Novo vrijeme – isto sranje?

Nalepka na Trubarjevi uliciSem iskreno apolitično, predvsem pa visoko trpežno in krotko bitje. Vseeno sem včeraj ob pogledu na predvolilne plakate doživela politični stres. In politična situacija me je pošteno pretresla. Kajti plakati so povsem nedotaknjeni. Nikjer narisanih brkov, smrkljev, štrlečih ušes, črnih zob in podobnega. Ja, boste rekli, smo pač kulturni in ne čečkamo več plakatov. Hja, vam odgovarjam, kultura nima nič pri tem. Nekaj drugega se dogaja. Če bi bila na mestu politikov, bi me vsekakor skrbelo ali so ljudje sploh opazili moj plakat. Ker če ga počečkajo, to pomeni, da so ga zanesljivo opazili. Ljudje so izgubili voljo do čečkanja po plakatih. Zdaj se kandidatom niti nasmihati ni več potrebno, lahko bi s plakatov magari razkazovali celotno zobovje, pa s tem ne bi nikogar pritegnili k čečkanju.

Ampak nisem na mestu politikov. Sem na mestu običajnega državljana, ki ga odsotnost čečkanja po plakatih resno skrbi. Ker tu ne gre več samo za marketinške taktike in izkoriščenost oglasnega prostora. Morda se pod mirnim, kulturnim površjem odvija čisto druga zgodba.

Grafit na parkirišču pri železniški postaji Ljubljana 

Za pojav odsotnosti vandaliziranja plakatov obstajata samo dve logični razlagi. Prva je dokaj neprijetne narave. Ljudje morajo štediti. Nimajo več denarja, da bi kupovali razpršila in barve. Socialna stiska mnogih sodržavljanov je iz dneva v dan večja. Mnogi pošteno delajo, pa si s plačo ne morejo zagotoviti spodobnega življenja. Mnogi so ostali brez služb, brez vira dohodkov. Mnogi več ne vedo, ne kod in ne kam.

{youtube}JRc_jFt6cJo{/youtube}

Druga razlaga kaže na to, da so ljudje izgubili voljo, da so apatični. Dokler se ljudje kregajo, še vedno komunicirajo. Dokler se nekdo upira, magari s čečkanjem po plakatih, še vedno sporoča, da mu ni vseeno.

Plakat preko grafita na trubarjevi ulici v LjubljaniVčeraj sem videla, da je ljudem postalo vseeno. Nastal je navidezen mir. In tako stanje je lahko hudo, hudo nevarno.

Zgodovina naj bi bila najboljša učiteljica življenja, vsaj tako vedno znova slišimo. Verjetno je bolj na mestu, da si jo predstavljamo kot staro, cinično baburo, ki se nam zlobno reži. Kajti kot učiteljici ji praviloma spodleti. Ali pa je morda res to, da smo ljudje preveč tumpasti, da bi končno dojeli njeno sporočilo.

V zgodovini je obstajal čas molka, čas, ko so ljudje postali apatični, ko se niso več upirali, grafitirali in javno izražali svojega mnenja. To je bil čas zadnjih dveh do treh let življenja Julija Cezarja. Povsod je vladal mir, vsi so bili vljudni in kulturni. Julij Cezar je srečno in uspešno vladal. Kar se je pisalo ali govorilo o njem in njegovi vladavini, je bilo njemu všeč, drugače se pisalo in govorilo ni.

Nakar so se Juliju Cezarju zgodile marčevske ide, Rimljanom pa državljanska vojna. Če ne verjamete, si le preberite kak opis tedanjih časov.

Naslov prispevka je povzet po pesmi Buldožerjev Novo vrijeme. Namesto plakatov političnih stran si lahko v galeriji v rubriki Volitve 2011 ogledate plakate gibanja 15o, ki jih njihovi aktivisti veselo lepijo na vsa možna mesta. In seveda nekaj redkih grafitov. Kajti če niste opazili, tudi grafiti so umanjkali. Politiki bi morali biti plat zvona. Seveda tega ne bodo storili.

Vprašanje je le, če bo šlo tako naprej, kdo bo naš Brut?

 

 

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information