Direktni marketing, črni zobje, veliki uhlji in anarhisti

FAO plakatiNiti nisem nameravala pisati o lokalnih volitvah. Zdržala sem do samega konca ampak dlje res ni šlo. Kot apolitična oseba sem se v preteklih tednih zgolj čudila, čudila in ponovno čudila posameznim plakatom, predstavitvam, soočenjim in tem slednjim sem se, če se je le dalo, izogibala v izdatni meri. Na vso srečo se je med kampanjo zgodila stavka javnega sektorja in posledično (HVALA!) je bilo gledalcem prihranjeno opazovanje predstavitev kandidatov, ob katerih lahko vsake dve leti, ko so volitve, opazujemo naravnost antologijsko dogajanje. Kandidati se predstavljajo kakim petim že prepričanim volivcem in kakim dvajsetim stolom. In temu se potem reče dogodek

Letošnje lokalne volitve so izražale družbeni trenutek na povsem nepričakovan način. Praviloma so bili v preteklosti plakati političnih in domnevno nestrankarskih kandidatov tarča vseh tistih, ki imajo ponoči nekaj časa in ki redno sredi noči dobijo občutek, da je potrebno kandidatom potemniti zobe, narisati očala, brke ali kakšno svečko iz nosu.

  Letos sem opazila, da je umanjkalo lepo število teh črnih zob iz dveh razlogov. Prvi je ta, da so plakate kandidatov obešali na kandelabre, do koder normalen človek brez lestve pač ne more. Drugi pa je, da se tudi sami kandidati s plakatov nasmihajo in ne več smejejo. Je razlog za tako nasmihanje strah pred potemnitvijo zob ali ima vse skupaj kak globlji pomen, sem se spraševala vsako jutro, ko sem se vozila mimo plakatov.  

 

 

Slogovni vtis predvolilnih kampanj

Najhuje jo je nočnim umetnikom zagodel ljubljanski župan Zoran Janković. Nikjer njegove slike ker njega itak pozna cela Slovenija in namesto klasične predstavitve z vseh plakatov lahko preberemo, da dela.

Tak plakat so izdelali verjetno najbolj modri in najbolj izkušeni marketinški strokovnjaki, sem brž ugotovila. Kajti plakat je naravnost recesijski in v navadnem človeku zna zbuditi občutek, da kandidat štedi v predvolilni kampanji s tem, ko zgolj zapiše svoje geslo. Ob vseh pisanih plakatih njegovi plakati definitivno zbudijo pozornost zaradi beline, ki seva v mimoidoče ali mimovozeče. Da pa je štedil, je pa zgolj vtis. Glavni strošek plakatiranja je plačevanje objavnih mest in ne izdelava samega plakata. Ampak stvar deluje, ker zdaj vemo vsi, še tisti ki morda tega prej niste opazili, da župan dela.

Pa da mi ne bi kdo očital, da se kot bivša Ljubljančanka vtikam v ljubljanske kandidate. V Kranju smo bili priča plakatom, ki povzemajo tradicijo starega, dobrega direktnega marketinga. Tega sicer večinoma uporabljajo trgovine. Da povezava med direktnim marketingom in visoko specializiranim političnim marketingom ne bi bila takoj prepoznavna, so s plakatov umanjkali napisi, kot so denimo: akcija, ugodno, splača se, pol zdaj – pol nikoli ipd.

Nestrankarski kandidati, teh ni nikjer manjkalo, so si za svoj logotip praviloma izbirali kakšne dizajnerske simbole ali kmetijske proizvode. Kar se je dalo zaslediti tudi v drugih okoljih, ne samo pri nas. Primer dizajnerskega simbola najdemo pri kandidatki Hermini Krt, primer kmetijskega proizvoda pa pri kandidatu Mohorju Bogataju. Če so bili plakati Zorana Jankovića domnevno prazni, so bili Bogatajevi plakati napolnjeni z živimi barvami, cvetočimi sončnicami in opremljeni s sloganom „Izkušnje za bogato žetev“.

Problem je le v tem, da Kranjsko polje, na katerem Kranj stoji, ne slovi ravno po pridelavi sončnic temveč po pridelavi krompirja in v obdobju do pred nekaj desetletij tudi po pridelavi žita. Ena izmed kranjskih krajevnih skupnosti se imenuje Zlato polje. V njej kraljujejo bloki, pred nekaj desetletji pa je bilo tam eno izmed najbolj plodnih področij na Gorenjskem, kjer je raslo žito.

Toda take malenkosti volivcev ne bodo motile, navsezadnje se je do sedaj še vedno izkazalo, da so volivci volili človeka in ne njegove plakate. Kajti v Kranju je edino do sedaj uspešno marketinško kampanjo izvedel nekdo drug, to je sedanji župan Damijan Perne. Ta je pred štirimi leti nastopil z izjemno odmevnimi plakati, brošurami in vsem spremljajočim gradivom. Bit njegove kampanje je bila s pomočijo starih fotografij pokazati, da Kranj zaostaja, da se v nekaj desetletjih ni spremenilo nič. Ko popoln outsider se je že po nekaj dneh prebil v ospredje in na volitvah za seboj pustil ostale kandidate. Izjemen volilni šprint, ni kaj drugega dodati k temu dogajanju izpred štirih let.

Ostali kandidati so pričakovani. Bojan Homan zastopa SDS. Darijan Petrič je skupni kandidat SD in LDS, ostale stranke, ki ga podpirajo, so izvenparlamentarne in imajo minoren vpliv tudi v lokalnem okolju. Matevž Kleč zastopa NSi in kakor je ta stranka vse bolj skromno zastopana v politični javnosti, je enako skromno zastopan tudi njen kandidat.

Posebnost te skupine je definitivno plakat Darijana Petriča, za hrbtom katerega stoji nasmejan Jelko Kacin. Zakaj se je postavil ravno tja, ne ve nihče, ampak je pa definitivno tam. In na drugi strani plakati kandidatov za svetnike iz vrst LDS, ki se predstavljajo s sloganom „Slišim vsak glas“. Ni dolgo trajalo, pa so nočni umetniki pričeli opremljati plakate z veliki uhlji. Ponekod so se zelo potrudili in so vsakemu kandidatu narisali uhlje drugačne barve.

Pa tudi sicer velja za plakate s posameznimi kandidati zakonitost, da se praviloma na vseh slikah držijo skrajno leseno, da so fotografske slike take, kot bi jih posnel popoln amater in da se kandidati niti najmanj ne obnašajo v skladu z navodili znane manekenke Tyre Banks, ki vsem suhicam v znanem showu obvezno naloži, naj „se smejejo z očmi“. Da ne govorimo o skupinskih ali gasilskih slikah posameznih list, na katerih se vsi nastopajoči trudijo zavzeti sproščen, ležeren položaj, s čimer dosežejo povsem nasproten učinek.

Skratka, letošnje plakatiranje je popolno razočaranje za vse ljubitelje počrnjenih zob, brk, brad, smrkljev iz nosu, bradavic ipd. Vse je že kazalo, da jutranji vozniki ne bomo deležni zanimivih sprememb na plakatih, ko se je pojavila Federacija za anarhistično organiziranje (FAO) in v določenih okoljih neizprosno prelepila plakate vseh kandidatov.

Taka akcija pomeni že nadgradnjo tradicionalnih barvanj zob, saj ni preprosto izvesti udar na plakate v takem obsegu. Sploh pa je potrebno plakate, s katerimi je FAO lepila preko drugih plakatov, tudi natisniti in močno dvomim, da je taka akcija ravno zastonj. Hja, tudi protest proti volitvam nekaj stane!

 

 

Vsebina predvolilnih kampanj

Vsebinsko gledano so bile letošnje kampanje dokaj na trhlih nogah. Vzemimo samo eno temo, ki je v letošnjih lokalnih volitvah po celi Sloveniji postala leigt motiv, file rouge če želite, posameznih kandidatov. Nekateri prav poudarjajo besedico „zdravo“ v vseh slovničnih pojavnih oblikah, ki to omogočajo.

Nimam nič proti, vendar je lokalna politika udejstvovanje boljšega življenja za določeno skupnost in ne visoka politika na državnem nivoju. Praviloma naj bi bilo tako. Lokalno skupnost zanimajo lokalni problemi in ti so tako materialni, da bolj materialni že ne morejo biti.

Če si ogledamo, kaj pomeni „zdravo“ v Kranju, se lahko zgrozimo. Kot sem se zgrozila sama, ko sem pred meseci zbolela. Zdravo za povprečnega Kranjčana pomeni obdobje, ko potrebuje zdravstvene storitve, omejene na zdravstveni dom in eventuelno na porodnišnico ter kranjsko lekarno. Vse, kar je več od tega, pa pomeni za Kranjčana dobesedno poznavanje Slovenije in njenih lepot.

Pri nobenem kandidatu nisem zasledila konkretnega cilja, denimo v Kranju bomo nabavili aparat za MRi preiskave. Vsak Kranjčan, ki je moral opraviti tako preiskavo, se je lahko odpravil po celi Sloveniji iskat ustanovo, ki ima v danem trenutku najkrajše čakalne vrste. Prav tako Kranj nima spodobnega aparata za CT preiskave. Prav tako nimamo povsod urejenih kolesarskih stez in je kolesarjenje med posameznimi deli Kranja lahko tudi smrtno nevarno. Nimamo niti urejenih pločnikov ravno povsod. Vse kranjske šole nimajo ustreznih telovadnic. Včasih smo imeli trim stezo, zdaj je daljša sprehajalna pot z napravami za telovadbo plusquamperfect.

Praviloma se večina kandidatov zavzema za „oživitev starega mestnega jedra“. Kar je vse lepo in prav do trenutka, ko se pričnemo zavedati, da staro mestno jedro ne more biti skupek lokalčkov in kričečih izveskov na trgovinah, temveč skupek obnovljenih zgradb, ki domačinom in obiskovalcem ponudijo vpogled v določeno časovno obdobje. To pa seveda stane. Staro mestno jedro je tudi kulturno stičišče. V primeru Kranja se to zgodi za 8. februar in nobene druge prireditve ne dosežejo takšnega obsega. Kajti usmerjene so k zabavljaštvu, kar je tudi prav. Bi bilo pa skrajno lepo, ko bi se v Kranju vsak dan po denimo dvajseti uri kaj dogajalo. Potem se pa vsi čudijo, zakaj, oh le zakaj, mladina drvi v kinodvorane in na bowling namesto da bi občudovala prazne ulice in tihe stavbe. In verjetno to ni samo problem Kranja.

Ampak to so morda preveč konkretni cilji. Najbolj priljubljen cilj kandidatov je bil, gledano v slovenskem merilu, zagotavljanje delovnih mest. Vse lepo in prav do trenutka, ko se pričnemo zavedati, da lokalna skupnost ne more prisiliti nobenega podjetja, da dela bolje in širi obseg dejavnosti. Njena naloga je zgolj zagotoviti ustrezno infrastrukturo. Pri čemer se seveda Slovenija na lokalnem nivoju nagiba k ustvarjanju delovnih mest v proizvodnji. Zelo malo oziroma nič pa je bilo govora o tem, da bi kaka lokalna skupnost spodbudila, morda celo z lastnim vložkom, nastanek visokodonosnega podjetja, ki bi zaposlovalo vrhunske strokovnjake in jasno, kot se za taka podjetja spodobi, izvajalo raziskovalno dejavnost. Pač ne sanjamo o slovenski silicijevi dolini!

Kakorkoli, po slogovni plati so plakati letošnjih volitev totalno razočaranje in kažejo, čeprav si posamezni kandidati tega verjetno niso želeli, na izčrpanost idej in celo na naveličanost. Volitve se pač ponavljajo in verjamem, da je že kar naporno vsake dve leti prepričevati volivce v svoj prav.

Komu dati potlej svoj glas? Iti ali ne iti na volitve? Ja, danes vas bodo še prepričevali, v soboto pa že velja volilni molk.

Da ne bo pomote – sama ne zagovarjam čečkanja po plakatih ali nameščanja plakatov preko drugih plakatov. Sem pač apolitična in menim, da če se že nekdo deklarira za apolitičnega, potlej naj pusti plakate tam, kjer so in kakršni so. Niti ne bi napisala tega bloga, kajti politična dogajanja me le redko vržejo iz tira. Najbolj žalostno, kar se mi je zdelo ob teh volitvah, je to, da kjerkoli sem naletela na stranke ali kandidate, plačane mladce in mladenke, ki so delili reklamni material posameznih kandidatov ali list, nisem naletela niti na eno stojnico, kjer bi zbirali dobrodelne prispevke za žrtve letošnjih poplav. Pa verjetno bi mnogim pomoč prav prišla. Morda bi jim prav prišel tudi denar, s katerim bo treba poplačati najem stojnic, najem delovne sile, tiskanje propagandnega materiala ipd?

Ne vem, morda take stojnice nisem opazila. Kar pa sem opazila, je da ne potrebujem balonov, svinčnikov, kap, majic, brošur, letakov, dišečih lističev, bonbonov, čokoladic, sadja in vsega, kar se je delilo s strani posameznih kandidatov in list. Če bi kdorkoli od kandidatov namesto vse te šare ta isti denar namenil v kak dobrodelen namen, bi glasovala zanj. Tako pa mislim, da je cena mojega glasu višja od plastičnega kulija

.

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information