Kako pisateljica zanemari lasten blog

Metelkova mestoSpisala sem krasen blog, ki je vseboval mnogo modrih misli. Nakar danes na FB preberem tole misel zmedene duše: „Eni prodajajo knjige in govorijo kako so velik naredli,drugi,ki nimajo niti malo svoje pameti ih pa pri tem lajkajo.“ Nalašč nisem lektorirala zapisa, da lahko dobite pravi vtis. Nakar se v nadaljevanju tej isti osebi zapiše še nekaj besed o domnevni „gorenjski navezi“, o kateri je informacije (to je naziv te silne združbe) „pridobila“ kar od njenega „člana“ in ta zaveza seveda ogroža "delo" nekoga tretjega (kakšno delo neki?). In potem vse modre misli ne pomagajo nič več. Kajti ko bereš take zapise, ti postane jasno, da so teževe nekaterih mnogo hujše, kot so moje kadarkoli bile.

Dejstvo je, da vsi obiskovalci tega bloga verjetno veste, da se je moje tavanje od vrat do vrat zdravniških ordinacij končalo z dokaj neprijetno resnico. Lahko bi tedaj cvilila, lahko bi padla v celo plejado samouničevalnih in samopomilujočih občutenj, pa pač nisem. Borila sem se in eto mene, še vedno sem tu.

 

Zato na kratko, brez vsakega sentiša, kaj sem počela. V zadnjih mesecih sem na noge postavila spletno stran za bolnike s CCSVI. Skupaj s sodelavci nam je v kratkem času uspelo ustvariti mesto, na katerem bolniki dobijo informacije, ki jih potrebujejo. Ko sem sama iskala informacije, sem jih našla šele po dolgotrajnem iskanju, pri čemer sem večino vsebine lahko tudi takoj pozabila, saj so bili le redki prispevki uporabni.

Potem sem ponovno pisala našemu ministru in varuhinji človekovih pravic. Oba mi, kako pričakovano, nista odgovorila. Le zakaj bi tudi mi? No, saj bodo kmalu volitve in bom oddala, čisto nalašč, svoj glas kaki drugi politični opciji. Če nič drugega, bo za začetek tudi to dovolj. Majhno, nepomembno maščevanje mi kot povsem apolitični osebi tudi zadostuje.

Vmes sem veselo pisala kriminalni roman Sigma 100. Skoraj je že končan. Odlomek sledi takoj, ko mi bo uspelo objaviti vse novice, ki so se nabrale v času, ko sem se borila za pravice. Zavoljo narave boja za pravico do navadne angioplastike, ki mi jo ta država odreka, bo to verjetno bistveno bolj ciničen tekst, kot sem sama pričakovala, da ga zmorem spisati. Iz teksta sem morala pometati kar nekaj odlomkov, ker so bili menda "preveč realni" in bi, kot mi je bilo razloženo, koga še napeljali k hudobnim mislim. Jaz sem denimo prebrala cel kup krimičev, pa mi ni padlo na pamet, da bi koga zadavila z vrvjo za perilo. Ampak po svoje imajo prav tisti, ki so me opozorili. Živimo v svetu zmedenih duš, celo takih, ki ti gladko in celo javno zmorejo očitati, da pišeš knjige... Kdo bi vedel, kaj take žene v njihove nebuloze. Morda vprašanje, na katerega bom skušala odgovoriti v kakem drugem tekstu.

In to je tudi vse. Delam in se borim še naprej. Navkljub takim komentarjem, kakršnega sem bila danes deležna. Če se tudi vam slučajno kdaj podobnega dogaja, pa če imate nek cilj, potem edino, kar vam lahko zapišem, je to, da sledite svojim sanjam in pojdite proti svojemu cilju. Ker če se boste ozirali ravno na mnenje vsakogar, potem se morate zavedati, da mnogim ne bo všeč že samo to, da ste se začeli premikati s svojega mesta.

Četudi pri tem včasih ne opravite vsega, četudi kot jaz zanemarite lasten blog.

Do konca tega leta me čaka nekaj povsem drugega. Prenoviti moram to spletno stran. Če ne zavoljo drugega že zavoljo tega, ker je potrebno vključiti vse varnostne posodobitve, prevetriti nekatere rubrike in narediti to stran še boljšo. Dela bo veliko, ampak glede na to, da za naslednje leto pripravljam posebno presenečenje, se ga bo še kako splačalo opraviti.

Lep dan vsem :)

 

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information