Zakaj krimič ne more temeljiti na podlagi resničnih SLO afer in njihovih akterjev? (1/2)

Zakaj? Zato, ker bi bralci: a) zaspali; b) zaprli knjigo že po nekaj straneh ali c) v primeru, če bi knjigo prebrali, bi bili mnenja, da je povsem zanič. Ne verjamete? V redu, v naslednjih dveh prispevkih bom na podlagi treh razvpitih afer prikazala, zakaj v Sigmi 100 niti pod slučajno ne morem opisati resničnih afer, ki so se zgodile pri nas in zakaj dogajanje v knjigi ne more temeljiti na akterjih teh afer. Danes je na vrsti afera Orion, v ponedeljek sledi nadaljevanje na primerih operacije Marinec in afere Depala vas, ki sta tudi totalno neprimerni kot podlaga za kriminalni roman

Firma Orion je domovala le nekaj korakov od mojega nekdanjega stanovanja. Ta bližina mi je omogočila, da sem si lahko nekajkrat ogledala kasnejše osumljence, posebej to velja za direktorja Branka Lužarja. Verjetno se ga spominjate iz TV prispevkov. Več ali manj je imel oblečeno črno jakno, najverjetneje usnjeno, kravato in nekajkrat sem ga videla v družbi psa, ki so ga očitno redno vodili v pasje lepotilne salone.

Pač nenavaden človek, je bila moja ocena. Vidiš, greš mimo in to je to. Nakar je nekega lepega dne izbruhnila afera Orion in vse je že kazalo, da bo Slovenija dobila prvo afero, ki se bo končala z obtožilnimi sodbami, po sodni poti torej. Nekdo naj bi torej odgovarjal, nekdo naj bi bil kaznovan.

Televizijske ekrane so preplavile zgodbe posojilojemalcev, ki so se borili za svoje premoženje. Javnost se je razburila in spraševala, kako se to lahko dogodi v naši državi. Politiki so se tudi razburili. Zahtevali so odločno delovanje vseh represivnih organov, kar jih premoremo, razpravljali na dolgo in široko. Poslušali smo marsikaj in slišali tudi razlago, da gre pri vsem skupaj za oderuštvo, ki je po veljavni zakonodaji kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena zaporna kazen do treh let. In potem, ko bi si človek lahko že skoraj oddahnil od afere Orion, je prišla presenetljiva novica.

V začetku leta 2008 je bil iz posebne skupine tožilcev za pregon organiziranega kriminala izločen višji državni tožilec Boštjan Penko. Ko se je preiskava zoper Orion pričela, je izjavil, da ima dokaze ter da bo zadevo pripeljal do konca. Kajti menda je obstajal utemeljeni sum, da je domnevno prišlo do več kaznivih dejanj goljufije. Takemu mnenju je po njegovih besedah pritrdilo tudi pristojno sodišče na način, da je pravnomočno uvedlo preiskavo. Kasneje se je izkazalo, vsaj tako je povedal Penko, da ni dovolj dokazov za vložitev obtožnice.

Posledično je javnost splet planila na noge. Posledično so se zdramili tudi politiki. Posledično je bila afera Orion spet na prvih straneh vseh časopisov.

Dogajanje se je preselilo v sodno dvorano. Orion je počasi izginjal s prvih strani. Nakar so vsi, ki so še nekaj let prej prisegali, da bo zadeva Orion dobila sodni epilog, le – tega tudi dočakali. Konec lanskega leta je namreč postala pravnomočna sodba višjega sodišča, s katero so bili vsi akterji, ki so bili tako ali drugače vpleteni v afero Orion, oproščeni obtožb. Pravnomočno. Javnost je nekaj dni brundala, potem je bilo vse tiho. Višje sodišče je pritrdilo okrajnemu sodišču pritrdilo in poudarilo, citat: „... da je bilo prav vsem posojilojemalcem znano, kaj pomeni bruto znesek posojila - torej znesek, ki so ga zavezali vrniti.“

Po vsem dostopnem gradivu, ki sem ga preučila o tej aferi, mi je postalo jasno, da kriminalni roman nikakor ne more temeljiti na dogajanjih iz te afere. Niti pod slučajno. Bistvo kriminalnega romana je, da bralec doživi satisfakcijo. Krivec mora biti kaznovan. Obvezno! Če ne v prvem pa zanesljivo v drugem delu! Kajti seveda se zgodi v kriminalnem romanu, da je krivec, po možnosti gre za morilca, oproščen. Ampak vztrajni detektiv ne odneha, kje pa! Šef mu obvezno naloži, naj odneha, ampak če se šef na glavo postavi, detektiv nikakor ne odneha. Ne in konec! Seveda ima še druge primere, toda ves čas z enim očesom škili na fascikel z napisom „oproščeni krivec“. In potem se mu lepega dne, po možnosti povsem nepričakovano ali povezano z nekim petnajstim primerom, pokaže možnost. Detektiv jo zagrabi, privije krivca in eto, satisfakcija ne izostane. Krivec odroma v zapor, od tam na sodišče in bralec ve, da bo ob zadnjem udarcu sodniškega kladiva pravici zadoščeno.

Afera Orion je definitivno afera, v kateri bralec ne more doživeti satisfakcije. V redu, glavne osebe bi bile primerne, kajti itak v vsakem boljšem krimiču nastopa nekdo, ki ima možnost storitve kaznivega dejanja. Lahko bi zgodbo pričeli z junaško razpoloženim detektivom (inšpektorjem ali kriminalistom seveda v našem primeru), ki ima brezmadežno preteklost, v srcu nosi željo po kaznovanju zločincev, rad bere in občasno tudi kaj poje, če mu napeti urnik do dopušča. Potem imamo tu pomembne osebe, v slovenskih kriminalnih romanih gre več ali manj za znane osebe, ki opravljajo kako pomembno delo ali zasedajo položaj, iz česar bralec že sklepa, zdaj zdaj bo detektiv navalil na njih. Kajne? Drugače jih namreč v zgodbi ne bi bilo.

Ampak nadaljevanje zgodbe? Pa kje je še kdo pisal o detektivu, ki, kakor je razvidno iz sodbe višjega sodišča iz leta 2010, preganja nedolžne osebe? Ni bilo oderuštva, o katerem so žolčno razpravljali politiki. Ni bilo ponarejanja uradnih listin, o kateri je brnelo v parlamentu. Ni bilo celo dokazov za vložitev obtožnice. Pravno gledano so se vsi preiskovalni postopki in kasneje sodni postopki vodili proti nedolžnim ljudem. Ja, to pa pač ni ugodno za kriminalni roman.

Najverjetneje v želji, da bi avtor zadovoljil bralca v točki, ki jo le – ta ni doživel kot socialno bitje, v slovenskih kriminalnih romanih beremo o finančnih malverzacijah, ki se obvezno grdo končajo. Tisti, ki se je šel take rabote, si je že vnaprej podpisal sodbo. In po možnosti imamo nekje v ozadju kakega pomembnega politika, zavoljo katerega potem pade kar cela vlada. Kajti le v kriminalnih romanih je možno, da vlada odleti, če se neke zadeve loti junaško razložen detektiv. Saj ne, da bi ta detektiv ravno nameraval vreči kar celo vlado, ampak nekako se potem to le zgodi. Da ne omenjam tudi primera iz določenega romana, ko se streljačina pripeti kar pred parlamentom, ko se političnim hudobcem uprejo tudi vojaki in policisti ampak spet nekako nesrečno nekdo užge z brzostrelko po zbranih demonstrantih. In glej ga zlomka, tik ob glavnih akterjih padajo mrtvi, oni sami so zgolj ranjeni. Ženska, s katero se glavni junak itak ni nameraval poročiti, sicer končna na vozičku ampak nekako se jo je treba znebiti, če bi prišlo do nadaljevanja in v tem bi pa glavni junak že moral ugotoviti, da pripadnice nasprotnega spola niso samo za gledanje, da je z njimi možno tudi seksati in morda delati potomstvo. A veste, tudi moškim tiktaka biološka ura, ni to samo ženska lastnost.

Glavni nauk vsega skupaj za avtorja, kar nameravam natančno pokazati še na primerih drugih dveh afer, je, da ne more utemeljiti svoje zgodbe niti na eni od najbolj razvpitih domačih afer, kajti detektivi preganjajo krivce in ne nedolžnih ljudi. Afera Orion pa je točno to – pregon oseb, ki so bile po dolgotrajnih sodnih procesih spoznane za nedolžne in proti katerim se, kajti dokazov, kakor smo brali, pač ni bilo, se pregon nikoli tudi ne bi potemtakem smel pričeti.

Pa tudi, zgodba spisana po dogajanju iz afere Orion sama po sebi ne more funkcionirati kot kriminalni roman. Lahko kot kronološko analitični prikaz nekega dogajanja, kot krimič pa bi bil to hudo neuspešen roman.

Bralci bi zanesljivo obupali in zaspali ob branju hudo (pre)napetih akcijskih prizorov. Zamislimo si enega od njih:

Po mesecih napornega dela je detektiv Tainta odložil očala na mizo in se obupano zazrl v računalnik (najverjetneje v monitor, ampak v računalnik se bolje bere). Na levi polovici mize so se bohotili fascikli iz zadeve Hudo Pomembne. Zavzdihnil je. Ne da bi potrkala (le zakaj pa tudi bi), je v pisarno vstopila Šefica in ga strmo pogledala (šefi znajo strmo gledati).

„Je že kaj novega v zadevi Hudo Pomembni?“, ga je strogo vprašala. (šef mora biti strog)

„Ne najdem nobenih dokazov,“ je skoraj zahlipal detektiv Tainta in si ogledal njen novi kostim svetlo zelene barve. (če bi bil temno zelen, ne bi bilo dobro in navsezadnje človek mora nekaj gledati, kajti fascikle je že pregledal)

Šefica je stala in še naprej stala. Tainta je molčal in še naprej molčal. Končno je šefica s tresočim glasom vprašala: „Ne morem verjeti? Ne najdeš dokazov?“

„Tako je. Ne najdem jih.“

Pet mesecev kasneje je Šefica brez trkanja (ona uporablja kljuko in kaj ji bo trkanje) vstopila v pisarno Drugega detektiva. Strmo ga je pogledala (itak), rezko ga je vprašala (itak): „Je že kaj novega v zadevi Hudo Pomembni?“

„Ne,“ ji je ta plaho odgovoril. „Pregledal sem vse papirje v fasciklih in ne najdem dokazov.“

„Potem pa ne vem, zakaj vstopam v pisarne brez trkanja, vas strmo gledam in rezko govorim,“ je izbruhnilo razočaranje iz Šefice. (adijo njena kariera!)

Tri dni kasneje je padla celotna vlada. Ga ni bilo ministra in državnega sekretarja, ki bi še ostal v pisarni. Detektiv Pogumni, ki mu je Šefica pred letom dni odvzela zadevo Hudo Pomembno, je stal na svežem zraku in opazoval listje, ki je rumenelo in odpadalo z vej, se vrtinčilo v zraku in cestarji so ga pobirali ter vozili na deponijo, kajti v mestih se ne spodobi, da bi ga metali na kompost. Sonce je ravno zahajalo, kajti ob koncu vsake zgodbe mora zaiti. Detektiv Pogumni je zrl v Ljubljanico, ki se je leno premikala pod Tromostovjem in se spominjal, kako je bral, kako so gradili te mostove in kako so Plečniku nasprotovali, pa kakšne polemike so bile šele ob postavitvi Prešernovega spomenika. Ja, danes pa nikogar ne moti, če muza kaže prsi, LaToya pokaže še kaj več od tega, se je nasmehnil in ves vesel pomislil, kako je to fino, da se ob koncu primera lahko sprehaja po Petkovškovem nabrežju, odstavljeni ministri in državni sekretarji pa, ker so naročili pregon nedolžnih ljudi, se jokaje poslavljajo od svojih svinčnikov, miz in foteljev.

„Šefici sem dokazal, da se moti,“ si je zadovoljno prikimal in odšel po Miklošičevi na burek.

Ne bi tega brali, kajne? Ni v tem premetavanju papirjev neke akcije in suspenza. Tako to je. Žal.

V ponedeljek pa o razmišljanju, zakaj operacija Marinec in afera Depala vas ne moreta biti temelj za kriminalni roman. Lep vikend!

 

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information