Mirjana, s one strane ulice

Nerada pišem o osebnih stvareh. Navsezadnje nisem priljubljen lik iz tračarskih revij, pa da ravno koga zanima, imam danes obute rjave ali črne čevlje, kaj nameravam jesti za kosilo in kje so me kakor novinarji „presenetili“ med nakupovanjem ali še bolje, ravno znašli so se zraven, ko sem pila kavo s kako prav posebej pomembno prijateljico. 

Vseeno moram napisati nekaj povsem osebnega. Mirjana, od mene starejša dve leti, je bila strah in trepet mojih otroških let. V mojih očeh je bila ogromna, visoka, močna in jaz sem bila vedno tista, ki je nasrkala. Že samo to, da sem jo zaslišala, je v meni spodbujalo potrebo po teku. Kadar smo se igrali med dvema ognjema, je bil zame praznik, če sem pristala v njeni ekipi, da me ni kot „gajsarka“ ciljala s svojimi močnimi šuti. Nato sem zrasla in nekega dne, bilo je sončno in bil je junij tik pred koncem mojega petega razreda osnovne šole, se je meni prvič v življenju strgalo. Nekako nisem več prenesla njenih fint, nenehnih opazk na svoj račun in odrivanja ravno vsakič, ko je šla mimo mene. Ah, tega dneva se še vedno z veseljem spominjam, kajti bil je to dan, ko sem jo zmlatila, potem me je po naselju najprej lovila njena mama, nato me je kregala moja mama, oče je bil razočaran nad mano in me je še on okregal. Ampak po pravici povedano, fučkalo se mi je, kajti jaz, prav jaz, sem zmlatila veliko Mirjano!

Tako se je pričelo moje pretepaško obdobje. Tepla sem se z drugimi puncami, stepla sem se celo s fanti in zadnjega sem premlatila, ko sem imela kakih 18 let. Največkrat sem bila jaz tepena, če ne drugače, so se združili proti meni ampak ni bilo važno. Znala sem se postaviti sama zase. Potem sem se nehala tepsti, ni bilo več neke potrebe po tem. Časi so se spet spremenili, iz osamljene piflarke sem zrasla v dekle, ki je mislila, da cel cel svet čaka ravno nanjo. Kar je bila napaka svoje vrste ampak tako to je, ko je človek mlad in naiven.

In šele mnogo, mnogo kasneje, sem dojela, kdo je bila Mirjana. Mirjana je bila osamljena, vendar drugače, kot sem bila jaz. Jaz sem bila osamljena zaradi porekla, Mirjana je bila osamljena sredi vseh svojih prijateljev. Punca, ki je zgodaj dozorela, punca, ki si je upala poljubljati s fanti in se otipavati z njimi, punca, ki si je upala učiteljicam povedati svoje. In povedala jim je preveč, zato so jo vrgli iz šole. Še pred tem, nekaj mesecev po najinem pretepu, sva se tudi midve zbližali in uganjali traparije. Čeprav ji kmalu nisem mogla več slediti. Njen svet je bil svet iskanja, odhajanja daleč in še dlje. Jaz sem iskala nekoga, ki bi me imel rad. Ona je iskala nekoga, ki bi jo odpeljal od doma. Tako sta se najini poti ločili. Ona je še mlada, premlada, spoznala moškega svojih sanj, zanosila z njim, mu rodila dva otroka, se ločila in se spet postavila na noge. Jaz sem bila še naprej pridna piflarka, študirala sem. Ona je postala delavka, jaz sem bila študentka. Ona je ostala delavka, jaz sem postala uradnica.

Vse redkeje sva se srečevali. Ko pa sva se, sva si izmenjali čveke in tako to. Saj veste, kako si, dobro, pa ti, v redu, kaj počneš, kako kaj doma, služba, a pri vas je tudi drek, pri nas tudi, a si slišala za to, ma daj no, ne me basat, kaj res, ne morem verjeti... Mnogo besed sva izgovorili, pa tako malo sva si povedali.

Šele ko sem bila odrasla, sem izvedela, kolikokrat je bila Mirjana kot otrok doma tepena. Mene moji starši niso tepli. Zame je bilo nepredstavljivo, da pridem domov in me nekdo udari. Ja, mama me je kregala, oče se je jezil, ampak tepla me nista nikoli. Za Mirjano? Kaj pa vem, zanjo je bil dom prostor, kjer ni bila več velika in močna ampak je bila samo pretepen otrok.

Sem bila zato posledično jaz njena žrtev? Verjetno. Je zato uhajala od doma, iskala ljubezen tam, kjer je ni mogla najti? Verjetno. Naju je najina osamljenost zbližala? Zanesljivo.

Pred dnevi sem izvedela, da Mirjana umira. Ni več rešitve. Samo čakajo še, kdaj bo izdihnila, kdaj jo bo smrt rešila neznosnega trpljenja.

Takrat približno se je rodila končna verzija  ene od glavnih oseb v romanu Sigma 100, kar sem ugotovila šele danes. Kajti včasih vseeno traja malo dlje, da si priznamo, kaj pravzaprav počnemo. Ena izmed oseb v Sigmi 100 je v bistvu Mirjana, ne njena usoda ampak neka druga zgodba, ki temelji značaju, kakršnega je imela ona. Kaj bi bilo, če... Če čebula ne bi če imela, bi čebula bila bula. Če čebela ne bi če imela, bi čebela bila bela. Krasna razlaga glede če-ja, v življenju je pa žal marsikdaj tako, da se tolčemo po glavi in sprašujemo, kaj bi bilo, če bi bilo. Če! Če bi ravnali drugače, če bi vedeli, če bi se odločili drugače... Če! Vedno je neki če v bližini, kadar obžalujemo.

{youtube}uYNZzexeQW4{/youtube}

S one strane ulice stanuju devojčice kojima miriše koža... Treba je priti na drugo stran ulice in ostati tam. Ne sanjati o drugi strani ulice, treba je stopiti čez cesto in si izboriti prostor tam, kjer je bolje.

Kar se mene tiče, sem se odločila. Mirjane se ne želim spominjati po njeni bolezni in ne po dnevu in načinu njene smrti. Želim si je spominjati po tem, kaj mi je dala. In dala mi je veliko. Dala mi je zavedanje, da ni pomembno, kako velik je nasprotnik in kako se ga bojiš. Pomembno je, da najdeš način, da premagaš lastne strahove in lastne omejitve. Če si sposoben premagati samega sebe, lahko napreduješ. Če podležeš lastnim slabostim, lastnim strahovom in predsodkom, si itak že izgubil vojno, še preden se podaš v prvo bitko.

 

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information