Poštena meja, kuharski nasveti in spet politika?

Evo mene! Kako je bilo na bolniški? Skrajno zanimivo. Ogledovala sem si strop, kajti ob programu slovenskih televizij se mi je tovrstno početje zdelo še najbolj pametno. Kot mnogi veste, se še vedno upiram vdoru kabelske ali IP televizije v svoj dom, posledično s sobno anteno lovim pet programov, pri čemer na enem izmed njih celo leto sneži. Kar sploh ni slabo, kajti ob vsem, kar se na TV predvaja v zadnjem času, je najbolje sprejemnik preprosto izklopiti. Pa poglejmo, s čim sem se mučila v teh ležečih dneh. Na prvem mestu je definitivno arbitražni sporazum, na drugem kuharske oddaje in na tretjem politika v vseh možnih pojavnih oblikah.

Kako je meja lahko poštena?

Ajde, sem si rekla, ko že ležim, si bom pa ogledala vsa ta soočenja na temo arbitražnega sporazuma. Že po prvih nekaj minutah sem ugotovila, da mi strop ponuja bistveno bolj razburljivo dogajanje. Neverjetno, koliko vzorcev, celo podob vidiš, če nekaj časa buljiš v strop.

Bila sem že na tem, da izklopim TV, ko je mojo pozornost pritegnil argument, ki mu ni para. Namreč da gre pri arbitražnem sporazumu za „pošteno“ mejo.

Ma ja! Katera meja pa je poštena? Obstaja taka meja? Po moje ne. Vsaka meja deli ljudi, vsaka meja določa, do kam lahko stopiš in kam ne smeš, kaj je naše in kaj tuje. Slovenija je sploh znana po „mejaških“ sporih, v katerih se sosedje na sodišču izčrpavajo leta in leta in leta zavoljo ograj, košnje, služnostne pravice ipd. Sploh pa, kdorkoli je hodil po obmejnih področjih, hitro ugotovi, da ima meddržavna meja povsem svojo logiko. Recimo obstajajo hiše, ki ležijo točno na meji. Ko kuhaš, si v Sloveniji, TV pa gledaš že v sosednji državi. Ali pa meja poteka skozi štalo, po dvorišču, po kaki potki, ki bi lahko služila lepemu sprehodu, ampak ne smeš hoditi po njej, ker zahajaš v drugo državo. Da ne govorim o meji po hribih. Greš v hribe, prideš na vrh, levo je tvoja domovina, desno pa tujina. Ali v kaki gmajni. Priskače mimo zajček, pa nisi prepričan, je to naš, avtohtoni zajec ali gre za kosmatega tujca.

Naslednji sklop argumentov, ki sem ga nezmotljivo zaznala, spada med strašilne rekvizite. Če arbitražni sporazum ne bo sprejet, bo hudo, če pa bo, bo tudi hudo. Pa dobro, sem se vprašala, v čem je pa potlej smisel vsega skupaj? Je morda najbolj res to, da smo se kot država postavili v pat položaj, v katerem ni zmagovalca, sta samo dva poraženca, od katerih bo vsak nekaj izgubil in to točno toliko, da bo zadovoljil drugega pogodbenega partnerja? Zelo verjetno, da bi drug drugega zadovoljevali z izgubami, se vam ne zdi?

 

Kuhanje

„V redu, nisem razpoložena za politiko,“ sem si rekla in preklopila drugam. Navajena prijetnih kuharjev so me do obisti pretresle skoraj tri minute gledanja neke kuharske oddaje, ki sem jih preživela večinoma tako, da sem lovila daljinca po postelji, ga končno ujela in vsa razrvana preklopila v neke reklame, v katerih brhka mladenka izreče antologijski stavek: „To nisem jaz, to je moja Schauma!“ Presneto deklica, sem si mislila, pa je sploh kaj na tebi naravnega? Silikonsko oprsje, umetne trepalnice in eto, sedaj očitno še lasje več niso del tebe? Precej zmedeno reklamno sporočilo torej, ki pa je prav posrečeno zaključilo siceršnji travmatični šok zavoljo kuharske oddaje.

Tista kuharska oddaja me je scela pretresla. „Testo razvaljate na kvadrat najbolje na okrogli mizi,“ je razlagala gostobesedna voditeljica z govorno napako, ki se ji je pridružil še njen mož. Ta sicer nima govorne napake ampak govori pa oblilno. Drug drugemu skačeta v besedo ali govorita drug preko drugega, na kratko – zelo veliko govorita. Skupaj sta ustvarila atonalno zbrkljavo, poplavo besed, sredi katere so se izgubile paprike, testo, češnje in štrudel, pa še kaj bi se našlo.

Skratka, mene ta oddaja več ne bo presenetila, zanesljivo ne.

  

Znova pridem malo kasno

V rubriko „znova“ sem uvrstila vsemogoče ponovitve. Manekenke v svojem boju za top model so nam ponovno prikazale vse svoje tegobe. Hudo, prav na jok mi je šlo, znova vsekakor, ko sem opazovala to trpljenje ob striženju las. Globoko sočustvujem, znova.

Če smo kaj pozabili v zadnjih tridesetih letih, naše TV postaje poskrbijo, da se spet spomnimo. Če ne drugače pa iz formalina potegnejo kak še posebej posrečen format oddaje, v katerih voditelja razsipavata kakor duhovite dialoge, obujata spomine in potlej gostje nekaj zapojejo, da se spomnimo še mi ostali, kako je gospa voditeljica svojčas vodila glasbene oddaje in novo očitno mora znova in ponovno.

Znova poplava rdečih kopalk, starih nadaljevank vseh mogočih sort, starih dnevnikov iz leta 1991 in podobnih arhivskih zamisli.

Znova oddaje, ki so jih drugod po svetu predvajali že pred leti.

Znova cel kup limonadaric, v katerih nesrečna dekleta trpijo med čakanjem na svojega princa, vmes pa obilno čvekajo o vsem, samo da tisto, o čemer bi se res morali pogovoriti, prestavijo na najmanj 300-to epizodo. Vmes kraljujejo silne spletke, tako hudo napete, da si človek izpahne čeljust med zehanjem.

Znova smeh iz konzerv v kobajagi smešnih nadaljevankah, za katere je značilno, da imajo otroke na izklop. Čisto res. Starša ves dan nekaj brkljata po hiši, očitno niti nista zaposlena, vmes prihajajo obiski, tudi ti imajo časa na pretek. Vsake toliko se pojavijo tudi otroci, ki so praviloma pametnejši od vseh odraslih, samostojno delajo naloge, pospravljajo svojo sobo ali kaj že počno in na ekranu so torej samo zato, da dodajo kak posebej pomembnem dramatični poudarek h kobajagi zgodbi, ko pa jih režiser ne rabi, se sami od sebe izklopijo in ne težijo po ekranu. V teh nadaljevankah nihče ne čisti WC školjk, kje šele riba tla ali čisti okna, vse se samo od sebe pospravi. Aja, obiskovalci v čevljih v hišo ne nosijo smeti in tudi če s čevlji ležete na posteljo, zanesljivo ne boste posvinjali posteljnine. Ja, temu se pa reče napredek!

Znova prepiri glede Evrovizije... Vse znova ponovno!

 

In spet politika

Nafta izteka na enem koncu sveta, na drugem leži kup razmesarjenih trupel. Politiki se kar naprej obiskujejo in pogovarjajo, planet še naprej propada in kri še vedno teče. „Na istoku stare priče, na zapadu ništa novo,“ poje Riblja čorba.

V domači politiki smo pa itak vsi medsebojno skregani. Pri nas če ni okroglo, je oglato, če ni črno, je pa belo in če vse našteto ni, je pa nekaj naslednjega. Na koncu praviloma ni nihče obsojen in potem se človek (znova) vpraša, le zakaj bi se razburjal vmes?

  

Strop kot najboljša izbira

Televizijski program diktira naš način življenja. Zjutraj takoj ponovitev poročil, kajti če nismo slišali v prvo, bomo v drugo. Telovadimo pred ekranom, pri čemer se sprašujem, kaj manjka sprehodu v naravo? Spet poročila, kajti morda se je zgodilo kaj takega, česar nikakor ne smemo prezreti. Popoldne solzave limonadarice, ob katerih ugotovimo, da je tudi drugim hudo, ponovitve, če smo slučajno sklerozni in potlej seveda osrednja informativna poročila. Za njimi pa znova nekaj, kar smo v tej ali drugi obliki že preživeli.

Hja, res mi ni ostalo drugega, kot da izklopim sprejemnik in poskrbim, da se čimprej postavim nazaj na noge. Strop sem si v nekaj dneh dodobra ogledala, je pa res, da mi pogled nanj ni kravžljal živcev in kvaril mojega počutja.

Lep pozdrav vsem in hvala vsem, ki ste me v teh dneh klicali, mi pošiljali sporočila in spraševali, kako sem. Lep dan vam želim!

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information