila tudi o izjemno zanimivi knjigi, ki je izšla pred meseci. In o kateri, kako pričakovano, verjetno niste še slišali ničesar.

Nato pa naslednji teden sledi zapis o apokaliptičnem fundamentalizmu in njegovi rabi v vsakdanjem življenju. Presenečeni boste, kot sem bila tudi jaz, ko se mi je pred očmi razkrilo, da srednji vek s svojim najmračnejšim obdobjem še kako posega v naš vsakdan.

 

Hvala za razumevanje in vse dobro vam želim!

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information