Zakva imamo kockice in zakva je za center primerna treking obutev

GlobusGrem pred nekaj dnevi v center Kranja in me je skoraj sezulo v dobesednem in prenesem pomenu te besede. Nekdo se je odločil, da bo center mesta okrasil s kockicami in tlakovci, ki silijo pešce k spotikanju. Kdo bi vedel zakaj le in čemu, sem se spraševala. Kakorkoli, visoke pete v centru mesta niso več pametna izbira obutve. Pametneje se je odločiti za treking čevlje, s katerimi boste zlahka premagovali neravna tla, se izognili zvitim gležnjem zavoljo manjkajočih kockic ipd. Od kod ta potreba po vizualni vrnitvi v 19. stoletje (pri čemer so tedaj posebno pozornost namenili odvajanju meteornih vod, v 21. stoletju pa očitno pričakujejo manjše padavine vsaj sodeč po jarkih)? Premišljevala sem in nisem našla rešitve, dokler se ni zgodila obletnica valete. In tedaj mi je vse postalo jasno. Kockice so se mi nenadoma zdele povsem logično položene, tudi šlamparija pri njihovem polaganju mi je postala povsem razumljiva. Kocke in tlakovci so na mestih, kjer morajo biti in to točno na takih, kjer se človek lahko spotakne obnje. Že res, da na svetu obstaja nebroj grdih stavb, ampak le zakaj bi se Kranj odlikoval po arhitekturnih dosežkih, po nekih estetskih stavbah, če se vendar lahko po stavbah, ki take niso? Zakaj ne bi že pred vstopom v staro mesto jedro preplašili obiskovalcev s pisanimi, kockastimi, ceglastimi in rjastimi fasadami? Ja, obletnica valete je pravi ključ za razumevanje prometnih površin. Za dele cestišča, kjer avtomobili milo poskakujejo in truncajo. Za površine za pešce, ki kar vabijo k izgubi ravnotežja. Za ozke kolesarske steze, za katere še nisem uspela ugotoviti, so namenjene za kolesarje ali proti njim. Evo, kako sem preko obletnice valete uspela razumeti kockice, ki bodo od sedaj pa vse do časov, bolj naklonjenim asfaltu, spreminjale center mesta v območje brez visokih pet in nas spodbujala k nošenju zdrave treking obutve.

Del kolesarkse stezeŽe pred tedni sem izvedela od ljudi, ki niso bili nikoli moji sošolci in nekateri živijo na drugem koncu države, kdaj in kje bomo imeli okroglo obletnico valete. Aja, sem rekla vsem in bila raje tiho ob njihovih pripovedovanjih, kako so se oni dobro imeli na podobnih srečanjih. Kajti vnaprej sem vedela, kaj bo. Mene seveda moji bivši sošolci niso povabili. Ker vabi alfa razredna gracija ali več njih. Menda jim nikakor ni uspelo ugotoviti, kje sedaj živim oziroma kje delam. Čemur bi se reklo, da so krepko računalniško nepismeni, za povrh pa ne znajo pogledati v telefonski imenik. Enako usodo nepovabljenih nas je delilo kar nekaj sošolcev, ki smo pred petkovim srečanjem molče čakali na vabila. Ki jih seveda nismo dočakali. Ker smo še vedno kaznovani s strani gracijev (kdo bi se že spominjal zakaj?). Ker mora srečanje „dozoreti“, suspenz mora narasti, mora priti do vrhunca drame, ki ji sledi silovita katarza. In ta katarza se vedno znova pokaže na ta način, da zbrani sošolci nenadoma ugotovijo, kako malo se jih je zbralo (presenečenje!), da nas ostalih na srečanju ni (kako znova presenetljivo!). Nato se redno izkaže, da če nimajo naših naslovov, imajo pa zanesljivo naše telefonske številke (le kako je to mogoče?). Pokličejo nas tam okoli 22.00 ure, kakor tukaj in tukaj smo, zakaj te ni tukaj, ma daj pridi... Jaz rečem in ti skočiš, se reče temu principu, ki ga izvajajo večne gracije in graciji našega razreda.

Pa ne mislite, da sem užaljena. Daleč od tega! Ampak tisto, kar so nas učili v otroštvu, smo v kasnejših letih zlahka prenesli v vsakdanje življenje in naše delovanje. Ne samo moja generacija, tudi generacije za nami in pred nami so to storile. Kar smo se naučili kot „Janezki“, to smo kot „Janezi“ delali in še vedno delamo tudi v primeru, ko se nam samim zdi, da ne delamo temveč zgolj opazujemo dogajanje v obliki tihe večine.

GrafitKakor smo imeli v razredu gracije, ki so po svoji volji in presoji izključevali in vključevali sošolce, jih etiketirali in razvrščali med take in drugačne, tako sedaj živimo v okolju, kjer navidezna elita odloča o tem, kakšna bo kvaliteta našega življenja in v kako kakovostnem okolju bomo živeli. Kakor smo imeli v razredu tiho večino, ki ni bila „in“, za katero je bilo itak vseeno, kaj čuti in kaj doživlja, imamo danes tiho večino, ki molče spremlja dogajanje v svojem okolju in le v zavetju varne anonime ali med znanci upa kaj pripomniti na račun denimo šlampasto položenih kockic in vse bolj čudaške ureditve prometa pred strogim mestnim jedrom.

Vsako jutro se iz Kranja proti Ljubljani vali pločevina, da ne pišem o tistih, ki se valijo v prestolnico z avtobusi in vlaki. Zakva? Zato, ker nam Kranj ne ponuja dovolj delovnih mest. Verjetno je bilo sprva s stališča gracij in gracijev prav zabavno opazovati, kako se ona druga vrsta ljudi vsakodnevno ubada s prometno gnečo. Ampak danes se celoten Kranj spreminja v spalno mesto, ki ga iz dremeža prebudijo masovni dogodki, recimo praznovanje 8. februarja, dan mladosti, poletne noči ipd. Nakar Kranj spet utone v dremež.

za Prešernovim hrbtomImamo gledališče in lahko bi imeli še boljšega. Zakva pa? Zakva se mi ne bi raje ukvarjali s tem, kdo je direktor in kako nekega kandidata onemogočiti? A ni to bolj fajn kot pa ukvarjati se z nekimi ambicioznimi projekti? Zakva le, če je Kranj itak prestolnica cele Gorenjske? Zakva bi prostor pred gledališčem spreminjali v nek kulturno okolje, če pa lahko za Prešernovim hrbtom (gre seveda za njegov kip) parkiramo plehovje?

Zakva bi imeli ob sobotah in nedeljah polno mestno jedro, če je pa bolj všečno, da deluje nekaj kafičev, mimoidočih je bolj malo in ima mestno jedro mir in tišino? Zakva bi ta blaženi mir kalilo petkanje žensk v visokih petah, kak dogodek za otroke ali celo kakšna predstava na prostem? Zakva bi brali knjige na prostem, itak nimamo dovolj klopc? Zakva bi v centru mesta v kavarnah nastopali znani obrazi, če lahko to isto počnejo v nakupovalnih središčih? Zakva bi imeli recitale, nastope skupin, plesne dogodke v centru mesta?

Ja res, zakva bi recimo brali knjige na prostem, če bomo ravnokar dočakali selitev knjižnice. Njen vhod je strašno zanimiv. Invalidom je namenjena klančina skrajno desno, malodane kot včasih vhod za služinčad v gosposke hiše. Po tej isti klančini bodo lahko porivale vozičke tudi mlade mamice. Zakaj že na vstopu razlikovanje, mi ni jasno, ampak verjetno neka razlaga tudi za to obstaja. Je pa nekaj res – invalidi z vozički bodo vsaj lahko prišli do knjig, kar je pa res pohvalno. Končno tudi to v Kranju!

SarkofagKo sem bila mlada (istočasno kot gracije in graciji mojega nekdanjega razreda), smo hodili ob sobotah v center mesta na tržnico, se kasneje ustavili in poklepetali s prijatelji. Danes je tržnica presenetljivo mirno mesto. Kupci odhajajo v nakupovalna središča na obrobju mesta in tam klepetajo s prijatelji. Kafičev je tudi tam dovolj! Definitivno večina takih ljudi ne spada med navidezno elito, je pa to nedvomno večina prebivalcev vse bolj spalno razpoloženega Kranja. Potem pa poslušamo, kako nakupovalni centri praznijo center mesta. V resnici ga ne.

Center mesta praznijo take gracije in graciji, kot so tisti moji bivši sošolci, ki jim je bližje izključevanje kot vključevanje. Ki zlahka pozabijo na naše naslove, potem pa kličejo in pričakujejo, da se bo kdo njihovemu klicu sredi petkove noči celo odzval. Ki se bolj ukvarjajo s tem, ali mora biti direktor Prešernovega gledališča baš iz Kranja, baš pravilno politično orientiran ali pa je pomembneje to, da pridobimo človeka, ki bo imel vizijo in ki je sposoben speljati to vizijo. Namesto vključevanja strokovnjakov iz drugih okolij, se raje ukvarjamo s (samo)hvalo gracij in gracijev, ki so vedno znova polni načrtov, na koncu pa dobimo kockice, ob katerih se spotikamo. Namesto ustvarjanja priložnosti raje izvažamo ljudi na delo v Ljubljano. In le zakva (ejga!?) bi pa sploh koga uvozili, sprejeli medse, mu pustili, da nekaj stori? Hja, saj smo vendar večino sposobnih že izvozili in naš cilj je vendar dosežen?!

Kakor so nas učili v šoli in kakršni smo bili tedaj, ostajamo danes. Kranj je zgolj posledica naših dejanj in naše mentalitete, naših ravnanj in delitev na gracije in vse ostale (manj vredne). Zato so kockice tam, kjer so. In prav je, da jih imamo, kajti mi smo v svojem urbanističnem razvoju pač že presegli asfalt. Miru spečega mesta naj vendar ne moti hrup kakovostnih prireditev, drnec visokih pet, hahljanje zadovoljnih ljudi. Ko pokličemo in ni odziva, bomo krivca zlahka našli. Gracije bodo ugotovile, da je ta in tak enako smotan(a), kot je bil v šoli. Kaka druga gracija bo ugotovila, da je kulturna in družbena zavest, da ne rečem zavedanja o pripadnosti mesta, pač na nizkem nivoju (in bo posledično izdelala mega krasen načrt, kako se bo to pod obvezno spremenilo, kako bomo ljudi pritegnili na prireditve, če pa ne bo šlo drugače, bomo število sodelujočih nabili z pijankami sredi mesta). Če imamo eno grdo stavbo, bomo pa zgradili še drugo ali celo več njih. Če nimamo ustrezne avtobusne postaje, bomo zanemarili še to, ki jo imamo. Vedno je bilo tako in vedno bo tako, kajti gracije in graciji bodo našli način, kako se pohvaliti v bistvu z dejstvom, da Kranj že desetletja nazaduje in propada.

Bralcem ponujam še nekaj lepih fotografij našega Kranja, ki jih najdete v galeriji v rubriki Kranj 2011. Marsikaj boste videli. Od posrečenih grafitov do razsutih tlakovcev, od zgradb pa do smetnjaka v bližini sarkofaga itd. Pa oglejte si slike v tišini, kajti tudi naše mesto tiho nazaduje.

 

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information