Šolstvo in odprtokodnost ali o učbeniških CD-jih

Predvajanje glasbenih datotek v UbuntujuKot sem obljubila v tekstu Šolstvo in odprtokodnost ali o ciciCad-u, si bomo danes ogledali dva primera zgoščenk ali CD-jev, ki so priloženi k učbenikom za osnovno šolo. V preteklih dneh mi je namreč pisalo kar nekaj staršev, ki so imeli probleme z uporabo teh CD-jev v OS Ubuntu (oziroma ki so imeli težave z odpiranjem in pregledovanjem njihove vsebine v drugih operacijskih sistemih). Po tem, ko sem si ogledala te CD-je, si upam trditi, da gre na enem izmed CD-jev za navodila, ki nikjer ne omenjajo drugih operacijskih sistemov razen TOS (tisti operacijski sistem, ki ga sama več ne želim imenovati, ker mi je svojčas požrl tekst Dangobercev). Kar pa je, vsaj sama tako menim, evidenten primer preferiranja plačljivega operacijskega sistema naspram drugim (ravno tako plačljivim) in odprtokodnim (Linux).

Prav tako navodila niso dovolj natančna, saj vsebujejo termine, ki so, vsaj po mojem mnenju, predmet prodajnih oglasov. Eden od takih terminov je „multimedijski računalnik“. Ja, kaj pa je to „multimedijski računalnik“?

Najpreprosteje povedano je to strojna oprema, ki poleg „klasičnih“ sestavnih delov (procesor, pomnilnik, trdi disk, CD/DVD pogon ipd.) vsebuje tudi grafično in zvočno kartico, zvočnike ter ustrezno programsko opremo. Seveda mora imeti pa tudi monitor. V naših trgovinah radi oglašujejo „multimedijske računalnike“, pri čemer se postavlja vprašanje, kateri računalnik pa danes ni „multimedijski“? Kateri proizvajalec že v osnovni konfiguraciji ne ponuja zvočnih in grafičnih kartic ter zvočnikov, vgrajenih v ohišje?

Za začetek si oglejmo CD, ki je priložen k enemu izmed učbenikov za glasbeno vzgojo v osnovni šoli. Ta nedvomno zahteva „multimedijalnost“, natančneje zvočno kartico in zvočnike ter kot programsko opremo kakšen spodoben predvajalnik glasbe. Datoteke, kot lahko sami vidite, so v formatu .wav, torej je povsem dovolj, če v Ubuntu (ali OS, ki ga uporabljate) preko „dadaj odstrani programe“ naložite predvajalnik po svojih željah. Format .wav ni nek poseben format, zato vam poslušanje vsebine tovrstnih datotek ne bo predstavljalo hujšega problema.

Glasbeni CD, dodatek učbeniku

Na prvi sliki v tem prispevku si lahko ogledate tudi „posebnost“, ki jo najdete v Ubuntuju. Posamezne „glasbene“ datoteke, naj se tako izrazim, lahko poslušate že, če čeznje zapeljete miško (pokaže se nota). Počakajte nekaj trenutkov in slišali boste, kaj datoteka vsebuje. Luštna rešitev, posebej če imajo datoteke dolgovezno in nerazumljive nazive.

No, prvi „oreh“ je torej strt. Gre za datoteke, ki vsebujejo glasbene posnetke. Če imate „multimedijski računalnik“, verjamem, da ga imate in če ne slišite posnetkov, potem si naložite predvajalnik posnetkov po svoji izbiri (na sliki imate kot predlog naveden Rhythmbox, morda bo ustrezal tudi vam).

Predvajanje glasbenih datotek v Ubuntuju

Drugi CD pa vam je, spoštovani obiskovalci, povzročal obilico težav. Navodila, kot sem že zapisala, so pomanjkljiva, saj se nanašajo izključno na uporabo TOS in ne tudi drugih OS (operacijskih sistemov). Čemur se pa ne čudim! Kajti že sam pogoj za vse učitelje, ki bi radi sodelovali na seminarju o uporabi multimedijskega računalnika pri pouku kemije v osnovni šoli, je poznavanje TOS in plačljivih programov istega proizvajalca. Moje mnenje je, pa menim, da ga lahko marsikdo potrdi, da je možno tudi z OS Ubuntu (ali kakim drugim OS), ki je cenejši od TOS ali celo brezplačen, dosegati enake rezultate ter da se „multimedijalnost“ lahko izvaja tudi z OpenOffice.org, natančneje z Writerjem (urejevalnik teksta) in Impress (program za prezentacije oz. Izdelavo prosojnic) kot alternativo plačljivima Wordu in PowerPointu.

Vsebina CD-ja, dodatek k učbeniku za kemijo v OŠ

Vsebina tega CD-ja spremlja enega izmed učbenikov za kemijo v osnovni šoli. Na njem je nekaj različnih formatov datotek. Prve, ki vam niso povzročale težav, so datoteke v formatu .bmp. Ja, na CD-ju so sličice. Podobni „slikovni“ formati (seveda gre pri tem za razliko v kakovosti, velikostjo datotek ipd.) so denimo tudi .tif, .jpeg, .jpg, .gif in tako naprej. Vse „slikovne“ datoteke lahko vnašate v tekst, lahko jih tudi neposredno natisnete ali si jih ogledate na monitorju.

Druga vrsta datotek ima končnico .mpg. Format zapisa je Moving Picture Experts Group, gre torej za zapis, na katerem je video posnetek. Na CD-ju boste našli navodilo, da potrebujete Windows Media Player (in vključene zvočnike). Hja, če uporabljate TOS, potlej lahko enako datoteke odprete tudi z Real Playerjem, ki je prav tako brezplačen. V Ubuntuju pa si lahko izberete kopico brezplačnih, legalnih in odprtokodnih programov za predvajanje video vsebin (oziroma filmov) in videli boste povsem enako vsebino, kot v programu, ki je naveden v navodilih.

Predvajanje datotek s končnico mpg v Ubuntuju

Tretja vrsta datotek ima končnico .swf. To ni nič drugega kot flash animacija oziroma ShockWave Flash. V navodilih lahko preberemo, da si lahko naložimo SWFOpener, ki je na CD-ju celo priložen.

Predvajanje flash animacij v Ubuntuju

 

V kolikor uporabljate Ubuntu, obstajajo tudi brezplačni, odprtokodni in legalni programi, s katerimi si lahko ogledate flash animacije. Kliknite v „dodaj odstrani programe“, kot ključno besedo vpišite swf ali flash in odprl se vam bo zajeten seznam programov, ki jih lahko uporabljate na ogled flash animacij. Naj omenim samo dva, Gnash in Swfdeck ter drugi.

Naj izdam še nadvse „skrivnostno skrivnost“. V kolkor imate naložene potrebne dodatke v vaših brskalnikih, si lahko .swf datoteke ogledate tudi z njimi. Na sliki je primer ogleda ene izmed datotek s Firefoxom. Na enak način namreč v Facebooku ali Youtube (pa še kje) gledate video posnetke.

Predvajanje flash animacij s Firefoxom v Ubuntuju

 

No, glavni problem, kakor sem razumela sporočila staršev, ki sem jih prejela, pa je bil ogled datotek s končnico .PDB. Gre za „poseben format“, kot piše v navodilih in vsekakor, kot skozi celotna navodila, sta priporočena programa, ki delujeta v TOS.

Prvi program je Chime. MDL Chime je „plugin“, dodatek torej, za brkljalnike. V Explorer ga lahko naložite brez hujših problemov, možno ga je dodati tudi za Firefox in Opero. Drug program, ki je priložen na CD-ju, je RasMol. RasMol pa je program pod GPL licenco, torej je odprtokoden, legalen in brezplačen. Na CD-ju je celo naložen in si ga lahko uporabniki TOS tudi inštalirajo.

Pri čemer se seveda zastavlja vprašanje, ali je odprtokodnost potemtakem zaželjena le in izključno pod pogojem, če deluje v TOS, drugače pa ne? Oziroma ali je odprtokodnost zaželjena le, če znižuje stroške proizvajalcu ne pa tudi uporabiku?

Kakorkoli, RasMol si lahko naložite v Ubuntuju preko Wine ali pa neposredno preko „dodaj odstrani programe“. V slednjem primeru ga boste našli v rubriki Izobraževanje v dveh različicah (klasični in MDL).

Dodajanje RasMol v Ubuntuju

RasMol je program, ki omogoča vizualizacijo molekul in zvez med njimi. Kaj vse je na voljo na to temo, si lahko ogledate tukaj. Seznam različnih programov, med katerimi jih je kopica odprtokodnih, pa si poglejte preko tega naslova.

Na, vidite, kot sem zapisala v petek, resnično ni težko odpreti vse te datoteke, si jih ogledati in delati z njimi.

Upam si trditi, da so navodila za uporabo, ki jih starši najdemo na CD-ju, pomankljiva ter da nas, starše, silijo v uporabo TOS. To je zame na enakem nivoju, kot če bi v šoli otroku, ki je vegetarijanec, vsiljevali klobase in hrenovke. Pa tega ne počnemo več, kajne?!

Starši imamo različne razloge, zakaj uporabljamo drugačne OS in ne TOS. Izbira je naša pravica, ker pa plačujemo šolstvo, bi bilo ustrezno, če bi nam bila skupaj z zgoščenkami (kajti skupaj z učbeniki jih tudi plačamo) posredovana tudi navodila, ki ustrezajo naši odločitvi o izbiri TOS.

Sama imam doma dva računalnika. Starejši stacionarni šteje 6 let, imam pa seveda tudi računalnik, ki je v „špici“ trenutne ponudbe računalniške opreme na tržišču. Moja odločitev je, da ne uporabljam več TOS (tudi na novem računalniku ne), ker mi je svojčas „požrl“ del teksta Dangobercev in mu ne zaupam več. Ubuntu mi ponuja vse, kar mi ponuja TOS, poleg tega mi ne žre teksta, z njim delam sproščeno, je brezplačen, odprtokoden in v prvi vrsti – legalen. Res ne vem, zakaj moram uporabljati TOS. Me morda želi kdo prepričati, da moram plačati za nekaj, kar lahko dobim zastonj? Je vložek v plačljivo programsko opremo res vložek v znanje in razvoj otroka? Močno, ampak res močno dvomim!

Nadalje, imam ali nimam pravico do svobodne izbire operacijskega sistema?

Razlogi drugih staršev so seveda lahko tudi drugačni. V teh težkih časih, ko so mnogi starši izgubili delo, ko mnoge družine živijo na robu revščine, res ne razumem, zakaj preferiranje plačljive programske opreme, ko pa obstaja tudi brezplačna in – ponovno poudarjam – legalna alternativa?

Bodimo iskreni in razmislimo o tem, koliko nameščenih TOS in ostale programske opreme na domačih računalnikih pa je legalne? Si kdo upa trditi, da je vsa taka? Ali pa se morda Genuine Advantage Notifications pojavlja kar tako, brez razloga?

V prid uporabe odprtokodnih, brezplačnih in legalnih programov bi lahko naštela še in še in še in še razlogov. Prvenstven, vsaj z mojega stališča, pa je, da je potrebno staršem ponuditi alternativo, zmanjšati njihove stroške in omogočiti vsem otrokom, ne glede na socialni status, uporabo programov, preko katerih se bodo učili in nekaj tudi naučili. Smo v krizi, ponavljam to še enkrat, v nekaj mesecih je v tej državi ostalo brez služb nekaj deset tisoč ljudi! V Evropi lahko v zadnjih mesecih sledimo razsveseljivim novicam, kako javna uprava (Belgija denimo) in šolstvo (Islandija, Rusija) prehaja na odprtokodne programske rešitve. Le zakaj? Zato, ker tako lahko učinkovito sklestijo odvečne stroške in dosegajo pri svojem delu enake rezultate, kot so jo s plačljivo opremo! Ni drugega razloga.

Zato kot posameznik apeliram na Ministrstvo za šolstvo, da v naslednjem šolskem letu ponudi otrokom in nam, staršem, ustrezno brezplačno, odprtokodno in legalno alternativo! Ni treba veliko, le dopolniti je potrebno posamezna navodila in izbrati programe, ki delujejo tako v plačljivih OS kot v tistih, ki so cenejši ali celo brezplačni! In seveda, potrebno je tudi učiteljem pokazati, kako lahko poučujejo z odprtokodnimi programi. Navsezadnje smo pred kratkim praznovali Svetovni dan učiteljev (5. oktober), katerega letošnji moto je bil Vlagajmo v učitelje zdaj! Tako je, vlagajmo v znanje, ne pa v stroške!

 

Povezani članki:

 

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information