Apolitični pogled na stanje lokalnih volitev

Heraklit Efeški je že po tistem, ko se je izselil iz mesta in samotaril, obiskovalcem, ki so ga hoteli zvabit nazaj v mesto dejal: "Demokracija je sistem, kjer 100 budal preglasuje enega pametnega človeka." Antični nauki so še danes aktualni in zato se ne čudim, da ponekod niti slučajno niso zadovoljni z volilnimi rezultati, da se marsikateri volivec počuti izigranega ter da se vse glasneje govori o volilni abstinenci kot izrazu apatije, otopelosti in nemoči.

Na volitve je prišlo malce več kot polovica prebivalcev, ki so volilni upravičenci. Kaj je z drugo polovico? Je možno, da jih je vse po vrsti proč od volišč speljal lep, sončen dan? Ali gre enostavno za to, da ljudje niso želeli glasovati, da se počutijo nemočne, da jim je vseeno? Je ta molčeča večina predala svoje sporočilo kandidatom, strankam in listam? So politične stranke sploh pripravljene volilno abstinenco razumeti kot sporočilo in to jasno sporočilo, namreč da ne njihovi in ne ostali kandidati navkljub vsemu predvolilnemu rompu in pompu niso bili sposobni te ljudi pritegniti in zainteresirati za svoje poglede, načrte in predloge?

 

 

Absolutni zmagovalci

In kakšni so rezultati, ki še vedno razburjajo? Krasni za nekatere in za druge nič kaj veseli. Na eni strani imamo primere absolutnih zmagovalcev, kot je to Zoran Janković. Sesul je vso konkurenco in sedaj se vsi po vrsti čudijo, od kod taka visoka zmaga. Nedvomno je do nje prišlo, ker je zbral izjemno število glasov. Na eni strani naj bi bile kampanje drugih kandidatov slabe, po drugi strani so ostale politične opcije slabo izbrale svoje kandidate. Primer za to naj bi bila Zofija Mazej Kukovič, ki je tik pred volitvami v Ljubljani prijavila stalno bivališče, kar je pogoj za kandidaturo.

Resnica je verjetno ta, da so preostale stranke dejanske nesposobne ponuditi učinkovito konkurenco Zoranu Jankoviću, da v svojih vrstah nimajo oziroma ne znajo pridobiti karizmatične osebnosti ter da navsezadnje v svojih programih niso ponudile ali vsaj znale predstaviti nič takega, česar Janković ni ali kar bi bilo bistveno bolj privlačnega za volivce.

Je bil Janković izvoljen zaradi prav posebej domiselne kampanje? So volivce res prepričali njegovi plakati? So za vse krive Stožice? Je za njegov uspeh res izključno odgovorno njegovo pogosto pojavljanje v medijih?

Marsikaj od naštetega je verjetno vplivalo na njegovo izvolitev. Toda mar drugi kandidati niso imeli res nobenih možnosti, da se pojavljajo v medijih ali pa se lahko pogovarjamo tudi o tem, kako so znali dane možnosti izkoristiti? So učinkovito izkoristili t.i. nove medije, kot je to internet ali pa še vedno velja prepričanje, da je dovolj, če ti webmaster oblikuje všečno spletno stran in sodelavci iz štaba dopolnjujejo vsebino z „novicami“, po volitvah pa taka stran praviloma zamre?

Janković ni edini absolutni zmagovalec. Podobno razmerje se je zgodilo tudi v Celju, kjer je Bojan Šrot z ogromnim naskokom zmagal pred Andrejo Rihter. Šrotu bi težko pripisali, da se je reklamiral s Stožicami, niti ni bila njegova kampanja kaj posebej domiselna. Je pa res, da se redno pojavlja v medijih. Vseeno se velja temeljito vprašati, kako mu je uspelo prepričati volivce, da si niso želeli sprememb oziroma da ostalih kandidatov niso prepoznali kot nosilcev nečesa novega in drugačnega.

 

Zmagovalci za las

Drugo veliko mesto, Maribor, je malodane skoraj do ponedeljkovega jutra trepetalo, se bo ali ne bo zgodil drugi krog volitev. Nazadnje je zmagal Franc Kangler. Vendar s svojim rezultatom ne bi smel biti zadovoljen, kakor to ne bi smeli biti tudi zadovoljni ostali kandidati, ki so za nekaj glasov prešli magično mejo 50 % ter se izognili drugemu krogu.

Tak volilni izvid je kot dvorezen meč. Po eni strani res pomeni, da konkurent ni uspel zbrati polovice glasov, po drugi pomeni tudi, da je polovica volivcev nezadovoljnih ali da se ne strinja z izbiro kandidata, ki je sicer zmagal.

Franc Kangler je vseeno lahko vsaj delno pomirjen. Njegova lista je prejela največ glasov. Nedvomno bo uspel skleniti dogovor z ostalimi listami in v občinskem svetu ne bo imel nekih posebnih težav s potrjevanjem svojih predlogov.

Poleg Maribora se je podobna „drama“ odvijala v Tržiču, kjer je Pavel Rupar zbral okoli 30 % glasov, sedanji stari in novi župan Bojan Sajovic je za las prebil mejo 50 %. Tistih 30 % glasov za Ruparja pomeni stabilno volilno telo, ki se bo zanesljivo odzvalo ob naslednjih volitvah, to je volitvah v državni zbor. Dejstvo je, da je SDS dobila 7 mandatov med občinskimi svetniki, povsem enako število kot LDS, katerega kandidat je zmagal na volitvah. Obe listi sta prejeli po sedaj znanih podatkih okoli 24 % glasov volivcev, ki so glasovali. Pri čemer se človek vpraša, kam je potlej izginilo tistih 25 – 26 % glasov, ki so izvolili župana oziroma kako je županova lista prejela pol manj glasov kot župan? V primeru SDS je osip glasov manjši, znaša manj kot 10 %. In vidite, to število, četrtina, ki je volila župana, ne pa tudi njegove liste, bo problem LDS-a na naslednjih volitvah. Oziroma preprosteje rečeno, SDS ima po dveh letih vse možnosti, da število volivcev zadrži na istem nivoju ali ta delež celo poveča, dočim bo LDS mnogo težje zadržala teh 24 % volilnega telesa.

 

Poraz velikih strank

Kaj pa Kranj, kjer so župani etabliranih strank doživeli poraz? Bojan Homan (SDS) in Darjan Petrič (SD) sta dobila hladen tuš. Nekdanji župan, Mohor Bogataj, je zbral okoli 30 % glasov, v drugi krog se je uvrstila še Hermina Krt z nekaj odstotki manj.

Kako so se spotaknili kandidati velikih strank? O obeh kandidatih, ki sta se uvrstila v drugi krog, je bilo v preteklih dneh „prelito že veliko tinte“. Bogataju se je očitalo politično kameleonstvo, kajti če je kdo menjal stranke kot po tekočem traku, jih je zanesljivo on. Od LDS-a, preko koalicije z SDS, pa vse do Stranke za napredek krajevnih skupnosti. Hermini Krt so očitali sestavo liste, saj so na njej znani gospodarstveniki, ki naj bi domnevno zakrivili kolaps Merkurja. Jasno, Bogataj je gladko priznal menjavo strank in se v predvolilni kampanji ni želel pretirano ukvarjati s svojimi domnevno zgrešenimi potezami iz županovanja v obdobju 1998 – 2006. Hkrati je Krtova poudarjala, da posamezniki z njene domnevno „tajkunske“ liste dajejo kruh kar 5.000 družinam v Kranju. Glej ga zlomka, približno tako število glasov, okoli 5.000, je tudi dobila na volitvah.

Politični konkurenti so v kranjskem primeru storili enako napako, kot njihovi kolegi v Ljubljani in Mariboru. Izgovori, da so določeni kandidati bili medijsko bolje pokriti kot drugi, pač ne bodo zdržali. Problem direktnih napadov je največkrat v tem, da jih spreten nasprotnik zlahka, če je vsaj malo spreten, prikaže kot napad na svojo osebo, kot napad na osebnem nivoju (argumentum ad hominem). In če doživiš tovrsten napad, te volivci praviloma nagradijo. Kontradiktorno sicer ampak tako to je.

Kajti če nekoga napadaš, moraš biti pri tem presneto konkreten ter se ne skrivati za anonimkami. Nihče ne bo nagradil napadov „ad hoc“ oziroma nekih splošnih očitkov. Primeri za to so: slabo je delal, vpleten je bil v to ali ono, ta lista je tajkunska ipd. Ob tovrstnih napadih se pojavi še drugo vprašanje, to je, če je nekdo res delal slabo, če je bil v nekaj vpleten, le kaj je tisti, ki mu to očita, v preteklem obdobju storil, da bi bilo tako ravnanje kaznovano? Nič, kajne. Je kdo v preteklih štirih letih sprožil preiskavo o domnevno „mutnih“ poslih, pa je imel možnost, da to stori? Je kdo glasno in še glasneje sploh opozarjal na domnevne nepravilnosti? Ni, kajne. Ergo, zakaj potlej tovrstni očitki?

Kot Kranjčanka obema kandidatoma, Mohorju Bogataju in Hermini Krt, čestitam za uvrstitev v drugi krog in obema želim zmago, čeprav bo seveda župan(ja) le eden od njiju.

 

Navidezne zmage

Medtem ko so politični komentatorji razglasili, da je v Kranju kot strankarska lista zmagal SDS, sama ne vidim te zmage. V Tržiču da, v Kranju ne. Lista Hermine Krt je prejela 5 mandatov, 3 mandate je dobil DeSUS, ki jo podpira. Skupaj imajo torej že 8 glasov, kar je enako kot SDS, ki je parlamentarna stranka in bi praviloma morala pritegniti več volivcev. Bo SDS v Kranju na naslednjih volitvah, volitvah v državni zbor, uspel povečati svoj delež glasov? Hja, težka bo, kajti podporo volivcev v bistvu izgublja, kot jo v Kranju izgublja LDS, Zares in SD.

Zares, ki je v prejšnjem mandatu, pa še ustanovljen ni bil, slavil z Damjanom Pernetom, v Kranju izgublja oporišče, v Ljubljani se njihova lista ni prebila v občinski svet. In ta stranka bo morala krepko premisliti, kako naj čez dve leti povrne glasove v Ljubljani in kaj naj stori, da se bo trdneje zasidrala na lokalnem nivoju. Izgovor, da so šli kot stranka prvič na volitve, ne more zdržati, kajti kot politiki večina njih tega ni počenjala prvič.

Nekateri, tudi če niso dobili mesta župana (županje), niso poraženci teh volitev, temveč so izvedli uspešno pripravo na volitve čez dve leti. Ostale politične opcije bodo morale v prihodnje dobro razmisliti o nadaljnjih potezah, o svoji priljubljenosti in o politiki, ki jo vodijo tako na lokalnem kot na državnem nivoju.

Kakor bo o svojem delovanju morala razmisliti tudi SLS, ki dobi praviloma vedno največ županov, vedno znova pa si polomi zobe pri državnozborskih volitvah. Na trenutke se zdi, da bi se ta stranka pravzaprav morala imenovati Stranka Lokalnih Skupnosti. Na lokalnem nivoju gre za uspešno stranko. Kar ji manjka je prepričati volivce, da so zaupanja vredni predstavniki lokalnih okolij v državnem zboru, ki obvladajo tudi „visoke“ politične teme in ki v prihodnje ne bodo reševali težav tako, da prihajajo in odhajajo iz koalicije. SLS je stranka v vzponu, njihovi predstavniki trdo delajo in ta stranka zna presenetiti, če bo nadaljvala s tem tempom, na naslednjih volitvah.

Enako velja tudi za SDS, ki se uspešno pobira po vseh medijskih udarcih, ki jih je ta stranka doživela v zadnjih nekaj letih. Vsekakor je SDS prejel največ glasov za občinske svetnike, toda ali je to rezultat, s katerim se sme ta stranka zadovoljiti? Po mojem mnenju ne, kajti SDS ima vse možnosti, da sanja velike sanje in jih na volitvah čez dve leti tudi uresniči. Gre za stranko, ki ima izrazito stabilno volilno telo. Kar ji manjka je več stika z lokalnimi okolji, od koder bo morala rekrutirati nova imena in sveže ideje ter že v obdobju pred volitvami pritegniti k svojemu programu in delovanju več simpatizerjev in podpornikov. Na drugi strani pa bo morala ta stranka bolj intenzivno izkoriščati nove medije in uporabljati možnosti, katere jim ti mediji ponujajo. Definitivno SDS še ni rekla zadnje besede!

Tu je tudi DeSUS, ki se je na volitvah odrezal zares dobro in s temi volitvami dobil potrditev za nadaljevanje svojega delovanja. Na lokalnem nivoju ta stranka uspešno konkurira večjim in močnejšim. Potrebno bo še veliko dela v naslednjih dveh letih, kajti DeSUS bo moral pridobiti na moči v mestnih občinah, če si želi povečati število poslancev v državnem zboru. Tudi ta stranka napreduje in upokojencev ne gre podcenjevati!

 

Neodvisni kandidati

Nazadnje še o uspehu neodvisnih kandidatov in tistih, ki se kot neodvisne razglašajo. Ti, kot je to pri nas že v navadi, ob vsakih lokalnih volitvah presenetijo s svojimi rezultati. In tako bo ostalo, dokler bo politika posameznih vodilnih strank usmerjena v visoko leteče politične cilje, oddaljena od dogajanj v konkretnem okolju in ne bo sposobna ponuditi določeni skupnosti konkretnih odgovorov na konkretna vprašanja.

V politiki ne obstajajo velike in majhne teme. Kar je za državo morda obroben problem, je za neko skupnost točka, okoli katere se vrti vse dogajanje. Ko bodo nekatere politične opcije (končno) ugotovile, da na lokalnem nivoju gradijo zmago na državnem, morda ne bo več treba krajanom določenih območij zapirati cest in izvajati podobnih protestov.

Tako! Za nadaljnji dve leti lahko znova uživam v svoji apolitični drži. Kajti trivia vsega skupaj je meni povsem jasna. Večina strank in list bo v naslednjih tednih sklepala koalicije te ali one vrste, pri čemer njihovih predstavnikov, ki so še do pred nekaj dni vsi po vrsti zatrjevali, da si „želijo oseben stik“ z volivci, med te iste volivce do nadaljnjega ne bo. Vse skupaj se bo znova zavrtelo v znanem krogu, ko nas bodo znanci iz teh volitev čez dve leti znova prepričevali v svoj prav. In volivci se jim bodo, le kako se ne bi, znova odzvali v večjem ali manjšem številu. Nakar bo sledilo veselje na eni, razočaranje na drugi strani in nato bo spet mir dve leti.

Nihil novi sub sole ali nič novega pod soncem, bi rekli stari Latini in res je temu tako. Zato za naslednji dve leti, če ne bo res kaj presunljivo novega na strani politike, ne bo politike niti na tem blogu.

Vsem kandidatom, ki so bili izvoljeni, čestitam in jim želim uspešno delo! Vsem ostalim pa zgolj misel, da življenje ni tek ni kratke proge in da bo kmalu nova priložnost, da nas prepričajo (ali pa tudi ne).

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information