Ko se že podajam v kriminalni roman ali v Sigmi 100 ne bo moril ljubiteljski morilec (3/3)

Naslovnico za Sigmo 100 je oblikoval Žiga ValetičSigma 100 je naslov mojega novega kriminalnega romana, ki pridno nastaja. Je pa že sedaj zbudil pozornost. Kar nekaj založb se je že oglasilo, ampak najverjetneje bo roman izšel v samozaložbi. Ali pa tudi ne, bomo videli. Prvi odlomki bodo objavljeni februarja letos. V romanu se bo, vsaj za sedaj sem se tako odločila, pojavila le ena realna oseba in to je naš slikar Rajko Ferk. Na steni stanovanja ene od glavnih oseb, bivšega vojaškega specialca, bodo visele njegove slike. Kajti res se mi zdi neumno, da bi si izmišljevala nekega neobstoječega slikarja ali pa na steno bivšega vojaškega specialca obešala nekakšna tihožitja ali še huje, reprodukcije Mona Lise! Rajko Ferk je avtor, ki ustvarja z izjemno strastjo, ki ustvarja slike z izjemno sporočilnostjo in ni nobenega razloga, da njegove umetnine ne bi krasile sten glavnega junaka. Navsezadnje - zakaj se pa bivši vojaški specialci ne bi navduševali nad dobrimi slikami?

Roman Sigma 100 bo odstopal od domačih kriminalno – detektivskih romanov. Obljubim! Če ste prebrali knjigo Marcela Štefančiča jr. Zakaj so knjige tako debele? (UMco, Ljubljana 2005), ste verjetno tudi v tem delu naleteli na slavnih Dvajset pravil za pisanje detektivskih zgodb, ki jih je leta 1928 sestavil Van Dine.

Ta pravila so:

  • morilec mora biti oseba, ki ima v romanu relativno pomembno funkcijo;
  • zgodba ne sme biti ljubezenska;
  • v zgodbi ne sme biti mafije in podobnih tajnih združenj;
  • morilec ne sme biti detektiv ali pa poklicni morilec;
  • storilca je treba odkriti s pomočjo logičnega sklepanja, racionalnih metod in naravnih sredstev;
  • rešitev mora biti relativno očitna;
  • dolgi opisi, digresije, mednarodne zarote in ustvarjanje atmosfere so nepotrebni;
  • na koncu se ne sme izkazati, da je šlo le za samomor;
  • avtor ne sme bralca namerno vleči za nos.

 

Morilec je amater

Domači avtorji pišejo povsem berljive kriminalne romane. Vendar pa se nekako še vedno držijo pravil iz leta 1928. Avgust Demšar, je ustvaril tako svoj psevdonim kot lik inšpektorja Vrenka. Inšpektor Vrenko praviloma rešuje umore, ki jih razen njega itak nihče drug ne bi reševal. Ob boku mu stojijo zvesti pomočniki, vedno učeči se pripravnik, ki potlej skozi knjižna nadaljevanja le postane kriminalist 1, romski kriminalist, ki uteleša pripadnika t.i. novodobne manjšine in kaže na našo siceršnjo demokratičnost ter seveda lik homofobnega policaja, ki je homofoben zgolj verbalno, drugače se pa nanj da zanesti. Ženski liki so postranski in služijo temu, da neopazno pospravijo stanovanje, skuhajo večerjo, so v postelji, ko se kriminalisti zvalijo vanjo in če niso poročeni, pa še bodo z enim od glavnih junakov. Ker pa živimo v časih emancipacije, se potem pojavi tudi lik inšpektorice, ki se je vrnila s porodniškega dopusta in še vedno doji in zategadelj „diši po mleku“. Drugače pa je povsem vseeno, če je tudi ne bi bilo, ker zločin reši inšpektor Vrenko osebno! Glavni junak je moralno neoporečen, ne popiva, ne vara žene in na splošno gledano ima vedno prav.

Poglejmo si primer romana, v katerem Demšar do skrajnosti spoštuje pravila iz leta 1928. V romanu Tanek led je problem, kako prenesti od brunarice Breza (točke A) do ovinka (točke B) najmanj kakih 30 l vode, avtor rešil z gardenino vrtno cevjo. To storilec odvije s koluta, raztegne od točke A do B, nakar pa bralec predvideva, da je na koncu cevi tista fina gardenina šprica. Ker če ne bi bila, bi moral storilec iz kraja B oditi na kraj A, odpreti vodo, oceniti preko podrastja in smrek in ostalega drevja, ali se je na cestišče (v ovinku) nateklo dovolj vode, zapreti vodo in zrolati cev nazaj. Tako pa avtor predvideva, da bo bralec vse skupaj videl na način naslednjega algoritma:

  • storilec vzame kolut, pri čemer ne sme pozabiti odpreti pipe ob brunarici;
  • storilec čez drn in strn vleče za sabo cev, kajti kolut mora ostati nekje ob brunarici, saj je navadno cev od pipe do koluta krajša od cevi, ki je navita na kolutu;
  • storilec stisne šprico, si izbere eno od petih opcij – od direktnega curka do nežnega tuširanja (uporabno za lončnice) – in zlije tistih potrebnih 30 l vode na cesto;
  • storilec čez drn in strn po gmajni za sabo vleče cev do točke A;
  • storilec navije cev nazaj na kolut, nekam pospravi tudi drugo cev, ki v romanu ni posebej izpostavljena (pa bi morala biti, ker kolut s cevjo se nikoli direktno ne našraufa na pipo) in pospravi kolut;
  • storilec se vrne v brunarico Breza, pri čemer nihče ne opazi njegove odsotnosti, ni prepoten in čevlje ima fino čiste.

Pogoj za tako aktivnost je tudi ta, da nihče od prisotnih ničesar ne opazi in tudi ne sliši. Voda pač teče, ampak saj to se notri v brunarico itak ne sliši, kajne? Sicer je res, da iz svojega stanovanja natačno slišim, kdaj moji sosedje zalivajo vrtove in vem tudi, jih zalivajo s cevjo ali s kanto. Je pa res tudi to, da ne živim v brunarici.

Zgodba teče potlej dalje in sledi drugi umor, ki je za storilca usoden, saj pri njej stori „naravno napako“, ki pa je inšpektor Vrenko nikakor ne spregleda. Tretji umor je naključen, s čimer se izpodbije možnost kake bolj široke internacionalne zarote. Storilec komaj čaka, da ga ulovijo, kar prikaže s tem, da v dneh po prvem umoru ne gre ukrast gardeninenega koluta k brunarici Breza. Pa bi ga kot prebrisani storilec pravzaprav moral, ker to bi pa že lahko vedel, da če primer raziskuje inšpektor Vrenko, ta tudi v primeru, ko „forenzični dokazi“ ne pokažejo na nič očitnega, reduktivno, deduktivno in obče logično sklepa in bo že samo, če je nekje videl gardenin kolut, takoj pogruntal, čemu vse le - ta lahko služi. Kar inšpektor Vrenko potrebuje, je le še trenutek razodetja, ki nastopi ob kaki dejavnosti ne prav posebej vezani na sam primer. Ali kaj bere, ali gleda kak film, v vsakem primeru se mu po možnosti sredi noči prižgejo vse lučke v glavi in potlej nastopi nekaj strani, na katerih bralec nestrpno čaka, kako bo inšpektor Vrenko skupaj s sodelavci sesul okrutnega morilca. Le – tega seveda ujame na verbalne limance in na njegovo prikrito željo, da bo ujet. Kajti že drugič v knjigi opazimo željo po kaznovanju s strani zločinca, saj se ta nikakor ne namerava znebiti obremenilnih predmetov, posebej ne njemu ljube svetilke Meg - Lite, s katero je kresnil drugo žrtev po glavi in jo tako tudi ubil do smrti.

Ta knjiga je nadvse luštna in vam jo toplo priporočam. Je berljiva, avtor bralca (skoraj) ne vodi za nos in je po mojem mnenju tudi ena od boljših predstavnic domačega kriminalnega žanra. Je pa seveda napisana v maniri teh slavnih pravil iz leta 1928, lahko bi rekli, da spada v maniro pisanja Agathe Christie. Za tak roman je značilno, da bralec iz avtorjevih opisov sicer ne more ugotoviti, kakšna vrsta filozofije je inšpektorju Vrenku najljubša (je to Hegel, Kant, morda kaj bolj novodobnega), je pa inšpektor vseeno vrhunski intelektualec, ki v trenutku navdiha razkrinka še tako uspešnega amaterskega morilca. Kajti morilec vendar, če si natančno preberemo pravila, „ne sme biti detektiv ali pa poklicni morilec“, morilec je potemtakem lahko samo amater, ki ne mori po pameti ampak kar nekaj tako, da pač umori nekoga.

Kakorkoli, če imate vrt, če potrebujete kakovostno cev za zalivanje in kolut, na katerega boste navili cev, zato vam vseeno svetujem, da preverite sestavo cevi in kupite tako, ki ni nujno najdražja. Te cevi za zalivanje imajo namreč zoprno lastnost. Če jih preveč in prepogosto navijate na kolut in raztegujete s koluta, pa če jih vlečete po neravnem terenu, vam bo ravno vsaka crknila in boste morali nabaviti novo. Pomembno je, da kupite primeren kolut, posebej vam priporočam takega, ki ima kolesca.

Drugi primer spoštovanja pravil iz leta 1928 je zakrivil Vladimir P. Štefanec s svojim delom To se zgodi porednim fantom. Avtor je ustvaril lik inšpektorja Kobala, ki ima „jamico v bradi in duši“, slednje se potem pozna celi knjigi. Forenziki, kar nas ne sme čuditi, ne najdejo „nič pretresljivega“ in že od prve omembe vodnega sesalca je nekako jasno, da je umor povezan z njim. S čim drugim itak ne more biti. Le zakaj bi se avtor, ki ne sme zavajati bralca, drugače sploh ukvarjal z opisovanjem vodnega sesalnika, če pa večina ljudi še vedno sesa s sesalci na vrečke, ki imajo super mega carske filtre. Čeprav, če že menjate sesalca, res raje vzemite vodnega, ker potem vse vrečke odpadejo.

Kakorkoli, bralec samo še čaka, kdaj se bo luknjica v duši inšpektorja Kobala napolnila z navdihom, kateri presenetljivi trenutek ga bo navdihnil in bo v svojem sklepanju razkril zločinca. Kajti tudi ta bi lahko že davno pospravil za sabo, uničil vse sledi ampak ker je amater, čaka na svojo zasluženo aretacijo, kot se to za amaterske zločince spodobi. Inšpektor se sprehodi po mestu (večkrat), poje burek ali karkoli že pač je, zliže svoj sladoled, preobuje štumfe, hodi v pisarno in iz nje in potlej se amaterskega zločinca le usmili in ga s strogim pogledom prisili k priznanju. Vmes se sicer pojavi še eno truplo, ampak to le zato, ker gre za amaterskega morilca, ki kot amater ne ve, da s svojimi amaterskimi umori zgolj sproži neusmiljeno logično sklepanje inšpektorja Kobala. Aja, vmes seveda izvemo za razlog nastanka inšpektorjeve luknjice v duši. Ta zgodba je res tragična in brez nje, brez te luknjice na duši, bi bil Kobal verjetno kak občinski uradnik, tako pa ga je prisotnost te luknjice odvedla med kriminaliste.

Slika avtorja Rajka Ferka Tudi to knjigo vam priporočam, ker je berljiva in če jo vzamete v roke, boste zanesljivo dobili potrebno dozo kriminalke. Presenetljivo gre v primeru inšpektorja Kobala za lik, ki sicer je brezmadežen, vseeno pa ima svojo „umazano“ skrivnost. Ta je, da rad bere. Kakšne knjige in kje jih dobi, pa ugotovite sami. Že zavoljo tega drobnega „dodatka“, se branje splača.

 

 

Morilec ni amater

Pri pisanju Sigme 100 namerno kršim pravila. Zgodba sicer ni ljubezenska, kajti glavna junaka enostavno nimata možnosti in ne časa, da bi se predajala kakim romantičnim aktivnostim. Mafija nastopa in tajna združenja so tudi tu, čeprav le - ta ne bodo iskala resnice o svetem gralu in poreklu Marije Magdalene, razpletala starodavne simbole ipd. Morilec ni amater. Samoumorov res ne bo, ampak trupel bo več kot dovolj.

Ker v stanovanju glavnega junaka visijo slike Rajka Ferka, sem si zamislila naslovnico, na kateri je ena izmed njegovih slik. Po dogajanju v socialnem omrežju se je večina odločila za sliko, ki je formata 35 x 90 cm in mi jo je avtor podaril. Bo pa ta slika na ogled ob predstavitvi samega romana.

Poleg razstave na Pohorju v hotelih Bolfenk in Videc, ki sta že postavljeni, si lahko Ferkova dela ogledate 12. februarja v hotelu Veter v Rušah, od 20. aprila v UKC Maribor, od 25. aprila v muzeju Šenčur in maja v kvadratnem stolpu Štanjel. Več informacij o Ferkovih razstavah boste našli na njegovi spletni strani. Res vam toplo priporočam, da si njegove slike ogledate. Že zavoljo tehnike, ki jo uporablja in verjemite mi, da njegove slike osupnejo obiskovalce, ker so res nekaj posebnega.

V galeriji boste našli rubriko Sigma100 naslovnica, na kateri boste takoj ugotovili, katera Ferkova slika je po mnenju večine zmagovalna in katerih naslovnic nisem oblikovala jaz. Kajti razlika med amaterjem in profesionalcem je več kot očitna. Moje so prve tri, več kot očitno!

Naslovnico za roman Sigma 100 bo oblikoval naš oblikovalec Žiga Valetič, ki ga večina (vsaj upam!) pozna po delu Tunel, trgovina s samomorilskimi pripomočki, na podlagi katere je nastala tudi gledališka igra. Če te knjige še niste prebrali, jo dajte čim prej! Kajti verjetno vas zanima, kaj se zgodi, ko bivši tržni inšpektor odpre trgovino s samomorilskimi pripomočki in kako so njegove stranke zadovoljne s ponujenimi izdelki.

Žiga Valetič je avtor še ene knjige, ki vam jo priporočam in sicer Samomor - večplastni fenomen. Sicer pa je Žiga Valetič izjemen in vsestranski avtor in več o njem lahko izveste na njegovem blogu.

Zdaj mi ostane le še to, da spisani tekst „glancam“, dokler ne bom zadovoljna z njim. Več o tem, kaj vse je bilo uporabljeno za pisanje Sigme 100 pa v kakem od naslednjih blogov. 

 

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information