Zakaj krimič ne more temeljiti na podlagi resničnih SLO afer in njihovih akterjev? (2/2)

V predhodnem prispevku smo na podlagi analize afere Orion ugotovili, da domače afere niso ustrezen temelj za pisanje kriminalnih romanov. V aferi Orion se je nazadnje izkazalo, da so bili vsi postopki vodeni proti nedolžnim ljudem, kajti višje sodišče je potrdilo oprostilne sodbe proti akterjem. Enako neugodni za avtorja fikcije, če ne celo bolj, sta najverjetneje najbolj znani aferi v slovenski novejši zgodovini – t. i. Operacija Marinec in afera Depala vas. Če je afera Orion pokazala, da pisatelj nima realne osnove za opisovanje nekih finančnih malverzacij, ki bi poganjale dogajanje in silile oškodovance h kriminalnim dejanjem, te pa bi spet preiskoval junaško razpoloženi detektiv, sta Marinec in Depala vas dokaz, da se na podlagi realnih dogajanj ne da spisat neke akcijske kriminalke. Pazite, govorim o fikciji in kriminalni roman je praviloma fikcija. V času specialnih efektov, ki nam jih ponujajo filmi, se dejansko dogajanje v obeh aferah, Marincu in Depali vasi, ne more predelati niti v nek psihološki triler, recimo trojica agentov drug drugega hudo napeto izigrava, gredo se neko nevarno in grozljivo psihološko igro, detektiv sledi neki silni vsoti denarja, višek afere je neka silovita akcija. Vse to je v realnosti umanjkalo. Manjka, kovček, manjkajo duhoviti dialogi, manjka akcija! Res! Vse to nam nazorno dokazuje knjiga Operacija Marinec, Depala vas – scenarij neke vohunske afere, ki jo je leta 1995 objavil Vladimir Vodušek. 16 let kasneje je šele javnost končno dobila tisto, kar si je vroče želela. Mitja Kunstelj, glavni junak Voduškove knjige Operacija Marinec, je pričel pisati blog Mikstone iz „prve roke“.

Vse kasnejše afere po Depali vasi so v bistvu samo variacija na osnovni motiv celotne zgodbe – nekaj se je zgodilo, nekaj ni bilo razčiščeno do konca in ravno ob vsaki primerni ali neprimerni priliki je potrebno na plan privleči stare zgodbe in zamere, ki pa se spet – kako neverjetno – ob vsakem vnovičnem pojavljanju nikakor ne razčistijo. Stare zgodbe se enostavno spojijo z novimi in tako je to že 20 let. In javnost seveda želi odgovor, vedno znova javnost zanimajo iste teme in isti akterji. In vedno znova javnost čaka na ta odgovor, dobi neko afero, se spomni preteklih afer in potem počaka na naslednjo afero.

Zdaj pa mogoče bo vsaj ena afera dobila epilog, je nestrpna javnost. Po knjigah „o zgodbi“ (primer Voduškova Operacija Marinec) se torej obeta prvi vpogled „v zgodbo“ s strani samega akterja, Marinca osebno, to je Mitje Kunstlja. Javnost se je seveda odzvala, le kako se ne bi, mediji so se odzvali, le kako se tudi oni ne bi, ampak še vedno trdim, da ne ena in ne druga afera nista ustrezna podlaga za pisanje kriminalnega romana.

Kriminalni roman je v bistvu fikcija, ki ponudi bralcu satisfakcijo. Nekdo je kriv, nekdo je potem tudi kaznovan. Mi sami nismo brezmadežni, ampak zato pa obstajajo detektivi vseh možnih vrst, ki taki so. Junaški, pogumni, upajo si, tvegajo in tako dalje. Ampak fikcija ob operaciji Marinec in aferi Depala vas enostavno mora odnehati. Kajti tukajšnjem realnem dogajanju manjkajo ravno vsi elementi, ki naredijo krimič za pester, napet, poln adrenalinske akcije, napolnjen z duhovitimi dialogi, modrimi mislimi ipd. Za povrh pa bi bila obdelava te zgodbe, kakor boste videli v nadaljevanju, na način akcijske kriminalke najverjetneje žaljiva za vse sodelujoče, ne glede na to, na kateri strani so v teh zgodbi bili.

 

Kovček, ki je izostal

V akcijskih ameriških filmih so pred desetletji morilci po naročilu ubijali za kakih 5.000 $. Kasneje so tudi ZDA občutile inflacijo, cena se je zvišala na približno 50.000 $. Nakar se zlobneži niso hoteli več premakniti niti za 200.000 $. Kar je nedvomno tudi posledica tehnološkega napredka, kajti vse te njihove naprave, orožja in vse ostalo, so dražje, kot je bil snajper pred 30-imi leti. No, zdaj je cena vsaj 500.000 $, pod 1.000.000 $ pa se tatovi za rop banke ne pogovarjajo več.

Istočasno je zanimiv razvoj doživel kovček, v katerem se prinese denar za plačilo storitev ali podkupnina. Še pred desetletjem je bil usnjen, navadno črn. Sedaj vsi po vrsti uporabljajo kovinske, ki so prav praktični. Če je treba bežati, si ga trenutni lastnik nastavi pred glavo, tako pretreže metke, ki se puf, fiju, pof odbijajo s srebrne površine in z njim zanesljivo pobegne pred točno strelov. V noge ga pa itak nihče ne zadane. Halo? Saj vendar beži z namenom, da bo pobegnil, ne pa da bo ustreljen v koleno. V glavnem, kovinski kovček pred glavo pa v dir, to je zakon akcijskih filmov.

Na, prebrala sem celotno Voduškovo knjigo Operacija Marinec in šla brat še enkrat. Kajti morda sem pa nekaj preskočila, sem si mislila. Ampak nisem. Kovčka v knjigi ni nikjer!

Namesto kovčka nam realnost v bistvu ponuja pogovor za službo. Ne verjamete? Potem pa Operacije Marinec niste dobro prebrali.

Milan Smolnikar pravi na strani 149 takole, citat: „Ma, lahko prej, prej, lahko greš ponj. To je tvoja odločitev, a veš, kaj ti hočem reči? Jas se lahko zmenim jutri dopoldne, lahk se zmeniva tut takole – vlogo dobimo danes, jutri ti že drugje službo nastopiš, mislim, pri nas. Jutri te odločba že čaka. Lahko greš že prej.“

Mitja Kunstelj ne dobi kovčka, ponujajo mu drugo službo. Še vedno ne verjamete? Na strani 156 pravi Smolnikar, citat: „Vem ja, sam včasih si bil mal neresen. Problem je ko kurba, ampak ene stvari bo treba počistit. To bo tako, drugega pa tako ni nič. Tudi če si katerga. Pa maš pol, perspektivno imaš naprej. Malo bolj perspektivno, ma a veš naprej. Večerno šolo narediš, pa si kak šef oddelka, no.

Motiv vsega skupaj je torej nova služba? Na, kako naj se sedaj pisatelj znajde, če kovča ni nikjer? Vam povem kako? Zateče se k pisanju zgodbe o umoru zavoljo nepodpisanih Chagallovih skic, kot je to storil Avgust Demšar v Retrospektivi. Mislim, kakšen je pa to krimič, lepo vas prosim, če bi avtor opisoval, kako nek agent podkupuje drugega ponujajoč mu službo, pa če naredi večerno šolo, bo šef oddelka? Ni to motiv, ki bi ga fikcija lahko prenesla. Navsezadnje, kaj bo komerkoli služba, če mu da nekdo kovček z 1.000 €? Pa zato ljudje vendar igrajo loto! Dobiš denar in čao, briga me služba in penzija!

 

Hišica v preriji, ki je izostala

V večini kriminalnih romanov imajo agenti samo en cilj – rešiti konkretno zadevo in se upokojiti. Hišica v preriji, morda kje na Karibih, brhke mladenke okoli njih in tako pač, kot se za penzijo spodobi. Detektivi, ki raziskujejo umore, imajo spet drugačen cilj. Oni si želijo kaznovati krivca, nato pa oditi za kak dan na morje, potem pa seveda je konec dopusta tudi za zločince. Kajti spodoben detektiv dela 24/7, če je treba tudi dlje in bolje od tega. Ves čas na preži in če imate kak namen storiti kako nečednost, dobro poglejte okoli sebe, da ni v bližini kakšen tak junaško razpoložen detektiv. Ta vam bo dal vetra in končali boste za zapahi. Obvezno!

Tukaj pa se skozi vse gradivo, ki sem ga uspela prebrati glede Depale vas in vseh z njo povezanih afer, zdi, da glavni akterji nimajo neke silne želje po upokojitvi. Seveda ne! S čim naj pa se, če je iz vse zgodbe izostal kovček? Da pa bi delali kot junaško razpoloženi detektivi, tudi ne pride v poštev.

Oni bi igrali paint ball. Resno. Pravi takole Milan Smolnikar na strani 162, citat: „Ne, ne iz Celja en je imel taprvi, tukaj bomo pa dobli, pa bomo – tamle gor je en poligon, tam ko ima sep strelišče, pa to, veš, bomo tam gor hodli, pa se bomo rukali, ja, ja. To bo fajn, se bomo zajebavali. Sam da to naredimo, pol bomo dvajset let mirni.“

Ne gre paint ball v fikcijo, vam povem, da ne gre.

 

 

Izpraševalec, ki je izostal

Navadno v vseh vohunskih knjigah, trilerjih, vojaških komplotih, kriminalnih romanih in podobnim izdelkom velja zlato pravilo, da nekdo sprašuje, drugi pa odgovarja. Izpraševalec je nadrejen, izprašani podrejen in komaj čaka, da vse sčveka. Nalašč se znova naslanjam na Voduškovo knjigo, ta je vsem javno dostopna. Po kako drugo dokumentacijo bi pa bilo potrebno v arhiv. In to, brskanje po arhivih, je te dni preveč aktualno, zato pozabimo na druge vire.

Skratka, pride detektiv nekam, zastavi vprašanje in dobi odgovor. Pri čemer so samo tri možnosti. Ali se mu nekdo krepko zlaže, ali mu nekdo pove delno resnico (ga zavaja) ali pa itak pojma o pojmu nima, ampak detektivu tudi to koristi, da izloči nedolžne in preusmeri svojo pozornost naravnost h krivcu.

Ko pa beremo Operacijo Marinec, je vse manj jasno, kdo koga tu sprašuje. Že količinsko gledano imata Milan Smolnikar in Drago Kos več teksta, kot ga je od sebe spravil Mitja Kunstelj. Hočem reči, če nekoga spraviš na pogovor, potem bi to moralo biti tako, da agent nekaj vpraša, oni drugi se pa izpoje kot vrabec na veji. In to je opazil tudi sam Vodušek ter na to, da je Kunstelj vodil drugo stran, vlekel iz nje informacije, tudi opozoril. Pri čemer je skrajno zanimivo, da je Mitja Kunstelj najmlajši izmed udeležencev vseh pogovorov. V času dogajanja je bil star okoli 23 let.

Zato pa lahko Marinec in Depala vas (skupaj z vsemi drugimi akcijami, operacijami, aktivnostmi) živita le v obliki knjige o zgodbi ali osebne izpovedi akterjev. Nikakor pa ne v obliki nekega fiktivnega romana, kajti ta zahteva suspenz, akcijo in dialoge, ki bralcu v trenutku razjasnijo vse pojme.

 

 

Akcija, ki je izostala

Lahko bi opozorila na še nekaj momentov glede Depale vasi in povezanih afer, ki se jih ne da uvrstiti v fikcijo, saj bi bralci masovno zavračali tak fiktiven roman, ampak naj opozorim na odsotnost akcije. Tukaj v celotni zgodbi, pa če Voduškovo knjigo človek trese vsaj 5 minut, akcija iz nje ne bo padla in konec!

Kaj da ne, boste mnogi rekli, posebej tisti, ki te dni prebirate Kunstljev blog. Evo, naj vas prepričam. Predstavljajte si, da je Operacija Marinec scenarij za film. Zaprite oči in si predstavljate, da ste v kinu, gledate, kokice so tu in iz slamice srkate pijačo.

Pa saj bi vmes zaspali, vam povem, da bi res. Večino dogajanja zavzemajo pogovori med agenti. Eden se odpelje v kafič, drugi mu sledi, nakar se pogovarjata o zamenjavi službe. Gresta oba v pisarno pisat poročilo in se dogovarjat, kako naprej. Živčna vojna in pripravljenost je na vrhuncu. Druga runda: agenta gresta recimo peš (zgolj zavoljo ekoloških razlogov) v neki kafič in tam spet ugotovita isto, kot sta včeraj. Gresta oba v pisarno pisat poročilo in se dogovarjat, kako naprej. Živčna vojna in pripravljenost je na vrhuncu. Tretja runda: agenta se odpeljeta v kafič in tam spet ugotavljata, kar sta že dvakrat. Gresta oba v pisarno pisat poročilo in se dogovarjat, kako naprej. Živčna vojna in pripravljenost je na vrhuncu. Da skrajšamo zadevo, kajti minutaža v filmu je omejena, število strani v knjigi tudi, nastopi četrta runda, ko se sestanek ne dogaja v kafiču ampak na stadionu. Vključi se tretji agent. Ta predstavi svojo organizacijo. Nakar se vsi trije pogovarjajo o tem, kar sta si prav dva že predhodno povedala. Gredo v pisarno pisat poročilo in se dogovarjat, kako naprej. Živčna vojna in pripravljenost je na vrhuncu.

Tega pač ne bi gledali v filmu in najverjetneje take akcije tudi ne pričakujete od knjige. Iz kafiča v pisarno, iz pisarne v kafič in tako nekaj mesecev! V redu, vmes je bila živčna vojna in pripravljenost obeh strani je bila na vrhuncu.

In akcija izostaja še naprej. Poglejmo, kaj se je v realnosti zgodilo in preizkusimo, je to ali ni primerno za fiktivni roman. 20. marca 1994 so okoli 20.00 pripadniki Morisa in vojaške policije blizu Depale vasi ustavili avtomobil, v katerem je bil Milan Smolnikar. Ta je hotel peljati naprej, oni se s tem niso strinjali, začne se kratka vožnja in ga ustavijo. Smolnikar se zaklene v avto. Razbijejo steklo, ga zvlečejo ven in poškodujejo. Smolnikar konča v bolnišnici. Izbruhne afera in po vseh peripetijah parlament odstavi Janeza Janšo, tredanjega obrambnega ministra.

V realnosti ni tako, kot opisujejo pisatelji in realnost je daleč od tega, kar vidimo v filmih. Dodajanje nekih silnih akcijskih momentov v celotno zgodbo, predelava v nek silno adrenalinski roman, bi bila žaljiva za vse sodelujoče, ne glede na to, kakšno vlogo so imeli v tej zgodbi in kaj se je z njimi dogajalo.

V fikciji, naj bo to knjiga ali film, ne morete zapeljati pred nekoga in bo le – ta kar ustavil. Ne! Bežeči namerava uiti. On se brani. Ste predhodno prinesli cestne ovire? Ste vsaj posuli na cesto pest žebljev, pa naj vozi po feltnah? A? Tudi če fiktivni junaki to storijo, jim bežeči še vedno uide. Mora vendar! On beži in vsaj 10 strani mora bežati, kajti ta beg je vrhunec akcije v neki zgodbi. Loveči poskačejo v avtomobile, začne se divji lov. Adijo hruška v Depali vasi! Jo podre kakšen džip kot bi rekli keks! Avtomobili se zaletavajo med sabo. Menda! Saj niso last udeležencev, država časti! Pleh je treba stolči in tukaj ni dileme, se zbijajo kot keglji po cesti, frčijo v jarke in ljudje vrešče skačejo s pločnikov, vmes je treba pod obvezno nasaditi kako stojnico s sadjem in zraven še gradbeni oder. Končno loveči prisilijo bežečega, da se ustavi. Ampak njemu na pamet ne pade, da bi se vdal. Ne! Prestavi v rikverc, spelje na polje in magari naj pusti auspuh na krtini. Nakar ga le nekako ustavijo (auspuh je ostal na krtini ali pa že drugič hruška nastrada). Nakar bežeči skoči ven, začne se pretep. Vin Diesel samo s pogledom podre ducat zasledovalcev, da ne pišem o tem, kako z brcami razturava Jean-Claude Van Damme, da je Bruce Willis sposoben z enim polnenjem pištole pobiti petkrat več hudobcev, kot ima metkov in tako dalje. Komaj, eto komaj, s skrajnimi napori, bežečega nekako le uspejo ukrotiti, pripeljati na policijsko postajo in dostaviti naravnost za rešetke. Kakšen zdravnik neki, kakšna bolnica? Do zadnje črke morajo vsi akterji brcati, teči, si izbijati zobe, voziti kot na dirkah, se vmes streljati in še duhovite opazko morajo spuščati med vso to akcijo.

Skratka, predelava realnega dogajanja na tak način, kot to žanr zahteva, je žaljiva za udeležence in to ne glede na to, na kateri strani so bili in kakšna je bila njihova vloga v relnem dogajanju. Zato se tudi dogaja, da šele mnogo kasneje neki realni ljudje najdejo mesto v kaki legendarni pripovedi. Recimo Predjamski grad vsako leto ponuja krasno turistično atrakcijo, viteške boje in množica ljudi pridrvi to gledat, kajti želijo si ohranit svojo kulturno dediščino. Pri čemer se ne zavedajo, da večini njim ne pripada dediščina bleščečega oklepa in oštrega meča, pripada jim dediščina tlačanov. To so bili njihovi predniki, brezpravna raja.

 

 

Zato pa...

Zaradi vsega, kar se je zares zgodilo, afera Depala vas ni doživela niti neke anti - zgodbe v obliki parodije, komedije, filmske adaptacije ipd. Sama po sebi je zgodba o Depali vasi in vseh sodelujočih akterjih zgodba iz nekega drugega žanra, gre namreč za tragedijo.

Že sam začetek, sama odločitev za pričetek vsemogočih operativnih akcij nosi v sebi svoj neizbežen žalosten konec. Na način, kot je po vseh dostopnih virih danes znanega o tej zadevi, se načeloma obdelujejo tuji agenti in ne pripadniki v službi iste države. Konec tako ne more biti vesel, javnost ne more doživeti svoje katarze. In je do danes tudi ni. Morda je nikoli tudi ne bo. Slovenec že mori Slovenca brata, kako strašna slepota je človeka... Se spominjate teh verzov? Slovenec že udbaši Slovenca brata, Slovenec že nadzoruje Slovenca brata... Ja, afera Depala vas nikakor ni neka zabavna zgodba, to je v bistvu žalostinka.

Da bo stvar še hujša, marsikaj od prebranega se iz časovne distance 16-ih let bere skoraj kot prerokba. Na strani 182 pravi Milan Smolnikar, citat: „Čistke bojo take, da bo groza, ti boš, vsi bodo vedli, tista oblast, ki bo zmagala, sej ne gre, komunisti, to dobr, rečmo liberarlna pametna stvar, ki gre res za Slovenijo, me razumeš, to je država v državi, sej boš še več zvedu, ta oblast bo 30 let, al pa bo to pol Amerika. V Ameriki imaš samo dve stranke, a veš, in to bo isto pri nas, pazi...“

Morda pa živimo v času, ki ga fikcija sploh ne more dohiteti? V času, v katerem fikcija v resnici ne more ponuditi več, kot ponuja realnost? Realnost, ki napove svojo prihodnost? Preteklost, ki ne zna ostati v preteklosti, ampak se vedno znova pojavi v sedanjiku? Kako potem zaključiti neko zgodbo, ko je ves čas tu, ko se ne želi končati?

Zato ni čudno, da posamezni domači avtorji kriminalnih romanov preselijo dogajanje v tujino. Tam se nekaj dogaja, kovči pod obvezno krožijo, z avtomobili se da dirjati 200 km/h tudi tam, kjer je omejitev 50, pa če se k temu doda še kaka tuja mafija, je sploh fino. Ali pa pač pišejo o detektivu, ki deduktivno sklepa in lovi osumljence na izrečenih besedah. Kajti naše realno dogajanje pač ni primerno kot podlaga za pisanje kriminalnih romanov. Res ni.

Ne ostane mi drugega, kot da si za Sigmo 100 izmislim lastno afero, lastne akterje, jim nabildam mišice, da bodo lahko od prve do zadnje strani dirjali, streljali, bili duhoviti in pametni obenem.

Pa lepo Valentinovo, če se udeležujete tega praznika trgovcev. Drugače pa, naj bo vaš vsak dan poln ljubezni.

 

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information