Zakaj kriminalka, če lahko pisatelj ustvarja umetniško literaturo, ob kateri trpinči sebe in bralca?

Metelkova mestoTako se zadeva prične. Pred meseci sem zbolela in sprva je kazalo, da gre za običajne težave, ki so me vsake toliko pošteno zvile. Med eno od svojih prometnih nesreč sem si „prislužila“ poškodbo hrbtenice (ki jo še vedno nosim s sabo) in karkoli se je zgodilo, je bilo potlej posledica le-te poškodbe. Predvsem na mojo žalost se je izkazalo, da zadnja serija nenadnih kolapsov ni posledica te famozne poškodbe. In nenadoma, nič hudega sluteča, sem se znašla v obliki čakajočega pacienta na „zdravnikovanje“. Iz ene ordinacije v drugo, čakaj tu, čakaj tam, čakaj in čakaj in čakaj in tako iz dneva v dan. Pri čemer sem se morala zateči k neki rešitvi. Čakati pač moraš, ni druge. Če si med čakanjem naviješ glasbo, lahko preslišiš poziv iz ordinacije. Ostane samo knjiga. In ker sama čakalnica ni prostor, ki bi v meni zbujal neka navdahnjena in mega kulturna čustva, sem posledično brala tisto, kar me pomirja. Žanrsko literaturo s poudarkom na kriminalnih romanih. Ni bilo treba dolgo čakati na trenutek, ko me je eden izmed avtorjev, James Patterson, tako sprovociral, da sem za „primejduš“ obljubila, da bom takoj, ko bom lahko tipkala, spisala svojo kriminalko.

Košarica D in večni špageti

Ja, če so nekatere zmotili slovenski avtorji, je mene v obup pognal njegov Klub preiskovalk umorov na čelu Lindsay Boxer, za katero si je avtor, če v Pattersonovem primeru lahko sploh govorimo a njem kot izključnem avtorju (morda je boljša oznaka franšiza), privoščil neverjeten opis, češ da je kot Amazonka s košarico nedrčka D. Pa dobro, visoka in joškasta inšpektorica še ne bi bila najhuje, porazno je Pattersonovo pojmovanje, kaj je to hrana in kaj večerja, saj si nesrečna literarna junakinja ves čas kuha neke špagete.

 

V opisu knjige 2. priložnost pa sem prebrala naslednje: "Eden najbolj ustvarjalnih in sadističnih ubijalcev po Hannibalu Lecterju... Avtor prizore opiše do najmanjših podrobnosti, ki po načrtu določijo dogodek ali osebo... Avtor še kako dobro ve, kje so skriti naši največji strahovi … Šokanten konec: ko se že zdi, da je morilec razkrit, se izkaže, da je ujeta oseba napačna in zločinec še vedno na prostosti... Konec je do konca nepredvidljiv, pri čemer se avtor izkaže za pravega mojstra svoje umetnosti...."

Ma ja! Pattersonovi morilci praktično skoraj čakajo, da jih vestni preiskovalec ujame in za veke vekomaj zapre. Lep primer za to je njegov drugi lik, Alex Cross, ki ravno v vsaki knjigi razloži, kako je možat in da zgleda kot mladi Muhamed Ali, česar mu njegova okolica ne pozabi povedati. Je mega pošten, oče treh otrok, vdovec in ves čas se srečuje s kriminalci, doma pa ga pričaka babica, ki skrbi za njegove otroke. Vmes se zapleta v razne ljubezenske avanture, ki vsaka zase itak vodijo v propad, ampak Alex vsake toliko le pride so seksa.

Take knjige ljudje radi berejo, kajti v njih imamo brutalnega morilca, po možnosti gre za pravega psihopata, eden od njih se denimo obilno nažira z medikamenti (pomirjevali, antidepresivi ipd.), ki pa vseeno sam ali v družbi sebi podobnih nekako teži k temu, da bi bil ujet. Kar nekako se zdi, da mu po tretjem truplu popusti pozornost, da si je zaželel udobja zaporniške celice in v nadaljevanju zgodbe naredi vse potrebno, da ga Alex Cross, ki vmes brklja po svojih spominih, se ukvarja s svojo slabo vestjo, ker zanemarja otroke (v vsaki knjigi sta vsaj dva stavka na to temo), uspe ujeti.

Bralci si oddahnejo. Alex je uspel in v naslednji knjigi bo garantirano srečal še hujšega morilca, ki si bo še bolj želel, da bi ga ujeli, čeprav je še bolj okruten in zvit od predhodnika.

 

 

Odštekani primeri zahtevajo odštekane detektive

Mnogi menijo, da je zibelka sodobnega detektivskega žanra Evropa. Kar niti najmanj ni res. Edgar Alan Poe je resnični oče. Ustvaril je lik detektiva Augusta Dupina. Šele po tem je sledil „evropski odgovor“ s strani Arthurja Conana Doyla, ki je ustvaril verjetno najbolj signifikanten lik detektiva - Sherlocka Holmesa. Ob tem seveda ne moremo niti mimo Agathe Christie in njenih likov, kot sta to nepozabna Hercule Poirot in Miss Jane Marple.

Vse te evropske like so v zadnjih desetletjih preplavili ameriški detektivi v obliki knjižnih ali filmskih junakov, od katerih je še najbolj človeški inšpektor Colombo s svojo ženo, ki je v nadaljevankah nikoli ne vidimo, v svojem pomečkanem dežnem plašču, ki med svojim delom ves čas kadi.

Antipod sodobnim, preprostim vendar učinkovitim ameriškim detektivom, ki delujejo 24/7 in še dlje, če je potrebno, je postavila Francozinja Frédérique Audoin – Rouzeau. To ime vam je najverjetneje neznano, saj gospa objavlja pod imenom Fred Vargas. Ustvarila je lik inšpektorja Jeana - Baptista Adamsberga, ki že po izgledu odstopa od anglosaksonskih mačo inšpektorjev. Je droban, oblači se po trenutnem navdihu, torej zanesljivo ne promovira francoske haute couture, je dokaj usekan, saj ves čas nekaj riše in posledično sprejema usekane primere. Eden takih je opisan v knjigi Odpotuj hitro in se pozno vrni, v katerem se zgodba prične z nekdanjim mornarjem Joosom, ki prične v stilu nekdanjih vikarjev sredi trga oznanjati novice.

Spet drug primer, ki je na voljo tudi v prevodu, je inšpektor Salvo Montalbano, ki ga je ustvaril italijanski pisatelj Andrea Camilleri. Salvo je tipičen Sicilijanec, ki se za razliko od ameriških nabildanih kolegov bori proti temu, da bi napredoval. Deluje v vasi Vigata v okrožju Montelusa in se spopada s tipičnim sicilijanskim vsakdanom – mafijske umore več ali manj ignorira, posveča se umorom, ki jih postorijo ali turisti ali že kdo drug. Rad dobro je in njegove poti redno vodijo mimo gostiln z dobro hrano. In če ga kuhar preseneti, ne okleva in se z njim objame ter „izljubi“, kot se to spodobi med pravimi moškimi. Ima svojo žensko, ki sicer ne živi z njim in s katero se namerava poročiti, a kaj, ko vedno in redno nekaj pride vmes. Ima tudi gospodinjsko pomočnico, ki odlično kuha in Montalbano je s svojim zaobljenim trebuščkom, duhovitimi sodelavci, nenavadnimi primeri odličen literarni lik, ob katerem se bralec od srca nasmeje.

 

 

Slovenska kriminalka

Pred tremi leti se je o slovenski kriminalki veliko govorilo. Pripravljala se je celo ustanovitev Društva za slovensko žanrsko in popularno literaturo. Od velikih načrtov je ostalo nič, društvo še vedno ne obstaja in zdi se, kot da so akterji poizkusa aktualizacije slovenske kriminalke nekam poniknili.

  

 PROGRAM DRUŠTVA ZA SLOVENSKO ŽANRSKO IN POPULARNO LITERATURO

Slovenija je na področju žanrske in popularne književnosti skoraj v celoti kolonija pretežno anglosaksonskih literarnih velesil. Zato društvo želi:

1. Uveljaviti izvirno popularno in žanrsko pisanje v slovenskem jeziku za mladino in odrasle bralce kot enega od nujnih pogojev nacionalne suverenosti.

2. Olajšati delovanje in sodelovanje uveljavljenim in bodočim slovenskim pisateljem popularne in žanrske literature, povezati avtorje, bralce, knjižničarje, mecene, poznavalce in prevajalce ter založnike in druge, ki razumejo zakaj Slovenija potrebuje tudi lastno književno produkcijo te vrste.

3. Vzpostaviti javno dostopen informacijski sistem znanj, vedenja in obrtnih pripomočkov, ki bo podpiral vse avtorje sedanje in bodoče z ambicijami v različnih žanrih in oblikah popularnega pisanja: spletna stran, specialna knjižnica …

4. Spodbujati nastanek vsaj kakšne nove založbe, ki bo izhajala iz Društvu sorodnih izhodišč ter spremljati dogajanje na tem področju v obstoječih založbah.

5. Samostojno in če bo pripravljenost skupaj z Društvom slovenskih pisateljev, Avtorsko agencijo za Slovenijo ter drugimi zainteresiranimi prispevati k razvoju slovenskega pisateljevanja v samostojen in dostojno plačan poklic.

6. Kolikor je mogoče doseči poravnavo z državo Slovenijo in njenimi kulturnimi ustanovami glede njenega dolga do tega področja književne produkcije: ocenjujemo, da bi bila poravnava simbolno dosežena z enkratnim vložkom države v nakup 500 knjig za društveno specialno knjižnico (in plačilo za vključitev knjižnice v sistem COBISS), pokritje zagonskih stroškov spletnih strani, financiranje izdaje petih prevodov priročnikov za popularno in žanrsko pisanje ter organizacijo šole popularnega in žanrskega pisanja z udeležbo domačih in tujih predavateljev. In z dopolnilom slovenskega nacionalnega kulturnega programa v katerem bo jasno napisano, da je spodbujanje in kvantitativna ter kvalitativna rast izvirne slovenske popularne in žanrske literature v nacionalnem interesu.

7. Dejavno sodelovati v vseh prizadevanjih za ničelno stopnjo davka na knjigo, za večjo dostopnost in prisotnost izvirne slovenske popularne, žanrske in vsakršne književnosti v splošnih in šolskih knjižnicah, za več denarja za knjige v vseh slovenskih knjižnicah, za vključitev šolskih knjižnic v sistem knjižničnega nadomestila ter krepitev vseh podpornih mehanizmov za ohranjanje, razvijanje in mednarodno uveljavljanje slovenskega duha in jezika.

8. Pridobiti somišljenike in mecene v gospodarskih in medijskih družbah v okvirih njihovih interesov in konceptov družbene odgovornosti.

9. Spodbujati načrtno prevajanje in zalaganje klasičnih in najboljših sodobnih del s področja žanrske in popularne književnosti. Slovenski bralci in avtorji potrebujejo za svoj užitek in poduk več raznolikosti in kvalitete s tega področja v svojem materinem jeziku.

10. Enkrat letno organizirati kongres z izobraževalnimi in zabavnimi vsebinami ter podelitvijo društvenih nagrad za žanrske dosežke leta.

11. Razvijati mednarodno sodelovanje s sorodnimi društvi v Evropi in drugje.

12. Vzpodbujati vsa prizadevanja za večjo dostopnost vseh in zlasti slovenskih književnih del ljudem s kakršnokoli obliko hendikepa : velike črke, izdaje v braillovi pisavi, zvočne knjige, dostop z invalidskim vozičkom v knjigarne, knjižnice in druge prostore povezane s knjigo; knjižnice, knjigarne opremljene s sodobno opremo za pomoč pri branju slepim in slabovidnim…

Iniciativni odbor, zanj Marjan Geohelli

Cilji so bili veliki in visoki in povsem v nasprotju s sodobnim kriminalnim romanom. Glavni junak namreč mora loviti dosegljive cilje, drugače, če je neuspšen, se o njem vendar ne piše!

Najvidnejši predstavniki slovenske kriminalke so Janja Vidmar, Maja Novak, Sergej Verč, Aaron Krinski, Vladimir Štefanec, Metod Pevec, Željko Kozinc, Goran Lim, Avgust Demšar idr. Kot ostali žanrski pisatelji so tudi našteti deležni večnih kritik, da domača žanrska literatura ni dovolj kakovostna, da bi se lahko merila s tujo.

Delno očitek celo drži. Slovenski kriminalni žanr do sedaj ni uspel proizvesti močnih literarnih likov, kot so to denimo prsata Lindsay Boxer, skoraj že homoseksualni Sherlock Holmes ali na videz nebogljena Jane Marple. Hkrati domačim avtorjem ni uspelo izdelati božjastnih zapletov, s kakršnimi se spopada Jean - Baptiste Adamsberg, gurmanska nagnjenja domačih detektivov ne dosegajo strasti, s katero se Salvo Montalbano vsakodnevno spopada z novimi porcijami sicilijanskih specialitet. V bistvu nimamo v Sloveniji niti enega lika, ki bi bolestno oboževal denimo potico, prekmursko gibanico, kraški pršut ipd.

 

Marcel Štefančič jr: “V slovenskih kriminalkah je pa vedno veliko seksa!!! To je zato, ker se v njih nič ne dogaja, ker če bi se, časa za seks sploh ne bi bilo!!!”

Kaj je narobe s slovensko kriminalko oziroma ali je sploh kaj narobe s tem žanrom izpod peres domačih avtorjev? Na eni strani drži pripomba, da slovenski žanrski avtorji (razen redkih izjem) itak ne veljamo za intelektualne pisatelje, kajti intelektualno pisanje se vendar očitno loči od žanrskega, neintelektualnega. Prvo bralca muči, če ne drugače pa s tem, da včasih niti ne vemo, kaj točno je avtor mislil povedati, ampak to bo najverjetneje zavoljo tega, ker kot bralci ne sežemo v duhovne višave, v katerih se giblje avtor. Problem nastane, ko nas kot bralce prične mučiti žanrski avtor.

Vendar pa je taka ocena posledica lahto tudi nečesa drugega. Nekakšno splošno mnenje je, da so knjige domačih avtorjev slabe in to mnenje se najverjetneje najbolj odločno prezrcali na žanrsko pisanje. Na drugi strani nihče ne popularizira domačih žanrskih avtorjev, hkrati se od njih pričakuje nekakšen presežek v smislu, da morajo avtorji kriminalk ustvariti poduhovljen lik na nivoju Adamsberga in temu primeren odpuljen zločin, hkrati pa mora biti njihov detektiv v stilu Sicilijanca Montalbana sposoben pojesti vse dobrote, na katere naleti, opaziti ravno vsak sončni zahod in štukaturo na posameznih stavbah in vsem ob tem mora biti fit kot novodobni ameriški literarni (in filmski) detektivi.

Kar se zgodi, je potlej mešanica različnih žanrov, likov, v katerih bralec domnevno ne vidi potenciala. Če k temu dodamo še stanje na nekem drugem področju, na področju filmske produkcije, se začarani krog sklene.

Blues za Saro? Se spominjate tega filma? Verjetno ne. Nastal je na podlagi pisanja slovenske pisateljice Janje Vidmar, glavne osebe so zasebni detektiv Emil Marovšek, prelestna Sara, ki jo kidnapira mafija, vmes je tu tudi tajnica Beba in nepogrešljivi predstavnik t.i. novodobne manjšine, upokojeni oficir Milivoj. Lahko bi bil film s presežkom, žal je zdrsnil mimo nas. Kakor so mimo nas zdrsnili Zvesti prijatelji, za katere ni najbolj jasno, kako so avtorji mislili, da lahko otroci razrešijo vrhunski zaplet s tem, ko begajo z enega konca vasi na drugega. Da seveda o izvodenelih akcijskih scenah ne govorimo.

 

Sigma 100

Ne želim pisati tekstov na temo „kritizirajmo domače avtorje“ ali „secirajmo domači kriminalni roman“. Kakor bolj berem minule članke v naših medijih in bolj ko berem domače žanrske pisatelje, se pred mano izrisuje nekaj povsem tretjega. Ne gre za neznanje o zakonitostih kriminalke kot žanra, kot se največkrat očita domačim avtorjem. Ne gre za nepoznavanje snovi, kajti navsezadnje je Sergej Verč svoj čas pokrival črno kroniko in se je z delom policije in kriminalistov dobro spoznal. Navsezadnje si lahko vsakdo prebere priročnik ali dva o delu forenzikov, pogovori s kakim kriminalistom, prebere kak zapisnik s kraja umora in med modrovanje glavnih akterjev vmeša nekaj prav posebej primernih izrazov za naprave, snovi, postopke in procese, s čimer si pridobi verodostojnost (ali pa dodatno zamori bralca).

Kar je glavni problem domačega žanra je po mojem mnenju v prvi vrsti odsotnost učinkovite promocije. Factus brutus – knjige Jamesa Pattersona niso noben literarni presežek. Zato me niti ne čudi, da mi je nekdanji major Ladislav Troha pred dnevi v socialni skupnosti nesebično svetoval, naj se naučim pisati in sicer, citat: „Lahko se učite kako napisati, da vas bodo brale sto tisoč glave možice, ampak to je iz pisano iz doživetega.“ Sledi link na Mikstone blog, ki ga domnevno piše nekdanji pripadnik MORS Mitja Kunstelj in ki je doživel pravi naval šele po tem, ko se je vanj vtaknil Požareport.

Gre pa pri vsem skupaj za pisanje, ki je dejansko „sočno“, predvsem to velja za opise posameznih politikov. Si pa avtor z nekaterimi spodrsljaji, nepovezanim sosledjem dogodkov ipd. jemlje verodostojnost. In zakaj naj bi se ravno jaz lotila doživetega pisanja, da me „bodo brale sto tisoč glave možice“, kot mi svetuje major Troha, mi je še manj jasno.

Kako podcenjen je kriminalni žanr pri nas, se vidi ravno iz danega nasveta gospoda Trohe. Naše bralstvo domačih avtorjev sploh ne vidi kot piscev kriminalnih romanov, kajti če se moramo učiti iz nepovezanega notranjega monologa, ki ga domnevno piše Kunstelj, potlej to samo kaže na signifikantno odsotnost zavedanja, da domače avtorje kriminalk imamo in da avtorji ne moremo biti izpostava akterjev preteklih dogodkov, preko katerih se bodo eventualno razčiščevale „resnice“ in doživljalo „satisfakcijo“ zavoljo domnevno doživetih krivic.

Kriminalka je praviloma fikcija. Večina kriminalk, predvsem to velja za tujo produkcijo, res nastaja na podlagi resničnih dogodkov, vendar je avtorjeva naloga zabrisati „prepoznavnost“ žrtve na eni ter na drugi strani ustvariti lik zločinca, s katerim se skupaj z detektivom zapleteta v igro mačke in miši, naj se tako izrazim.

Evo, ker sem se že odločila napisati kriminalko, naj bo to res kriminalka. Moja želja je, da čakajoči v zdravniških čakalnicah, ki jo bodo brali, ne bodo opazili, da čakajo dve ali tri ure. In to je cilj, ki ga želim doseči iz povsem osebne izkušnje, ko sem čakala, čakala in čakala. Ne povsod, praviloma pa sem bila deležna obilnega čakanja.

Delovni naslov krimiča je Sigma 100. Naj izdam nekaj malenkosti. Glavna oseba je skorumpirana preiskovalka, njen pomočnik je nekdanji pripadnik vojaške specialne službe. Trupel bo več kot dovolj, umori bodo brutalni in nastopajoči vas bodo skušali prepričati z dialogi, ki ne bodo pisani v knjižni slovenščini. Kajti če je kaj bebavega, je pa to, da detektiv vodi dialog denimo s klošarjem, ki mu v izbranih besedah, skoraj poetsko razloži, kaj je in česa ni videl. Noben glavni junak ne bo ljubitelj špaget, tudi za kuhanje mu ne bo ostalo časa. Glavna junaka sta evropskega tipa, torej zvečer padeta z nog in nista sposobna sprinta na 400 m z ovirami v času olimpijskih rekordov. Sta nevarna, nepredvidljiva in predvsem okrutna. Sončni zahodi in siceršnje lepote narave se jhu ne dotaknejo, prav tako ne meditirata ob pogledu na arhitektonske dosežke preteklosti ali sedanjosti.

Prvi odlomki bodo objavljeni na blogu februarja letos. Kdaj in kako bo knjiga izdana, je pa še velika uganka. V naših tržnih razmerah je izdajanje knjig, ki niso intelektualne, že itak problem. Tako da sem zelo prepričana, da bo tudi izdaja Sigme 100 pospremljena s hudimi težavami in zapleti, kakor je to pri nas za podobno literaturo že v navadi. Tako to pač je – avtor piše intelektualno čtivo, preko katerega muči bralce ali pa domnevno neintelektualno čtivo, za katerega se bo krepko namučil, da ga izda.

 

 

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information