Ko se že podajam v kriminalni roman ali o kraju nesrečnega imena... (2/3)

Kolezija getoKot sem že omenila v predhodnem prispevku, je kriminalni roman pravljica (za odrasle otroke), v kateri dobro pod nujno premaga zlo. Menda! Kajti kar se dogaja v realnem življenju, presega vsako fikcijo. Vzemimo samo en primer. Včeraj so vsi svetovni mediji poročali o aretaciji članov mafijskih družin iz New Yorka. Nobene izmed družin niso pozabili našteti in po moje celo v Ugandi poznajo sledeča imena: Colombo, Genovese, Bonanno, Gambino in Luchesse. Valjda, saj je na delu globalizacija in ker smo vsi tako dobro obveščeni, se pač nikomur od nas ne bi moglo zgoditi, da bi prišel v New York in si kupil zavitek cigaret v trafiki, katere lastnik je kak Genovese denimo. Pa tudi vsi vemo, kako taki mafijci poslujejo, saj ga ni med nami, ki si ne bi ogledal Botra od 1 do 3. Mario Puzo in Copolla sta spisala scenarij, ki je še danes zakon za mafijske sage. Čuteč oče vodi mafijo, k njemu prihajajo ljudje v stiski in mu kušujejo prstan. Itak, brez tega dodatka ne gre.

V fiktivnem svetu, knjižnem ali filmskem, vsakdo dobi svoje, pravica in dobrota slavita zmago in nima veze, če bralec ali gledalec kot dobrega prepozna člana mafijske združbe, v kolikor gre za mafijsko družinsko sago. Če gre pa za sago o boju poštenega policaja z mafijo, potem temu že na začetku pobijejo družino (ker navsezadnje akter potrebuje razlog za maščevanje), nakar pa on deli pravico ali direktno z metkom v čelo ali pa privede zločince na sodišče, kjer so ti nujno obsojeni.

KolezijaV realnem svetu pa se zgodi obsežen val aretacij, javnost slavi zmago, nekoliko kasneje pa morda komu potegne, da roko pravice čakajo ostareli mafijci, ki imajo v večini primerov krepko čez 80 let. Na spletnem portalu 24.ur so zelo lepo zapisali naslednjo misel: „Starost večine aretiranih je tako visoka, da tudi nizke kazni pomenijo konec njihove kariere, prav tako pa prinašajo dodatno obremenitev zveznega zdravstvenega sistema.“ V medijskih odmevih na aretacijo izvemo tudi, da nekateri domnevni zločini segajo več kot 30 let v preteklost, v disco obdobje torej, ko nekateri od aretiranih sodeč po njihovih letih že davno niso več čutili vetra v laseh.

Bo pravici zadoščeno, čeprav tako pozno, ali ne bo? Bomo videli.

Kakorkoli, avtor kriminalnega romana praviloma ne more čakati kakih 30 let, da zadosti potrebi po pravični kazni. Razen seveda, če ne namerava napisati cele serije knjig, v kateri kak detektiv lovi zločince, vmes se mu pa lov na enega od njih raztegne na dolgih 30 let. Da je tudi tako pisanje mogoče, da je bolje, da se pravica zgodi pozno kot pa nikoli, nam dokazuje avtorica Fred Vargas s svojim delom V Neptunovem vetru, v katerem komisar Adamsberg končno obračuna s svojimi najhujšimi življenjskimi travmami in skoraj ujame zloglasnega serijskega morilca Trizoba.

Nauk teh zgodb je, da če kdo živi v utvarah, da pravica deluje hitro in učinkovito, se lahko tudi moti.

 

Kolezija, kraj nesrečnega imena

 

KolezijaPred dvema mesecema sem se udeležila nekega predavanja, ki je bilo silno zanimivo. Edini problem tega predavanja sem bila jaz sama. Namreč po tem, ko sem obračunala s svojo boleznijo, sem obračunala tudi sama s sabo. To povem zgolj mimogrede, da vam bo jasno, zakaj mi je dopuščeno tisto, kar drugim ni. Ko sem secirala svoje lastno življenje, navade, ki jih imam, sem prišla do (presenetljive) ugotovitve, da sem samo sebe zasužnjila s tem, da točno vem, kaj je in kaj ni prav, kaj se in česa se ne spodobi. Moje telo sedaj zahteva, kar je v bistvu lahko tudi nespodobno – gibanje medtem, ko bi morala nekje sedeti in pazljivo poslušati. Ne gre več, enostavno ne gre po starem in ne glede na to, kaj si že moja okolica misli o mojem početju, sem v položaju, ko moram pod nujno žrtvovati vedenje o spodobnem za lastno zdravje.

V začetku je bilo res mučno izdaviti, kaj potrebujem. Začuda se v večini primerov ni zgodilo pričakovano. Ljudje so se na moje nove potrebe odzvali skrajno razumevajoče, celo spodbujali so me, naj naredim, kar je koristno zame. Seveda so bile tudi izjeme, ampak izjeme so za to, da potrjujejo pravila in v skrajni sili raje žrtvujem svoj domnevni ugled kot pa dobro počutje.

Predavatelju, ki je tisti petek pred dvema mesecema razumevajoče sprejel mojo potrebo po gibanju, se iskreno zahvaljujem, kajti med pohajkovanjem sredi predavanj sem zadovoljila svojo potrebo po gibanju in vsa šokirana ugotovila, v kaj se je spremenil kraj, kamor sem v mladih letih med študijem odhajala s svojimi prijatelji.

Kolezija je postala poden, da hujši biti ne more! Malo sem prebrskala po Wikipediji in našla ta stavek: „Zaradi neugodne pogodbe med najemnikom Centrom Kolezija in družbo KL&KL, ki je s kriminalnimi potezami povzročila zaprtje bazena v letu 2000, je PK Ljubljana izgubil osnovno sredstvo za svojo dejavnost, športniki in rekreativci pa svoje priljubljeno zbirališče. Objekti (v začetku leta 2010 že deseto leto) propadajo. Mestna občina si prizadeva za obnovo.“

Medtem ko si pristojni prizadevajo za obnovo, bom jaz prej spisala Sigmo 100. Kolezija je eno od krajev, ki se bodo v knjigi pojavljali s pravim imenom. Ima vse, kar je potrebno za urnebesno streljačino. Skaterski park, ki nudi dovolj spotikanja in ker se nahaja v bazenu, je okrašen s super grafiti. Ima zaraslo okolico, torej ne bi moglo biti nemogoče, da se v grmovje postavi zaseda oziroma da nekomu pade na pamet, da se ravno tam skrije. Zanesljivo se na takih mestih ob primernih temperaturah zadržujejo narkomani in brezdomci, torej žrtve streljanja so zagotovljene. Pa še vse skupaj je tako fino v bližini strogega centra mesta, tam so tudi naselja, različne ustanove in je potem povsem verjetno, da se streljačine ne bo dalo prikriti, saj bo prič več kot dovolj.

Tako da če imate potrebo po gibanju, se ji ne odrecite in pogumno priznajte, da jo imate. Nekaj ljudi vas bo čudno gledalo, ostali bodo pa zadovoljni, da vas ne bodo gledali in jih ne bo motilo, če vstanete in odidete. Kar pa se Kolezije tiče, še vedno ne morem verjeti, da se je ta prijeten kraj moje mladosti spremenil v tako grdobijo. Upam, da bo tudi ta zapis spodbudil koga, da bo v stilu kriminalnih romanov zadostil pravici in poskrbel, da bo Kolezija spet postala kraj druženj in srečevanj, ne pa kraj, od katerega mimoidoči odvračajo pogled in pospešijo korak, da jih ja ne bi kaj nesrečnega naskočilo iz podrtih stavb. Grafite bi bilo pa treba ohraniti, kajti edino ti grafiti pričajo o tem, da si nekdo še želi bivati na tistem prostoru in da je Kolezija kraj, ki ga imajo mladi radi, kot smo ga imeli radi mi.

Kakšna je Kolezija, si lahko ogledate tudi v Galeriji v rubriki Sigma100 – Kolezija.

 

Povezani članki:

 

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information