Odvajanje od nasilja in molka?

V zadnjih Metelkova mestodneh, ko neznani občudovalec pokojne Amy Winehouse cel dan glasno posluša njeno glasbo (posledično nekajkrat dnevno poslušam „they tried to make me go to rehab but I said no, no, no“), ko se vrstijo zapisi pod posnetki njenih pesem, ko pokojna dobiva status mrtve legende, je vse bolj jasno, da bodo z njeno smrtjo zaslužili več, kot so v času njenega življenja. Dejstvo! Mrtve legende so donosno blago, kar so že dokazali mnogi pokojni glasbeniki in igralci. V bistvu nas nekdo vedno znova spomni na neko mrtvo legendo. Ali gre za obletnico smrti, če ne to potem rojstva, drugače pa se že nekaj dogaja in v zvezi s tem dogodkom se spominjamo pokojnega. 

Problem nastane, ko spregledamo nastanek nove legende, vzhajanje temne zvezde, ki se nam dogaja pred očmi. Govorim seveda o množičnem morilcu Andersu Behringu Breiviku. Bolje rečeno, gre za množičnega klavca otrok. ABB se nam zadnje dni dogaja povsod. Katerikoli časopis odpremo, je v njem. Je na TV, je na radijskih valovih, je na internetu. Ima svojo stran na Wikipediji in to celo v slovenski različici. O njem se razpravlja, njegova dejanja sedaj obsojajo vsi po vrsti, posebej glasni so politiki. Rojeva se prvi moderni neonacistični mučenik. Tukaj, sedaj, pred našimi očmi.

Njegovo delo, A European Declaration of Independence, je vsem na voljo. Zastonj si lahko prenesete 1.518 strani dolg dokument blodenj zločinca, ki je svoje „junaštvo“ dokazoval s streljanjem na neoborožene najstnike. 

Ob vsem tem je najbolj strašljivo brati razprave na temo, se kaj takega lahko zgodi pri nas. Čemur seveda sledijo zagotovila, da nikakor ne.

Ne vem, kje živijo drugi, jaz zanesljivo na planetu Zemlja. In v moji okolici je nestrpnosti kar nekaj. Kolikokrat so aktivisti Metelkova mesto opozarjali na prihode (pohode?) neonacistov in skinheadov? Enkrat ali večkrat?

Se je v Ljubljani zgodil le en osamljen napad na kakega homoseksualca? Več jih je bilo, kajne? Ali pa kdo meni, da nas je udarila amnezija in se ne spominjamo tistega „incidenta“, ko so človeka napadli sredi kafiča in se lotili zažiganja njegove glave.

Tudi siceršnjih nacionalističnih napadov pri nas menda ni. Kje pa, mi smo imuni pred tem in nestrpnost do drugačnih izražamo le z besedo „čefur“. Je res temu tako?

Smo res tako strpni in dobrohotni, kot sami sebe radi prepričujemo, da smo? Res tako zlahka sprejemamo druge in drugačne?

Kdorkoli se bo te dni ozrl okoli sebe, bo zlahka našel malo morje primerov nestrpnosti, diskriminacije, izključevanja ipd., kar je vse skupaj nič drugega kot podstat, iz katere nekega dne zrase kakšen ABB.

Jasno, kot se rado dogaja ob takih tragičnih primerih, znajo zdaj vsi dvigniti svoj prst in kazati v smer desničarskih skrajnežev. Levica spet opozarja na desnico. Kajti ko se dvigne desnica, se ve, kaj sledi. Hitler, kaj pa drugega!

Pri čemer levica rada pozablja, da je tudi sama – zgodovinsko gledano – porodila nasilje in lastne skrajneže. Levica denimo strašno rada opozarja na teptanje človekovih pravic, na nasilje nad delavci. Pri čemer rada pozablja, da je Lenin, ikona marksizma in levičarstva 20. stoletja, zlahka ukazal pobijanje delavcev v Kronstadtu.

Nobena skrajnost ni dobra. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. Ekstremist je ekstremist ne glede na politično usmeritev.

Še manj pametno je molčati, ko se dogajajo krivice drugim, ko so žrtve takega ali drugačnega izživljanja neki drugi ljudje. Spomnimo se ob tem slovitega govora Nemca Niemöllerja, ki ga objavljam brez prevoda, saj vsi dobro poznate njegove besede.

Als die Nazis die Kommunisten holten, habe ich geschwiegen; ich war ja kein Kommunist.

Als sie die Sozialdemokraten einsperrten, habe ich geschwiegen; ich war ja kein Sozialdemokrat.

Als sie die Gewerkschafter holten, habe ich nicht protestiert; ich war ja kein Gewerkschafter.

Als sie die Juden holten, habe ich geschwiegen; ich war ja kein Jude.

Als sie mich holten, gab es keinen mehr, der protestierte.

(Friedrich Gustav Emil Martin Niemöller, 1892 – 1984)

 
Medtem, ko se pred našimi očmi rojeva legenda o modrokem, svetlolasem in postavnem arijskem klavcu neoboroženih in nemočnih otrok, bi si lahko morda res zavrteli pesem pokojne Amy Winehouse „Rehab“.

{youtube}KUmZp8pR1uc&ob=av2n{/youtube}

Morda bi nam koristilo, če bi se pričeli odvajati sovražnosti do drugih. Morda bi nam koristilo odvajanje od tega, da zlahka obsojamo druge in drugačne, da v njih vidimo krivce za lastne težave.

Če ni že prepozno, če nismo vsi skupaj že zastrupljeni z odporom drug do drugega in preveč navajeni na to, da smo tiho, da molčimo... Res mislite, da so napadi na pripadnike drugih narodov in ras, na homoseksualce, na vse tiste, ki jih ne marate iz tega ali drugega ali tretjega razloga, zgolj dejanja posameznih nasilnežev in da ob takih dogodkih smete biti tiho? Kot je tedaj, pred desetletji, molčal Niemöller, saj ni bil ne Rom, ne Komunist, ne socialdemokrat; on je bil Nemec. Kaj pa je imel on s tem, da so odvažali druge in drugačne v lagerje? Pa vseeno so bile meje njegove svobode zgolj in samo meje, ki jih je tedanja družba priznavala manj številčnim in šibkejšim. Tako so tudi meje vaše svobode točno tiste meje, ki jih priznavate drugim. In vaš molk je tisto, iz česar bo nekega dne zrasel nov ABB ali celo množica njih.

Rehab! Odvadite se molčanja, če že ni prepozno.

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information